Ko veselje zamenja zalost. In ko ti ni nic jasno.

Zacelo se je z nuhalno svetlino, kjer naj bi mi povedali, da je z mojo peskico vse uredu. A je zdravnica le zalostno rekla, to pa ne bo uredu. Otrocek, naj bi se nehal razvijat pri 10 tednih, jaz pa sem bila v 12 tednu. Brez kakrsnihkoli znakov, brez bolecin, krvavitve, nic. mali je bil se bolj trmast kot jaz.
Sledil je klinicni center in vakumska aspiracija.
Ker me je po treh dneh zacelo boleti, vseskozi pa nic izcedka sem se zvecer primajala na urgenco, kjer so z ultrazvokom ugotovili, da je se "nekaj ostalo not" :grrr:in da bo treba se enkrat cistit. :zmeden:

Tokat sem zgodbo nadaljevala v Porodnisnici Kranj kjer so nekajkrat bolj prijazni in cloveski kot v Lj. Pustili so me 3 dni, saj bi lahko slo tudi samo za vnetje, saj mi je zdravnik priznal da pa res ne vidi po nepotrebnem se enega praskanja. Tisto, kar naj bi bilo mucno lezanje v bolnisnici, se je izkazalo za tudi malce pozitivno. Ob sebi sem imela gospo ki je prestajala isto in sva si izmenjavali svoje zakaje in solzice. Po treh dneh smo res poseg ponovili in tokrat sem pocivala bolj pridno kot prvikrat.
Zdaj pa vprasanje za vas. Kaj je razlika med vakumsko aspiracijo in abrazijo?
Kako ste vi resile podobne zakajcke? Jaz sem po 14 dneh uredu, sem se potolazila in je zivljenje spet lepo, le stisne me se vcasih, ko zagledam kaksen trebuscek.
je pa bilo moje prvo vprasanje, koliko casa moram pa zdaj pocakat? :( In odgovor zdravnice, nekje po stari doktrini 6 mesecev, dovolj pa je ze tri! 9nebesa In upam, da vam takrat sporocim kaj bolj spodbudnega.

Mislim, pa da bi morale mamice s podobnimi izkusnjami kdaj popiti kaksno kavico skupaj in se zjokati, vpiti in veseliti skupaj. :zmeden:

jaz sem se odlocila da ostanem in spet postanem soncek, a le vcasih ti zmanjka energije.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Kot da bi brala svojo zgodbo. Tudi meni se je zgodilo podobno, le da se je pri meni (bila sem v 12 tednu) pojavila rahla krvavitev. Ker me je čez par dni začelo nekaj čudno boleti, sem v soboto zvečer odšla na urgenco. In odgovor. Zdravnik je bil prav nesramen, češ saj je vseeno, če bi šla v ponedeljek k svoji ginekologinji, ker je plod odmrl. Še zdaj imam v glavi sliko na UZ (mojemu srčku se namreč ni razvil srček). Naj povem, da sem potem čakala do jutra, da so mi naredili abrazijo (medtem, pa sem dobila skoraj popadke, ker je telo samo hotelo izločiti odmrli plod). Kako mi je bilo v tistem trenutku je težko opisati. Bila sem tako prizadeta, da sva se s fantom "matrala" 3 leta, da sem pod srcem končno začutila mojega sončka. Vsakič ko sem videla kakšen trebušček ali mamico z vozičkom, me je stisnilo v grlu.
No, danes sem najsrečnejša mamica enoletnega fantička. Zato, vsem, ki doživljate podobno usodo - NE VDAJTE SE!! Je hudo, a mnogim se na koncu odprejo vrata v nov svet.

Janja in :duda:Andraž