Evo...pa je za mano...v 6 tednu. Z glavo sem čist ok...amapak da zaključim poglavje moram zapisat kaj se mi je zgodilo.
Evo en dan še noseča za mojo zelo zaželjeno drugo pikico....(doma že imam prelepo punčko)...in en dan sem se začela počutit zelo dobro, nič kaj noseča se nisem počutila...in se mi je kar zdelo da se bo zgodilo...in se je res najprej rahla rjavkasta sluz, malo malo sveže krvi...in poklicala sem na urgenco...rekli so naj se pridem pokazat. Moja ginekologinja je še do 15 ega na dopustu...kam naj grem....pač pokličem v bolnico. In se grem res pokazat, naredijo UZ na katerem se nič ne vidi, vzamejo bhcg - zelo nizek, zdravnica je bila zelo prijazna do mene, reče mi sicer da bo cerjetno SS ampak da je potrebno še počakati, ker je zelo zgodaj....no sicer že sprijaznjena z dejstvom sem šla lepo nazaj v službo, moram rečt da sem se dala kar v mir. Na pregled in odvzem bhcg so me naročili čez dva dni.Popoldan sem dobila močnejšo krvavitev, brez bolečin..... Naslednji dan sem šla v službo.....ma saj bi ostala doma ampak res mi je blo skor hujše si zmišljevat zakaj me ni kot it......Popoldan sem spet poklicala v bolnico in po navodilih (zdravnica mi je namreč rekla da če bom začela bolj krvaveti da naj pridem) povem kaj mi je in smo se dogovorili da pridem naslednji dan kot sem imela itak naročeno naj se pridem pokazat.
In res naslednji dan pridem, sama - nisem želela da gre mož z mano - ne vem sem se bala da mi bo huje njega gledat kako mu je hudo,, 15 do 8h sem tam, prva se usedem v čakalnico. Za menoj se je nabrala vrsta žensk......
........in grooza. Vse kar sem si želela za tisti dan je bilo samo to, da mi zdravnica pove, da je vse ok, da se je vse ali se bo sčistilo in mi pove kako naprej......psihično sem bla precej na tleh...., pač čakala sem zadnjo besedo da grem naprej
Bilo je pa tako. zdarvnica pride ven iz sobe in mi z distance namigne...zakaj sem tukaj....nato sem ji morala pred polno čakalnico razlagati zakaj in bolj kot sem začela zavijati besede v celofan, da mi ja ne bi blo treba prav vsem povedat da pa sem imela spontan splav bolj se mi zdi da ni razumela kaj govorim....rekla mi je boste morali počakat....ma sem si mislila ok, bom pa počakala. In so začele gospe z napotnicami hodit noter....Nakar me pokliče administratorka, da kje pa mam napotnico, da kaj si mislim.....da če nimam osebnega ginekologa...pa povem da je na dopustu....da če nimam osebnega zdravnika....počutla sem se kot kakšna ilegalka.....pol pa me je zlomilo....ne vem sem pričakovala sočutje....ma saj vem da sem samo še ena ki je mela spontan splav.
Povedala sem ji da mi tega ni nihče povedal, jaz pa tudi nisem in upam da ne bom nikoli tam abitue (al kako se že napiše).....Začela sem se kar jokati...ma nisem hotela...ampak se mi zdi da je vse pšrišlo za mano...ma jaz sem se kar jokala....In sem šla na odvzem bhcg...vsa objokana...., in sem šla k nadomestni ginekologinji....vsa objokana.... po napotnico, ki je ene 5 km stran v ordinaciji (dobro da je delala dopoldan), čakam tam, dobim napotnico grem nazaj.....čakam še dve uri ...vsa smrkava - pa še robčkov nisem imela s sabo....dobro da sem v torbico že ene dva dni nazaj spravla ene čiste gatke  od hčerke in sem jih pozabla dat v omarico od vrtca, da sem si lahko brisala souze....( skupaj čakanja 4,5 ure).....zdravnica me ne sprejme v ordinacijo...sprejme me kar pri administratorki....mi naroči naj pustim odprta vrata, vsaj ni bilo več ljudi na hiodniku....napiše dve vrstici, me ne pogleda mi ne reče dve besedi....da list v roke in to je to.
....Še tolk sem se skulirala da jo vprašam kaj sedaj, kaj pa kopanje ker gremo na dopust, kaj pa kol počakam preden spet probamo....in mi je samo skomignila in rekla ne vem.....

Saj vem da sem bla super preveč občutljiva zaradi situacije....ampak mal sočutja v ljudeh ali pa zdravnikih ne bi blo odveč

_____________________________

Žan
4.10.2009:50 cm, 3050 g
6.11.2009:55 cm, 4320 g (1 mesec)
30.11.2009:58 cm,5080 g (2 mesec)
11.1.2010:63,5 cm,6140 g(3 mesec)

ne nisi preveč občutljiva!

maš čist prav.sram jih je lahko da se tako obanšajo.mene vem da bi blo.

joj ej!
ja ne vem kaj nj ti rečem .
drži se zdj sicer pa bosta še kaj poslušala kot sama praviš.

samo neki me zanima ali se nisi šla nič sčistit?

_____________________________

♥ moja dva zaklada ♥

joj! te čisto razumem. Nekatere osebe iz zdravstva so res tako neobčutljive. Se sploh ne znajo postavit v našo kožo. In dostikrat je tako, da moraš kar pred vsemi razlagat o svojih krvavitvah in splavu in o vsem tem, kar bi mnoge rade da ostane intimno.
Ne obremenjuj se zdaj s tem, ker ni vredno da bi se sekirala zarad takih ljudi. Tudi sama sem se že razjokala pred polno čakalnico, pa mi je blo čist vseeno. Saj konec koncev imaš pravico da se obnašaš situaciji primerno. Mogoče je celo prav da si se razjokala, bodo vsaj vedeli da se obnašajo kot tirani. Še več katera bi se morala zjokati pred njimi.
Drži se!

Ojoj , tako mi je hudo, ko pomislim, kaj za si morala dat skozi. V tem primeru ni opravičila za nikogar, ki je tisti dan bil po "službeni" dolžnosti s tabo, ker je bil pač tam. Tebi draga Anonomna en velik in sprosti se na morju... Nič druga ti ne znam povedati. Sem pa žalostna, ker te razumem iz "prve" roke...

Ojoj, res so za na luno tile naši zdravniki. Imam tudi sama zelooooo slabe izkušnje z njimi v stanju, ko sem bila zelo bolna in to večkrat. Pa do mojih domačih so bili tudi nekateri enako brezobrazni. Negravžno podli v bistvu. In moje mnenje je, da zdravnike (in sestre včasih) preveč v vato zavijamo, ker se jih bojimo. Bojimo, da ko jih bomo rabili, da bodo pa oni z nami neprijazni. Pa so itak - v pol primerih. Žalostno da jih ne naučijo na faksu niti ekstra veliko strokovnih reči, še manj pa osnovne kulture do sočloveka. Niso vsi taki. Nekateri imajo to že v sebi. oboje, željo po izobraževanju in željo razumeti in čutiti sočloveka. Nekateri pa ne. V bistvu ni čudno, ker prevečkrat gredo to študirat ljudje, ki imajo v sebi bolj željo po slavi, dokazovanju, kot željo biti Človek. Ne vsi, seveda ne. Vendar preveč njih.

Žal mi je, da se ti je to zgodilo. Žal mi je, da se tvoj ni razjezil tam sredi ambulante. Žal mi je, da se to sploh kje dogaja. NI prav, da se! Seveda ni prav.

Drži se. Obljubim, da ob boljše. Čas zaceli rane.  

Ja, nobene zasebnosti ni v teh naših bolnišnicah.
Se spomnim ko sva čakala z možem po punkciji jajčec na rezultate, pa pride zdravnica in nama pred vsemi ljudmi v čakalnici pove, da je neuspešno, da naj poskusim izgubiti kakšen kilogram....V glavnem glasno je govorila, meni je pa kri pognalo v obraz, ker sem čutila, da me vsi gledajo.

Tudi z moje strani sočustvovanje. Glede našega javnega zdravstva bi se dalo marsikaj rečt, dejstvo pa je, da ss, splavi, "ženske zadeve", niso prehladi, zlomi itd. in bi lahko bili vsi skupaj malo bolj uvidevni, sploh ker so ženske zaradi takšnih in drugačnih težav bolj občutljive. Želim ti vso srečo in lepo se imejte z družinico na morčku.

_____________________________

Tri stvari so nam ostale iz raja: zvezde, cvetlice in otroci. (Dante Alighieri)

grozna izkusnja,hb sem imela sama "lepo"izkusnjo z obnasanjem osebja,vendar sem bila v postojni....

tok bi jo zalepla...!!!!!!!!

ajoj, pa kje to mi živimo??

v času ko bi najbolj potrebovale malček sočutja, pa dobiš tako...

jaz imam v bistvu dobre izkušnje z Ljubljanskko urgenco, je bil zdravnik (en tak mlad, prijazen moški, mah taki medo je bil) zelo zelo prijazen, sočuten, sem se počutila varno ker sem bila v njegovih rokah...

_____________________________

[img]http://lb1f.lilypie.com/hVkrp2.png[/img]

Postalo mi je slabo, resnično, ko sem to brala. Žalostno, da so ravno zdravniki tisti, ki imajo tako malo občutka za ljudi in tako nizko sposobnost komunikacije.

....evo me....glede čiščenja....naj ne bi blo potrebno...ker je bilo tako zgodaj 6 teden...moram pa počakat da neham krvavet da vidijo kaj je.....

odgovor na še en post....prvič sem rodila v Postojni....in sem bila zelo zadovoljna....pa sem tako za naslednjič od daleč razmišljala da pa mogoče bi šla v šempeter.....ker mi je malo bliže......po tem dogodku....vse skupaj se je namreč dogajalo tam....pa ....no way

Pa še moja izkušnja. Zanosila sem po dveh letih poskusov, ko so me v 9. tednu zaradi prenehanja bitja srčka poslali na čiščenje. Dan čakanja do čiščenja sem prejokala doma. Zjutraj sem šla na čiščenje in ko sem se prebudila iz narkoze sem planila v jok, saj sem se takoj zavedala, da moje pikice ni več. Sestra pa: "kaj se cmerite, saj ste še mlada, boste pa še poskusili", potem pa je odvihrala ven iz sobe in zaloputnila vrata za sabo.
Bolečine se ne da opisat, še danes ne morem verjeti, kako se lahko tako obnašajo. Nobenega sočutja, podpore, prijazne besede. NIČ. Zato te še kako razumem in ti pošiljam en Držim pesti, da vama čim prej spet uspe.

Grozno, no. Ne morem verjet. Za vse en , to se pa res ne bi smelo dogajat. Ženska rabi v taki situaciji veliko mero sočutja.
Jaz sem imela lepo oz. čisto normalno izkušnjo. Pred in po abraziji so se vsi do mene obnašali ok, sočutno, se pogovarjali, prigovarjali, da sem mlada in imam še čas imet otroka. Res nič slabega mi nihče ni rekel.

Anonimna in kepica žalostno ampak resnično...kot da nismo ženske ljudje iz krvi in mesa...sramota.

Za obe... .

_____________________________

Če želimo živeti z namenom, moramo poiskati tisto, kar najbolj goreče ljubimo, dati vse, kar imamo, nato pa to predati naprej kot štafeto tistim, ki nam sledijo.

Anonimna žal mi je, da se je tako končalo in da si doživljala takšno hladno obravnavo.
Kepica, tebe pa sem citirala zato, ker sem jza doživela podobno. Najprej enako dolgo kot ti, nisem mogla zanosit. Potem je končno uspelo in ko sem prišla do konca, je tik pred porodom moj otročiček umrl v trebuhu. In nikoli v življenju ne bom pozabila besed G. : "To ni nič takega. To se dogaja. To je narava. Pol leta počakate pa imate potem drugega!"
Od takrat je že malo več kot 2 leti. Za mano sta še 2 ss, pregledi....Novega otročka pa ni. Najraje bi mu šla pokazat izvide, ki se jih je nabralo za eno mapo in ga spomnit na njegove butaste besede, ki naj bi bile namejene tolažbi!

Križana gora, pa naše zdravstvo.  Tudi meni je slabo ko te zgodbe berem.  Nimam samo jaz takih izkušenj. Veliko vas je, ki imate enake. Pa potem se najde še kakšen pametnjakovič, ki mi reče, zakaj sem besna na naše zdravstvo, da se mi zihr to zato dogaja, ker je z mano nekaj narobe, da nočem dobrega in sposobnega v dohtarjih videt! Ne, nič ni z nami vsemi, ki so nam grozlarije delali narobe, veliko pa je narobe z odnosom in sposobnostjo naših zdravnikov.
Anonimna žal mi je, da se ti je to zgodilo, pa žal mi je za vse ostale, ki se vam je kaj podobnega zgodilo, da ste morale to skozi dat. Navijam za vse, ki bi rade zanosile, da se vam to zgodi čim prej.

o hudo no.
joj žal mi je za vse ki se jih kaj takega zgodi.
držte se. srečno!

_____________________________

♥ moja dva zaklada ♥

žal mi je za vse, ki ste dale take stvari skozi, še posebaj za še dodatne nepotrebne zadeve.

ko so mene peljali na čiščenje ( v 9 t je nehal bit srček), me je sestra, ki me je vozila v operacijsko , posmehljivo vprašala, da če me je strah, da če zato jočem, pa sem se razkurla in grobo povedala, da mi je vseeno kaj bojo delali iz mene, ker mi je odmrl plod) Pol je bla pa ful prijazna, ki je vidla, da ga je usrala in mi je z zelenim platnom cel čas solze brisala, dokler nisem dobila narkoze.

ko so mi pa povedali prav na Uz, da ne bije več srček, so bli pa ful prijazni in korektno povedali, da jim je žal, ma da ne bije več. ( porodnišnica Izola)

v Postojni sem mela pa točno dan pred tem slabo izkušnjo, ker sem močno temnordeče krvavela in mi je celo plod pokazal in sem ga dvakrat vprašala, da če bije srček, pa me je totalno ignoriral in je samo rekle, da če bo, bo, če ne pa je to taka narava. enostavno se mu ni dalo ukvarjat z mano in se soočit s tem, da je že SS. ma itak, da je vedu. No ker mi ni dalo mira sem šla drugi dan v izolo, kjer imam svojega g in so mi pol povedali, da je konec.

vaše zdravstvene zadeve, se tičejo samo vas in nihče nima te zasebnosti, pravico kratit. tudi sestre večkrat v čakalnici sprašujejo vse mogoče, pa če je preveč jaz samo vprašam: A ste vi zdravnik? Sej pol sem itak arogantna, ampak kar je preveč je pa preveč. Sej vem, da dostikrat kej znajo svetovat, ma nimajo kaj razlagat naglas naših težav.

_____________________________

Tvoj čas je omejen, zato ga ne zapravljaj tako, da živiš življenje nekoga drugega!
Naj hrup drugih mnenj ne utiša tvojega notranjega glasu!

Steve Jobs

ne vem, kaj bi še jaz napisala na to temo, so predhodnice lepo napisale. Groza res. Mislim, da tvoje stiske v zdravstvu ne jemljejo osebno tako kot ti in jih tudi ne prizadene, vsi smo le številke. Mogoče je pred tabo imela ena spontan splav, nato si bila ti na vrsti, čez 2 uri je prišla naslednja in tako dalje.

Naj ti povem samo na kratko kaj je mene razočaralo (pa je zelo podobno tej temi glede odnosa) - bila sem naročena na pregled, čakala pol leta, prišla zjutraj na pregled iz drugega kraja, vozila se cca 100 km (ker je bila bolnica), čakalnica je bila že 90% polna, ko sem končno prišla na vrsto, sem bila gotova za 3 minute, nič mi ni povedal, razložil, pregledal. Zdravnik je samo dejal ''opazujte zadevo, če bo kaj narobe pridite nazaj z novo napotnico!?!?!?'' To je to :(

No naj še jaz povem svojo izkušnjo, da ne bodo vse punce tako prestrašene. Ker moja izkušnja kljub hudi bolečini ni negativna.

Sama imam za sabo tudi 2 pregleda na urgenci in čiščenje na kliniki oddelek A2. Zdravnica na urgenci je bila zelo prijazna, si je vzela čas, me tolažila.....
Sem sicer želela da bi se sama spucala, a je rekla da sem v 10 tednu in da to ni dobro, razložila je tudi zakaj ni dobro a sem bila v šoku in ne vem kaj je govorila. Se pa spomnim da je rekla, da nekako nosečnosti v 6 in 7 tednu če pride do SS pustijo, da se telo samo sčisti kar je pa več pa napotijo na čiščenje. Ker drugače so lahko komplikacije.

Ko sem kasneje šla na sprejem je bila gospa v administraciji tudi prijazna, prav tako pa sestre in zdr. tehniki v A2. Se spomnim, da sem tavala po hodniku in zavila čist v napačno sobo ( po moje soba za počitek sester in tehnikov) pa sem kar ta prvega napadla, pa je prekinil odmor si vzel čas, šel z menoj mi zmeru tlak itd. Skratka vsi so bili zelo prijazni in sočutni. je pa res, da sem bila v šoku in je vse potekalo zelo hitro, tako da nisem imela časa za razmišljat. Ko sem prisla na oddelek sem se samo preoblekla in šla direkt v operacijsko.

Tako, da po moje ne moremo posploševati, odvisno na koga naletiš. Moja izkušnja kljub bolečini in stresu ni slaba. So bili vsi prijazni in sočutni.

< Sporočilo je popravil marjetka1975 -- 20.8.2009 8:49:45 >

Anonimna, verjamem, da ti ni lahko. Jaz sem pred tedni šla skozi več "rok". Najprej g, ki me je prevzel, ker je bila moja na dopustu. Ni mi povedal čisto nič. Npr. ga vprašam kakšni so lahko vzroki, da sem 16 dni krvavela, pa pravi RAZLIČNI. Halo, kakšni? Ne mu, ne bu. Pa tudi, ko mi prvič omeni izvemnaternično, mi solze stopijo v oči, pa mi reče, pa ne se zdaj zaradi tega jokati. Đizs, saj vem, da sem samo številka zanj, ampak nisem tulila, da ne bi mogel minutke potrpeti. Sem človek z čustvi. Najhuje je to, da oni SS in IMN ne sprejemajo kot nič posebnega, kot da iz tega plodka ne bi bilo nič.

Potem me je prevzela moja g in je naprej potekalo v redu. Ne morem povedati koliko ti v takih trenutkih pomeni prijazna beseda, pa čeprav od povsem neznanih ljudi. Moram reči, da sem bila prijetno presenečena nad sestrami v bolnišnici - res prijazne ženske. Enako zdravnica, ki me je operirala. Ogromno mi je pomenilo, da mi je z lepim tonom odgovorila na (njej najbrž vsakdanja) vprašanja - lahko bi vprašala še več, pa se takrat nisem spomnila, pa na viziti po operaciji se je že šalila (nič povezano z mano ali operacijo)... Nasmeh in lepa beseda... Zlata vredno!

Ni hujšega kot to, ko ne veš kaj te čaka. Čakaš v čakalnici, prideš do zdravnika, te nekam pošlje brez besed... Ah, groza. Predlagam vsem, da vlečete iz njih, če le kaj konkretnega povejo nazaj. Konec koncev smo pri njih, ker potrebujemo strokovno znanje in ni vrag, da nam ne bi mogli vsaj približno razložiti kaj nam je, kaj se pričakuje, zakaj raziskave, kaj rezulati povedo, kaj se da storiti... Jaz moram priznati, da sem kar nekaj laičnega "znanja" imela, ker sem brala vaše zgodbe in nasvete. Da sem vsaj približno vedela kako in kaj.

Kepica, te razumem. Jaz sem sicer imela IMN in je bilo prvič, a se mi je enako kot tebi zgodilo, da sem po narkozi bruhnila v jok. Če zdaj pomislim na tiste občutke, mi kar solze stopijo v oči... Ne da se opisati, vse je prišlo za mano... A jaz sem imela srečo, da so me sestre mirile z prijaznimi besedami...

Strinjam se tudi z tisto, ki je napisala, da se zdravnikov preveč bojimo. Saj je res, nikoli ne veš kdaj jih potrebuješ, ampak njihove nesramnosti nam ni treba prenašati. Ko ti je že itak težko, potem pa še njihovo osorno obnašanje.

Ko mimogrede malo spremljam tole temo vam napišem še en dogodek iz iste P.
Velikokrat sem bila že hospitalizirana. Najprej zaradi nezmožnosti zanositve-razni pregledi, potem zaradi čiščenj zaradi neuspelih nosečnosti. Ko so po vseh teh postopkih ugotovili, da bi bilo dobro operirati pregrado, so me lani konec leta naročili na operacijo.
Sprejeta sem bila v nedeljo opoldne, tešča. Že za en dan prej so mi naročili, naj bolj malo jem in naj bo hrana lahka. V nedeljo sem pred odhodom od doma lahko pojedla samo čisto juho. Ob sprejemu v P sem dobila 3 litre Donata in odvajalo, zvečer pa še skodelico čiste juhe. Do večera sem dala ven iz sebe že vse, kar sem lahko, naslednje jutro pa sem dobila še klistir. Izžeta sem bila že do grla, da o lakoti sploh ne govorim. Začeli so z operacijami. Na vrsto sem prišla nekje okoli 12 ure. Pred posegom me je k sebi poklicala še G na zadnji posvet pred operacijo, ko je ugotovila, da so me naročili na napačen datum Pač dan v ciklusu ni bil pravi za operacijo. Tri dni sem stradala, se klistirala in izgubljalča živce zaradi strahu pred operacijo, potem pa so me brez opravičila poslali domov

Vse lepo in prav, se zgodi, si rečem. Dobila sem datum za naslednji mesec. Postopek spet enak kot prvič, z grenkim priokusom, saj sem že v naprej vedela, kaj vse me čaka. Stradanje in klistiranje mi res nista posebej pri srcu. Pride dan operacije, čakam na vrsto, ura 11,12,13, niso me poklicali. Nazadnje ostanem sama v sobi, ko pride sestra in sem jo seveda vprašala, kdaj bom na vrsti, saj vendar vem, da delajo samo do 14. ure. In mi sestra pove, da se je nekaj zavleklo, da verjetno tisti dan ne bom na vrsti in da bodo prestavili operacijo Takrat se mi je pa dvignil pritisk in sem zahtevala operacijo še tisti dan, ker sem sita stradanja in živčnega stanja ter čakanja, da me končno pokličejo na poseg. Tako, da so potem potegnili šiht zaradi mene, ker sem rekla, da me tam na vidijo več. Višek je pa višek, res. Prav zaradi vseh teh dogodkov bom rodila v drugi P. Pa naj še kdo reče, da je to ok odnos znane porodnišnice ...poleg tistega, že zgoraj opisanega....