Moja zgodba sega 10 let nazaj. Stara sem bila 24 let, ko sem prvič zanosila in takrat še nisem vedela, kaj vse gre lahko narobe. Bila sem brezskrbna glede same nosečnosti.
Prvi UZ je že pokazal bitje srčka in bila sem presrečna, vendar se je ta sreča kmalu “razbila” na milijon koščkov. V 8. tednu nosečnosti sem začela krvaveti, moja sreča se je poslovila, saj srček ni več utripal. Rekli so, da je narava opravila svoje in nekako sem jim verjela.
Čez 4 mesece sem ponovno zanosila.Zopet me je na UZ razveselil živahen srček, a žal je plod v 9.tednu nosečnosti odmrl. Tudi tokrat naj bi bila kriva naravna selekcija, v kar sem počasi že začela dvomiti. Ginekolog me je nato poslal na odstranitev najdene pregrade v maternici. Spet sem poskusila zanositi, saj naj bi preiskave pripadale šele po treh zaporednih spontanih splavih.
Ko sem zanosila v tretje, je šlo vse kot po maslu. Rodila sem zdravega dojenčka. Leto po porodu sva se s partnerjem odločila za povečanje družine. Spet sem zanosila in ponovno končala s splavom. Mislila sem, da gre spet za naključje. Nato zanosim v peto. Do polovice nosečnosti je vse potekalo brez problemov, potem pa šok–zastoj rasti ploda.
V živo se spomnim, kako so mi govorili, da ima plod samo 50% možnosti za preživetje. Tako sem od 4.meseca nosečnosti dalje ostala v porodnišnici na strogem opazovanju, dobila injekcije za razvoj pljučk in v 36.tednu so mi porod sprožili. K sreči se je vse srečno izteklo.
Dobri dve leti po porodu spet zanosim, a še pred prvim potrditvenim pregledom nosečnosti spet opazim krvavitev. Takoj sem vedela, kaj žal sledi. Imela sem prav, spet ni bilo utripa. To je bil že četrti spontani splav. Življenje me je nato peljalo drugo pot. Z očetom otrok sva se razšla. Čez nekaj časa sem spoznala novega partnerja. Seveda sva si zaželela skupnega otročka (svojih ni imel), ampak po 2 letih truda ni bilo rezultata. Obiskala sva center za neplodnost in ugotovili so, da zanositev zaradi partnerjevih težav (ni spermijev v izlivu) ni možna, zato sva šla v postopek umetne oploditve.
Prvi postopek je uspel. To je bila šesta zaporedna nosečnost. Do 14.tedna nosečnosti vse v redu, nato pa šok–na UZ ni bilo več utripa. Takrat se mi je podrl svet. Mojega angelčka so poslali na obdukcijo in genetiko, kjer so se izvidi vrnili brez posebnosti. To je pomenilo, da je bil otrok zdrav. Začela sem iskati možne vzroke za moje splave. Ure in ure sem prebila na internetu, ob branju strokovnih člankov, raziskav.
Ginekologa sem prosila za napotnico za revmatologa, ki jo ni želel izdati, češ da od teh bolezni pa jaz zagotovo nič nimam, saj sem dvakrat rodila živa otroka. Po neustavljivem prosjačenju sem napotnico le dobila. Izvidi so pokazali sum na APS (antifosfolipidni sindrom)ter mi diagnosticirali tudi trombofilijo. Še sedaj se velikokrat zavem, da bi bilo vse drugače, če bi že prej sama raziskovala ter poizvedovala, kakšne so lahko indikacije za toliko spontanih splavov. Ko sem imela diagnozo končno v rokah, sem se podala v ponoven boj in se v enega…itd. Žal neuspešno. Čas je mineval in porabila sva vseh 6 postopkov umetne oploditve, kateri pripadajo na ZZZS. Postopki te tako fizično kot psihično uničijo. Partner je obupal, denarja za samoplačniški postopek tudi ni bilo.
Nekako sva se sprijaznila, da bova uživala v življenju s tem, kar imava. Brez skupnega otroka. Čas je mineval in zgodil se je čudež. Naravno sem zanosila, ko sploh nisem pričakovala, oz. po mnenju strokovnjakov to sploh ni bilo možno. Danes štejem 32 let in sem tudi sama srečka nosečka. Sedaj imam tudi terapijo za mojo bolezen in bom celo nosečnost na injekcijah za preprečevanje krvnih strdkov.
