Partner je hitro po moji zanositvi izgubil službo. Kmalu je našel novo in vse je izgledalo, da bo točno tako, kot mora biti. Pa ni bilo. Lahko bi vedela, zakompliciran začetek bo šel v zakompliciran konec. Dobesedno vse do konca.

Po perfektni nuhalni svetlini se odločim, da grem še na zadnjo vožnjo z motorjem. Zakaj pa ne, nosečnost ni bolezen, trebuščka še nisem imela, vožnja pa bo trajala samo par minutk. Ja, vožnja je res trajala le malo časa, končala se je bistveno prej, kot je bilo načrtovano, saj je na nekem križišču žal nepreviden voznik motorju odvzel prednost.

In začel se je naš začetek kompliciranega konca. Mene je čakala operacija in po njej okrevanje. Odločena, da malo štručko dočakam s celimi kostmi. Kmalu po prometni nesreči, so po opraljenem UZ povedali, da kljub vsemu pričakujemo zdravega fantka. Priznam, da se nikakor nisem mogla poistovetiti z idejo, da bomo imeli fantka, ker sem bila res prepričana, da bo punčka...

Takoj, ko je kirurg dal zeleno luč za pričetek hoje in uporabe roke se je začel trening. Tako da se potem niti nisem več ukvarjala s spolom naše štručke, samo da bo zdrava po vsem, kar smo dali skozi. Kmalu je voziček postal preteklost in hitro za njim še bergle. Sem pa ob uporabi vozička spoznala, da če kaj, pa voziček za našo štručko potrebuje res dobre vzmeti.

Prišel je čas morfologije in ginekolog je vprašal, če že veva spol. Ja, seveda. Fantek. Imamo sliko lulčka, so jo dali v porodnišnici po prometni. Ginekolog gleda in gleda, midva vsa zaskrbljena, če je kaj narobe. In pravi, ja vesta tole meni ne zgleda fantek, dolžina sečnice je bolj za deklice. Bomo videli na naslednjem UZ. Na naslednjem UZ ginekolog potrdi, da bo tole skoraj sigurno deklica. Ja, mama včasih vseeno ve.

In mi smo veselo korakali proti našemu srečanju. A nisva vedela, da še nismo končali s komplikacijami. Tako sem v 8. mesecu nosečnosti izgubila zavest in končala na urgenci. Moja noga še ni bila dovolj stabilna, dodatna teža je naredila svoje in končala sem ponovno v gipsu, tokrat koleno. Pa tako blizu je bilo. A mamina materinska trma je močnejša in na dan D sem v porodnišnico prišla peš. Odločena, da je dovolj komplikacij in da je čas, da spoznamo našo deklico.

Ne, ni bilo tako preprosto. Tudi naše srečanje se je zakompliciralo do konca. Tako se je najina pikica med porodom nesrečno zasukala in na naše prvo srečanje me danes spominja ena nežna črtica na mojem trebuščku, med tem ko se na moji maternici svetita kar dve brazgotini. Ja, saj sem rekla zakomplicirano do konca.

V našem srečno kompliciranem letu sem si na telo dala narisati kar nekaj brazgotin, a tista najlepša in najpomembnejša se sveti z mojega trebuščka in k nama se danes stiska najina zlata deklica. Zdrava in hja, zakomplicirana.