Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati? Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.
Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.
Več o tem
Na tem mestu sem se zamislila, kako kruta je usoda. Najprej tri, potem ni ploda. A žal je že moralo biti tako. Drugače sedaj nebi imela mojega malega škratka, ki naju razveseljuje vsaki dan.
Moja zgodba sega v leto 2018, ko sva prvič zagledala plusek. Bila sva popolnoma brez skrbi, saj nisva niti pomislila, da bi šlo kaj narobe, polna upanja. Sicer sem bila malo pozno naročena na prvi pregled - šele v 10 tednu, pozno zato, ker sem bila noseča z enojajčnimi trojčki in je bilo tako pozno težje videti, kako so povezani med seboj. Na vsakem pregledu, ki jih niti ni bilo malo, so mi vedno dali na izbiro splav, ki sem ga vedno odločno zavrnila, in rekla, da če je namenjeno, da se kaj zgodi, se tako bo in da sama nosečnosti ne bom prekinjala. Na vseh pregledih je bilo vse super, do 2. julija - ravno na najino obletnico. Štirje ginekologi so nemo zrli v ekran, nihče ni nič rekel, sama sem nekako vedela, da je nekaj narobe. Ostane samo moja izbrana ginekologinja in mi pove da žal ni utripov v skoraj 18 tednu. Napotena sem bila na medikamentozno prekinitev. Čez vse to sva nekako šla, z upanjem, da je bila nosečnost sama po sebi zelo rizična in da se je očitno moralo to zgoditi. Po šestih mesecih ponovno zagledava plusek. Tokrat sreča ni trajala dolgo. Do prvega pregleda, kjer je bilo ugotovljeno, da ploda sploh ni. Sledil je še en pregled čez en teden, če bi slučajno kasneje zanosila, vendar tudi ta pregled ni dal upanja in tako sem bila ponovno napotena na medikamentozno prekinitev nosečnosti. Na tem mestu sem se potem zamislila, kako kruta je usoda. Najprej tri, potem ni ploda. A žal je že moralo biti tako. Drugače sedaj nebi imela mojega malega škratka, ki naju razveseljuje vsaki dan. Seveda sem imela tudi v tej nosečnosti vsakodnevne skrbi in bojazen, ali bo vse v redu do konca. In ja, bilo je, in sicer v tretje.