Ko sva se s trenutnim partnerjem spoznala (oba čez 40), sva že oba imela otroke in sva se oba strinjala, da ne rabiva otroka, da potrdiva najino ljubezen.
Da sva z otroki oba zaključila in se bova posvetila tem trem, ki jih že imava od prej. Že z njimi je več kot dovolj dela in čas je, da si oba končno vzameva malo več časa zase in za najino partnerstvo v zrelih letih.
Toda vesolje je očitno imelo drugačne načrte z našo sestavljeno družino, saj sem pri 45-ih na ginekološkem pregledu, kamor sem se odpravila zaradi suma na začetek mene, izvedela, da sem ... NOSEČA!
Ginekologinjo sem trikrat vprašala, če je res prepričana, saj enostavno nisem mogla verjeti, da sem zares noseča. Vedno sva namreč poskrbela za zaščito, poleg tega pa moje menstruacije že dobro leto niso bile več redne vsak mesec.
"Zagotovo ste noseča in če sklepam po velikosti otroka, ste najverjetneje že kar pri koncu četrtega meseca."
Samo dobrih pet mesecev imava časa, da sebe in najine otroke pripraviva, da bomo spet dobili dojenčka?! In zdaj vem, od kje ta neverjetna utrujenost in "napihnjenost" zadnje tri mesece ;).
Partnerja sem povabila na zmenek samo za naju (kar sva redno počela enkrat na mesec od najinega prvega zmenka naprej) in kupila posebno voščilnico, v katero sem napisala:
"Draga mami in oči!
Vem, da sem vaju strašno presenetil, toda vajina ljubezen je tako čudovita in posebna, da sem želel živeti z vama in vajinimi otroki. Se vidimo julija!"
Vajin nov otrok"
Rabila sem vsaj pol ure, da sem zbrala pogum in partnerju izročila posebno čestitko. Vendarle me je bilo malo strah, kako bo odreagiral, saj noben od naju ni več mlad in se oba zavedava, kakšna odgovornost je imeti otroka.
Toda, ko sem na njegovem obrazu zagledala, kako mu ustnice vleče v širok nasmeh in kako je začel kar žareti od sreče, si nisem mogla pomagati in sem se razjokala kar tam sredi restavracije. V resnici sva jokala oba, saj sva si oba - kar sva potem skupaj ugotovila - globoko v sebi želela NAJINEGA otroka, toda se je ta želja obema zdela nekako otročja in nezrela, tako da je noben ni niti omenil.
In tako se je začela moja nosečnost pri 45-ih. Čeprav sem bila v slabši fizični kondiciji, je to bila moja najlepša nosečnost. Vsi - od partnerja in najinih otrok do družine, prijateljev in sodelavcev - so pazili name, kot da sem najbolj krhek porcelan, tako da sem teh zadnjih pet mesecev nosečnosti bila zares brez stresa in kot princeska v pravljici. Čeprav so s skrbjo včasih kar malo pretiravali, se nisem prav nič pritoževala, temveč sem se prepustila, da mi kuhajo, me vozijo naokrog, me masirajo, mi pomagajo izbirati stvari za dojenčka, mi obuvajo čevlje ... me imajo radi in se skupaj z mano veselijo našega težko pričakovanega Jonatana. Ja, na predrojstvenih testih smo izvedeli, da bo deček - moj drugi sin in partnerjev prvi.
Že prvi sin je bil v nosečnosti strašno živahen, toda tale razgrajač je norel cel dan in vso noč. Ta nam bo dal vetra, sva se pogosto smejala s parrtnerjem in si poskušala predstavljati, komu bo podoben, kako se bo ujel z ostalimi otroki in kaj bo, ko bo velik.
"Obvezno ga boš moral vzeti s sabo na svoje kolesarske ture, saj je več kot očitno podedoval tvojo strast do adrenalinskih športov," sem se hecala in bila totalno presenečena, ko mi je partner zjutraj ob treh po zelo umirjenem porodu doma v naročje položil Jonatana. Kakšen nežen in mil deček!
Seveda sva spet oba jokala in v hipu postala najsrečnejša starša na svetu. Za vedno.
