Mamice in očki pozdravljeni!

Sem teologinja-katehistinja s 5 let izkušenj, kmalu bom tolmačka slovenskega znakovnega jezika, namen imam študirati področje posebnih potreb. Prepričana sem v dejstvo, da je v Sloveniji premalo ponudbe verouka/kateheze za otroke s posebnimi potrebami in zato vas sprašujem, kaj o tem menite vi, starši otrok s pp? Bi otroka peljali k verouku, če bi vedeli, da bo zanj prilagojen, da ne bo obvezen, bo pa dobrodošel obisk? Da je cilj otroku skozi igro, ustvarjalnost, poslušanje ali le gledanje, pogovor približati Sveto pismo, Boga in predvsem dejstva, da smo vsi Božji otroci, nas ima vse rad, ne glede na to, kakšni smo? Vsi smo njegovi .
S posebnimi potrebami zajemam vse-učne težave, motnje v razvoju, duševnem razvoju, motnje sluha, vida, gibalno ovirani, dolgotrajno bolni otroci, otroci z motnjami vedenja in osebnosti,...
Prosim za mnenja, karkoli! Želim narediti premik v tej smeri na tem področju ampak potrebujem Vašo pomoč z mnenji. Naj povem, da sem delala raziskavo za diplomsko nalogo in izvedela, da velika večina želi imeti na voljo katehezo za opp v svoji župniji.
Žal pa se to ne izvaja povsod, zato je potreben premik v tej smeri!
Lepo pozdravljam!

Sara

Če bi imel moj otrok željo iti, mu ne bi branila. Sama sem vzgojena v katoliški veri, ampak želim, da moj otrok spozna vse vere in se naj potem sam odloči ali želi v kaj verovati ali ne.
So pa otroci s pp še veliko več, kot le znakovni jezik, saj ima večina gluhih otrok že polžev vsadek in jih je v bistvu vedno manj.
Kaj točno s tem mislite pp: cerebralna paraliza, downow sindrom, avtizem, invalidi...? Ne predstavljam si vsega v eni skupini.

Pa ne me narobe razumeti, je pohvalno, da nekdo razmišlja v tej smeri, da je veliko dejavnosti, kjer so naši otroci velikokrat izključeni. Tako, da upam, da vam bo uspelo.

< Sporočilo je popravil mamz -- 27.2.2013 20:52:39 >

Mamz!

Poznam razmere in se zavedam da niti slučajno ne bi bili otroci z različnimi pp v isti skupini. V tem primeru bi to bilo skoraj isto, kot če so vključeni v navadno katehezo. Poznam gluhe, vem da samo znakovni jezik ni dovolj. Vem, poznam polžkov vsadek... Še vedno pa kljub temu, da je otrok s polžkovim vsadkom vedno več, ne smemo pozabiti na gluhe, ki ga nimajo oziroma jim žal ni pomagal, je tako? Zatorej je še vedno dobrodošel znakovni jezik, je tako?

Glede na vrsto potreb otrok bi bili raazdeljeni v posamezne skupine. Posebne potrebe zajemajo širok krog, zatorej je težko govoriti tudi, da bi imeli otroka z govornimi motnjami in slepega v isti skupini. Ravno zato pa je tako malo možnosti, da se otroci vključijo k verouku.

Sicer pa sploh ni nujno, da se ga da k verouku, lahko bi se izvajale tudi urice, ki so namenjene spoznavanju krščanstva....

Posebnih potreb je veliko, možnosti za vključitev k verouku pa zelo malo. Vse kar si želim je, da bi se ponudile večje možnosti vključitve oziroma še bolje: Da bi lahko prav VSAK bil lahko deležen kateheze in seveda, da bi bili pastoralni delavci v tej smeri izobraženi. Žal temu ni tako in je le nekaj posameznikov.

Zato pa: potrebujem mnenja, da lahko naredim kaj v tej smeri.
Prosim, ne zamahnite z roko in si ne mislite, da en človek ne bo nič spremenil. Več nas enako misli, več se lahko spremeni, je tako? Sicer pa, tudi en sam človek lahko "premika gore".