Večkrat sem že razmišljala o tem da vrstni red zelo pomembno vpliva na to v kakšne ljudi se razvijemo.. Zanima me, če je katera kdaj o tem razmišljala  ( sprašujem tiste, ki imajo več kot enega otroka-čeprav tudi edinčki razvijejo določene lastnosti najbrž ravno zato ker so edinčki..)

Torej, kaj menite o tem, kako pomemben je vrstni red rojstva?

Pomembno se mi zdi tudi to ali so v družini vsi otroci istega spola in podobne starosti ali gre za "mešano družbo" ..

Glede na to, da sem ''tamala'', sem imela dostikrat privilegije. Samo kaj, ko sem za njih se zdaj se vedno ''tamala'' ...

Pri nas je ponavadi vedno takratko potegnila ta srednja sestra.

Moj mlajši bratec je veliko bol crtljiv kot sem jaz in imel večje privilegije kot jaz, mogoče tud zato, ker je fant. Pri svojih otrocih (imam prav tako par s starejšo punčko in mlajšim fantkom) pa še nisem opazila razlik. Verjetno pa vpliva na vzgojo število otrok prav tako ali so same punčke ali fantki ali pa mešano.


_____________________________

Zunanji svet je le odsev sveta, ki ste ga ustvarili v svoji notranjosti.

Jaz sem tudi bolj nastradala, ker sem starejša in sem se morala boriti zato, da sem šla venna žur in do katere ure sem lahko ostala zunaj,...

Po mojem je pa takole: ko imaš prvega otroka ga hočeš zaščititi na vse možne načine,si bolj strog,boječ kaj bi se mu lahko zgodilo .... pri drugemu in več pa pustiš,nisi več tako boječa kaj bi se otroku lahko zgodilo,mu več pustiš ( to kar nisi prvemu ipd)
recimo moja sestr ni smela ven do konca srednje šole,lahko je bila veni samo do 22 ure .jaz sem že v 6 razredu hodila ven in prihajala ponoči domov ali pa kar naslednji dan.skratka sestri niso nič dovolili,so bili zelo strogi,pri meni pa ne

starši z vsakim otrokom vzpostavijo svojstven odnos. prazaprav vsak od staršev posebej. potem so pa tukaj še osebnostne lasnosti otroka in odnos do sorojencev in še in še.

me smo 3 sestre, vsaka po svoje je imela kake privilegije. vsaka se je razvila v svojo smer. težko rečem, da je "vrstni red" pomembno vplival na naš razvoj.

_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein

nas je pa 6, ampak je med najstarejso in najmlajsim 20 let razlike. tako da vzgoja in priviligiranost sploh nista primerljive med njima, ker so cajti pred 30 leti in danes popolnoma drugi. predvsem pa financno stanje doma, tako da...
je pa res da najstarejsima res niso velik pustil (sta pa v sr.soli najbolj zabluzila), nam trem sestram pa prakticno vse. najmlajsi je pa itak razvajen, da bolj skor ne bi mogu bit

Midva sva oba tastarejša in oba sva celo življenje poslušala stavke kot so: Ti si starejša, ti morš bit pametna. Ti moraš popustit, ker si starejša. Ja če je pa še majhna, ne more ona isto počet kot ti.

No pa sva se zaklela, da midva svoji hčeri tega ne bova delala. In se trudiva, čeprav me kdaj ma da bi rekla, Pajacek tega še ne razume, ampak se trudim in ne rečem. Zakaj pa on ne razume, saj je velik fant, mu razložimo pa je.

Tko da def morajo starejši popuščat in nekaj razumet, ker so tamali še majhni. Pa tud pr 15 so še vedno majhni in ne morejo kopalnice popucat, čeprav jo je starejši že pri 12 pucal.

Kr neki. Najbolj met dvojčke, pa sta oba isto stara.

Jaz sem tretja od štirih in edina punca. Verjemte mi, ni mi bilo lahko. Mlajši brat je bil vedno privilegiran. Za vsako stvar sem se morala pošteno borit, da sem jo dosegla.
Najbolj tečno mi je bilo, ko bi jaz rada šla vdiskoteko, pa me je moral peljati najstarejši brat, ki je starejši 10 let. Poleg tega, da sem imela določeno uro, je še ves čas stal zraven mene, tako da raje nisem nikamor šla. Vsaj dokler si nisem izborila prostega izhoda.
Je enkrat prišel en vprašat, če greva plesat, pa mu je moj brat rekel: pusti mojo sestro pri miru . Sem bila jezna ko ris.

imela sem 3 leta starejšega brata, ki je bil od mojega rojstva naprej zadolžen, da pazi name. to zelo uspešno opravlja od prvega dneva naprej...in še sedaj. imela sva isto družbo in starši so me ven pustili, ko je bil on zdraven. imava krasen odnos, se mi pa zdi, da je imel včasih vseeno preveč odgovornosti na grbi zaradi mene. nisem bila vedno najbolj pridna, vendar če vprašaš starše, je bilo z mano vedno vse čisto lahko - seveda, ker je vse porihtal bratec.

sedaj imam sinkota in pričakujem še hčerko. res bi rada, da se razumeta tako krasno, kot se midva. ne bom pa toliko prelagala na starejšega. sem pa že večkrat slišala (in z možem se oba strinjava, da je to res), da v prepiru, ko ne moreš razčistiti, kdo je kriv, daš prav starejšemu. moraš mu zaupati in mlajšemu dopovedati, da mora starejšega spoštovat. po mojem ni prav, da starejšemu vedno govoriš: potrpi, on je mlajši.

lp, maja


_____________________________

Mi trije smo od 12.3.06 najboljši par.

Jaz pa mislim, da je tole, čebelicamaja, tipičen primer, da vloge morajo biti. Dva se imata rada samo in edino, če sta njuna odnosa prepletena. Če tvoj brat ne bi toliko skrbel zate, te ne bi imel tako zelo rad. Če ti ne bi vedela, da je starejši in da ga moraš spoštovat in ubogat, ga ne bi imela tako rada. Ti si imela določene pluse in minuse od tega odnosa, on pa druge. Ampak oba sta bila na boljšem, kot če bi rasla gor drug mimo drugega.

Sama menim, da je ok, če ima vsak otrok svojo vlogo v družini. Z vsemi plusi in minusi vred. Prvi otrok je ponavadi odgovornež. Drugi ušpiči vse, kar je možno in izraža navzven vsa nerešena vprašanja družine, tretji ali pa najmlajši pa je crkljivček - no, eno knjigo o tem sem brala poleti. Samo sem veliko pozabila, kaj je pisalo. Sem se pa kar strinjala.

MOje mnenje o temle je, da definitivno obstaja sindrom srednjega otroka, če so trije! Sem to opazla že v veliko primerih. Sej ne, da je to pravilo, sam je pa velikokret isto. Prvi je prvi, pri njemu se starši z vsako stvarjo spoprijemajo prvič in niti sami ne vedo, kje točno je meja, kaj otrok sam zmore, koliko je odgovoren. Pa imajo še velikoooo energije za ubadanje z vsako stvarjo sproti. Pri drugem je časa za ukvarjanje samo z njim že veliko manj pa vse je že znano, še posebej, če ni prevelike razlike, pa gre pri tem kr tako mimogrede vse skoz, nobene panike, potem pa pride tatretji , ki je ponavadi kr nekaj let za prvima, ko se že spremenijo standardi, vse stvari so že malo pozabljene in se imamo malo več časa ukvarjat z njim, ker sta pa prvadva že dost velika pa drug drugega imata... in imajo čas za tretjega, ki je velikokrat na boljšem, ker je pač tamali, in ker zna predvsem izkoristiti utrujenost staršev, ki se jim pa zdej že kr ne da več ukvarjat z vsako malenkostjo, pa se jim ne da se več toliko pogajat, pa sej itak vedo, da na koncu bo tako, kot bo otrok hotel, ker bo enostavno pretežko se poglabljat, konec koncev pa iz izkušenj pri prvih dveh vedo, da to pri teh letih že lahko sam in ....
No ja malo sem zbluzila. Je pa res, da nimam pa izkušenj, kako je , če jih je več... upam, da bom kdaj vedla..

_____________________________

MONTIGNAC

Po mojem najstarejši najbolj "nastrada". Sem dala v narekovaje, upam, da razumete.