Snežinkeeeeee!

Mmmm... naj priznam ali ne? ... razganja me od tiste otroške igrivosti :))) Tik Tak Tik Tak, tako poplesava moje srce, ko gledam snežinke. Ah kaj gledam... danes sem preživela vsaj 15 minut zunaj in pustila, da padajo name. Na lase, plašč, čevlje... in vrh nosu :)))

Ko sem bila srednješolka, se mi je zdelo, da sem tako odrasla. Nisem rada popivala, kadila, se ponoči potikala po praznem mestu... obnašala sem se v skladu s "pravili in vrednotami", ki sta mi jih vcepila starša ... skratka, en sam model odraslosti me je bil :))

Nakar... nekega dne čakam avtobus na postaji, pred menoj pa stoji en fant. Vsi se skrivajo pod dežniki, jaz se prepuščam snežinkam, ki padajo na to čudovito zimsko jutro. Ta fant se ozre proti nebu, začne poplesavati sem in tja in vsi se čudijo - kaj pa počne? Ahhh... kaj počne... le kaj! Z usti lovi snežinke!

Tako me je nasmejal... tako me je napolnil z energijo. Ta preprosti prizor igrivosti, ki ga skrivamo v naših srcih zaradi norm, ki nam jih vcepi družba. Zakaj večkrat ne lovimo snežink z usti? Zakaj večkrat ne stojimo na odprtem in gledamo kako te male zvezdice padajo na nas? ...

... svet je resen samo toliko, kolikor si ga ustvarimo sami...

Gre kdo z mano danes loviti snežinke?