Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati? Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.
Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.
Več o tem
Od 18 leta sem imela kontracepcijo, potem pa kljub napovedim, da bo trajalo kar nekaj časa, zanosila po mesecu in pol.
Moja nosečnost je bila nepričakovana. Zanosila sem s partnerjem, s katerim sva bila prej najboljša prijatelja več kot 10 let. Vse se je odvijalo zelo hitro. On si je želel otrok, meni se sicer ni nikamor mudilo, pa čeprav sem že v kristusovih letih. Imela sem kontracepcijo že od svojega 18 leta, ginekologinja pa mi je na vprašanje glede zanositve tudi povedala, da je pametno počakati vsaj 3 mesece od konca jemanja kontracepcije do zanositve zaradi hormonov. Na internetu sem veliko brala o tem, saj je imelo kar nekaj kolegic težave z zanositvijo, izvedela sem, da traja kar nekaj časa, da zanosiš po toliko letih jemanja kontracepcije ipd.. Nekako sem imela "svoj plan", da v pol leta pa se bo nekaj "posrečilo".
Pa sem se krepko vštela. Dober mesec in pol sva potrebovala, da se je prijelo. In ker je bilo vmes novo leto in rojstni dan, pa se nekaj drugih priložnosti za odklop in veselje, je očitno to obdobje brez stresa tudi pomagalo pri tem.
Dva dni po rojstnem dnevu, konec januarja sem se začela počutiti drugače. Bila sem slabotna in grozno utrujena. To načeloma ni v moji naravi. Ker sem bila prepričana, da sem se nalezla nekega prehlada, ali pa korona virusa v blažji obliki, nisem niti pomislila na kaj drugega. Dragi mi je prinesel za vsak slučaj test nosečnosti, ki pa se ni pokazal nič, bile so motne črtice, ki so v navodilih prikazovale rezultat kot napako. Čez teden dni, ko se moje stanje ni nič spremenilo, pa sem naredila se enega, ki je jasno pokazal nasprotno. Bilo je nedeljsko sončno jutro, in partnerja sem od šoka zbudila in mu pomolila paličico pred oči. Če ne bi bilo tako iznenada, bi najbrž skakal od veselja do stropa, jaz pa si nisem mogla kaj, od šoka sem nekaj minut samo gledala tisti plus. Življenje se mi je zavrtelo v minuti tišine 9 mesecev naprej. Groza, bom tega zmožna?
Od tega je zdaj že nekaj mesecev, navadila sem se "novega stanja", in ne mine dan, ko ne bi pogledala oblekic ali igračk za novo bitje, ki raste v meni. Partner je moja skala in če me kaj skrbi, je tam on, da me pomiri in reče, da bova vse "shendlala". In ja, bova, le na internetne nasvete se ne bova več zanašala ;)