Vita. Življenje.
Ne vem, komu se zahvaliti, da si prišla na svet. Čemu se to sprašujem? Iskreno.. Ker mi je bilo rečeno, da sem praktično neplodna in da bom morala pod nož, diagnoza endometrioza (in končno mi je jasno, zakaj tako boleče menstruacije). Datum znan: 9.12.2019.
In potem zamuja menstruacija. Jaz pa se sekiram, ker to pomeni, da se mi cikel zamakne in da bom morala laparoskopsko operacijo preložiti.
Naslednji dan se odpravim v trgovino in spotoma kupim se 2 testa... Enega za zdaj (za vsak slučaj) in enega za kasneje (po operaciji). Se vozim domov in si pri sebi rečem "Če sem pa zdaj noseča in če bo punčka, ji bo ime Vita'. In tako si dobila ime, še preden sem vedela, da te nosim pod srčkom.
Doma naredim test in... Šok... Dve črtici... Kaj, kako, če pa je bilo rečeno, da je zelo malo možnosti za zanositev preden me operirajo?!
Milijon misli mi je švigalo po glavi. Občutki.. Veselje, strah in nenazadnje.. Sreča!.. In potem pride naslednji dan... Bolečine v spodnjem delu trebuha.
O ne, kaj se dogaja?! Počakam še dve uri, da se ginekološka ordinacija odpre.
Na UZ te vidim. Malo pikico... Nato pa se slišim srček. Noro! Solze pritečejo. Ginekologinja svetuje obisk urgence, saj ne ve, kaj je narobe. Ok, si rečem, pa pojdimo. Pokličem mami in me odpelje.
Tam pa po 10ih urah diagnoza: vnetje slepiča. Potrebna operacija... Ne, kaj to zdaj pomeni?! Me nastanijo v sobo in prideta dva zdravnika z vprašanjem: želim operacijo ali ne? Zanimajo me izidi. Lahko se vnetje pomiri in je vse v redu, lahko pa slepič poči in pomeni 100% splav.
Brez oklevanja rečem, da želim operacijo. Operacijo, ki tudi lahko ogrozi plod in je splav prav tako možen... Pa vseeno... Želim operacijo. Raje to, kot pa da se slepic razlije.
Pozno zvečer me operirajo.. Bogatejša sem za tri brazgotine. Tudi prav, samo da je Pikica ok. Pa je? Mine noč. Naslednji dan UZ pokaze, da je vse v redu in naslednji teden kontrola pri ginekologinji...
Mine en teden. UZ. Oh, ta UZ pokaze ogromen hematom nad posteljico in grozi splav. Pa saj ne morem verjet! Kaj se se lahko zgodi?! Ja nič... Ležati, ležati in se enkrat ležati.
Pridno preležim in se obrestuje, hematoma po 2 tednih ni več! Končno, veselje! Nadaljnje mesece je Pikica pridno rastla in brcala mamico z vključenim podaljšanim bivanjem do 16.7.2020.
No, tako.. Malo moje zgodbe. Koliko je takšnih zgodb, koliko takšnih s srečnim koncem in koliko takšnih, ki srečnega konca nimajo. Nihče ne bo zares vedel. Vse kar lahko rečem je, da je res. Sreče in ljubezni se ne da kupiti, ta se rodi.