Vsi najini prijatelji že imajo dojenčka. Nekateri že prave majhne dame, ki so začele nežno čebljati.. Ah, kdaj bova midva tista srečneža? Čemu sva naredila tri sobice...Še vedno so prazne.
Vsi najini prijatelji že imajo dojenčka. Nekateri že prave majhne dame, ki so začele nežno čebljati. Ah, kdaj bova midva tista srečneža? Čemu sva naredila tri sobice? Še vedno so prazne.
Ko sva predlani odšla na zaslužen dopust, sva se znašla med samimi družinicami. Kaj kmalu sva se začela poigravati z mislijo, da je čas, da tudi sama poskusiva zanositi. Vsi najini prijatelji so že mamice in očki, samo midva sva še uspešno sama gradila dom za najino družino. Večkrat sva se pohecala, da nama bo pa sigurno uspelo ''sprve''!
In začela sva.
Nisva se obremenjevala. Predajala sva se drug drugemu z vso najino ljubeznijo. Sama sem že nekaj let navdušena nad materinstvom, zato sem točno vedela, kdaj je pravi čas. Komaj sva počakala tistih ključnih 14 dni za najin prvi plusek. Izbrala sva že vsa imena, pregledala vse spletne strani za sladke nakupe oblačilc, opreme, vozička. Še psa, ki je najin ljubljenček, sva začela pripravljati na prihod novorojenčka in seveda sprejemanja drugačne rutine. Kako sva bila navdušena.
Pride dan, ko opravim test. Negativno. Nisem mu upala povedati. Naslednji dan opravim še en test. Zagotovo še ni minilo dovolj časa! Negativno.
Končno uspem povedati ljubezni mojega življenja, da še očitno ni najin čas. Šokirano se spogledava in poskušava spet naslednji mesec.
V tem mesecu so se začeli moji prvi simptomi. Nenehno tiščanje na stranišče, bolečine v trebuhu, slabosti, čudni vonji, glavoboli, vrtoglavica. Prepričana sem bila, da bo test tokrat pokazal pričakovan plusek.
Opravim, zaprem oči in čakam. Čakam. 15 minut. Da se bo zagotovo druga črtica imela čas obarvati.
Nič. Neznansko razočaranje. Pa kako? Želja po otroku je zavajala moje telo in mi dajala lažne simptome. Pa je to mogoče? Je. V glavi je vse mogoče.
Sprejela sva to in šla naprej. Minilo je pol leta. Vsak mesec enaki, še močnejši simptomi. Nič. Odpravim se do ginekologinje.
Gospa, vse je v redu, do enega leta ni problema. Edino, veste, vaša maternica je obrnjena navznoter. Ne delati panike, samo mogoče boste potrebovali dalj časa, veste, vse bo v redu. Ovulacijske teste si kupite, da boste sigurni, kdaj je ovulacija.
Super. Za sekundo sem se sesedla in se pogumno postavila nazaj. Hvala vam, upam, da uspe.
Pridem domov, grem vprašat strica Googla. Zadelo me je naravnost v srce. Poleg vseh ginekoloških težav, ki sem jih imela v preteklosti, je nemogoče, da zanosim brez truda in da nama uspe kar tako, kot sva imela v planu.
Poskušava še naprej. Pa vendar... plusa še vedno ni na mojem testu. Iskrico v njegovih očeh je zamenjala tista prikrita solza. Ki mi je noče nameniti, ker ve, da bom se sesula tudi jaz. Najino ljubljenje ima zmeraj grenak priokus. Trudiva se hoditi po svetu srečna in nasmejana.
Ljubi Bog, vse imava. Toliko ljubezni, da bi jo z veseljem lahko razdajala še drugi, tretji osebici. A vendar... še vedno upam. Upava. Ne glede na to, koliko vprašanj dobiva, kdaj bova midva kaj ''vštimala''.
Bi, bi... A srce gori... Ob pogledu na vse otročke, ki naju obdajajo, se zvečer zlekneva na kavč in se predajava vsak svojim žalostnim mislim...
Dragi najin ''prvi''...
nezmožna sva izmeriti ljubezen, ki jo čutiva samo ob misli, da boš enkrat v mojem trebuščku... Prosim pridi hitro. Mamica in ati te nestrpno pričakujeta in komaj čakata, da te bosta lahko spodbujala pri tvojih prvih korakih, besedah, padcih... Komaj čakava, da ti predava vso ljubezen tega sveta... Ne pozabi, vedno bova tukaj zate. Tvoja bodoča, pogumna mami in ati.
