Sin je star 10let. Pred enim letom je začel trenirati kajak. Do pred kratkim je bilo vse ok. Pri njem sem opazila spremembo in sicer na vodi je začel bit v določeni situaciji kar trd in ves prestrašen.Po pogovoru mi je povedal da ga je strah prečkanja vode po brzici,da ga prevrne in ne bo uspel se rešiti iz kajaka. Stvar je pa ta, da on zelo dobro ovlada reševanje iz čolna ko je pod vodo. Pa tudi trener je vedno v čolnu in v bližini. Vsa ta dejstva on pozna in trenerju zelo zaupa le sebi si ne zaupa preveč.
Po naravi je bolj pazljiv. Če ima ste kakšen pameten nasvet ali če veste za kakšnega psihologa ali kaj podobnega,ker bi mu rada pomagala, da si zopet zaupa in pridobi na samozavesti.

Ja po moje ne bi bilo stopit do kakšnega psihologa za dvig samozavesti, saj jih imajo tudi vsi odrasli vrhunski športniki.

Kadar te je nečesa strah, se moraš s tem spopasti. Torej mora čim večkrat čez brzice, s trenerjem ob sebi, da bo poguntal, da to ni nič strašnega, da gre čez brzice lahko čist komot, ne da bi se mukaj zgodilo. Velikokrat se mora okrog obračat tudi na mirnem, ne samo v brzicah, da bo tolk zihr vase, da bo vedel, da se vedno in povsod lahko dvigne. Vse to pa mora početi z nekom, ki mu zaupa, da ga bo "rešil", ki ve, da ga ne bo zapustil, ampak takoj reagiral v vsaki situaciji, da pridobi zaupanje. Govori s trenerjem, pa ne razlagaj sinu, da si to naredila. Razloži trenerju, da je to stvar med vama, ker otrokom pri teh letih je na smrt nerodno, če kdo misli  o njih, da se česa bojijo, sploh pa, če za to zvedo prijateljčki iz treninga. Trener lahko te reči reši, če je dost pameten.

Hvala za odgovore. Sin se veliko obrača na mirni vodi z krovnico in ga tu sploh ni strah. Problem je ko mora čez jez kjer trenirajo in so brzice in to samo z krovnico. Brez krovnice sploh ni problem. Z trenerjem sem govorila in se dogovorila da bosta imela trening sama.Da se bo počutil bolj varen. Je pa trener fantu predlagal ko bo čutil, da je pripravljen prečakati naj pove. Upam, da bo v tem tednu ko imajo podvojene treninge stvar premaknila. Otroci v njegovi ekipi so pa zelo prijazni saj ga ne zasmehujejo celo poskušajo pomagati in spodbujajo. On to zelo ceni in mi doma tudi.   

V končni fazi pa. če ga je strah, zakaj bi sploh to moral početi?