Ravno danes sem se peljala mimo zdravstvenega doma, kjer imam ginekologinjo in spomnila sem se, kako sem po prvem pregledu pretresena stala na ploščadi.
Ne samo, da se nisem spomnila, kje sem parkirala avto, nisem vedela, kateri avto sploh vozim.
Vedno povem, da moja nosečnost sicer ni bila načrtovana, a sta moja fanta kljub temu najboljša odločitev mojega življenja. Bil je februar, jaz pa sem se odpravila na prvi pregled pri ginekologinji. Prejšnji dan sem se šalila z mami, da grem preverit, če je eden ali sta dva ali pa celo trije.
Prvi pregled. Ležim na stolu in ginekologinja zamišljeno gleda v ekran in drsa z ultrazvokom po mojem trebuhu.
"A imate vi slučajno dvojčke v družini?" me iz zamišljenosti zbudi njen glas. "Emmm, ne," odgovorim. "Zakaj?"
Še preden mi je odgovorila, sem vedela. Že ob vprašanju sem vedela. Oziroma glede na pogovor z mojo mamo, sem vedela že prej.
"Poglejte, dva sta," ginekologinja proti meni obrne ekran. Skoraj da sem čutila, kako se mi je ustavilo srce. KAJ? DVA? Kako je to mogoče? Kaj to pomeni? O dvojčkih pred tem nisem vedela ničesar.
"Uf," nadaljuje ginekologinja. "Samo malo, tole mi pa ni všeč." Ležim tam v paničnem strahu. Kaj ji ni všeč?
"Ne vidim pregrade med njima. To je pa lahko zelo zakomplicirana nosečnost. Tega pa najverjetneje ne bom vodila jaz, ampak boste vodeni v specialistični ambulanti." Kaj? Kakšna specialistična ambulanta? Kakšna pregrada? V glavi mi je brnelo 100 vprašanj, vendar sem bila tako okamenela od šoka, da nisem mogla odpreti ust.
"Aha, ne. Sedaj jo vidim. Tukaj je. Uf, tanka kot las, ampak je pregrada. Potem vas bom pa kar jaz vodila." To sem slišala čez nekakšno kopreno in tudi vse naprej je precej zamegljeno. MO-BI dvojčki sem imela zapisano v materinski knjižici. Še dobro, da sem doma lahko kasneje preverila, da sta dvojčka enojajčna.
In tako sem stala na ploščadi pred zdravstvenim domom in se poskušala spomniti, kakšen avto vozim.
Kaj se zares dogaja, sem dojela šele čez kakšne dva tedna. Dvojčka. Moja dvojčka. Dvojna sreča.
Med nosečnostjo sem živela v neprestanem stresu, saj se je na vsakem pregledu nekaj zakompliciralo. Visok pritisk, 40% razlike v teži, začetni TTTS sindrom ... V 30. tednu sta se s carskim rezom zaradi zastoja rasti rodila moja junaka. Adam z 900g in 38cm in Žan z 1540g in 42cm.
Zdaj sta že skoraj 2-letnika. Zdrava in velika fanta.
Vsak dan, ko ju gledam, se zavedam, kako veliko srečo imam.
Moja najboljša odločitev in največja ljubezen na svetu je namreč kar dvojna.
