Ja, tudi mene je doletelo.... Jutri me čaka UPN v 18. tednu nosečnosti, ker ima moja pikica kromosomsko napako (Edwardsov sindrom), ki je praktično nezdružljiv z življenjem . Žalost in bolečina sta ogromni... Kako težka je bila odločitev za prekinitev nosečnosti... Najbolj pa se bojim jutrišnjega dne, ker bo žalost še večja in še bolj neznosna... V bistvu niti ne vem točno, kako UPN poteka oziroma koliko časa traja? 

 žal mi je za tvojo pikico,ampak je tako bolje,upanje še vedno ostane,drži se.

_____________________________

Kaj naj rečem...srečna sm!!!

Žal mi je za tvojo pikico

Mislim, da bi se sama odločila enako kot ti.....če ti je kaj v tolažbo.....

_____________________________

...vox populi...

Tudi meni je žal za tebe in tvojo pikico       ...vem da preživljaš hude trenutke. Vendar verjemi, da si se prav odločila. Jaz sem imela zelo bolano sestrico in vem kako je šele to hudo. Jaz bi se odločila enako. Drži se.

Ob takih dogodkih težko človek najde besede,ki bi malo ublažile bolečino.
Lahko samo rečem,da mi je je hudo,ko slišim takšno žalostno zgodbo.Javi se nam še kaj na forum,ko ti bo težko,saj ćloveku pomaga,če lahko bolečino deli z drugimi.

joooj.....kako žalostno....mi je zelo žal in sočustvujem s tabo

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

O, hudo. Sočustvujem s teboj in ti želim vse dobro.

Pred prekinitvijo se pa le poslovi in pobožaj trebušček, čeprav si predstavljam, da te bo trgalo od žalosti.


V mislih bom s teboj,


_____________________________

Moje srce grejeta dva mala sončka: Sara (2001) in Pia (2005).

Zelo mi je žal za .....  Vendar ne smeš obupati....

Tako zelo mi je žal... . Vem, da je bila odločitev težka. Pošiljam ti en topel objem .

žal mi je

Zelo mi je žal zate in za tvojo pikico.  Želim ti veliko poguma in optimizma!

Žal mi je .
Te razumem kako ti, ker sem lani konec januarja isto doživljala tudi jaz, vendar že v 20 tednu. Moja je imela Turnerjev sindrom.
Pri meni je šlo vse zelo hitro, tako da so bile presenečene celo sestre na oddelku. ob 14.30 sem dobila inekcijo. Okoli 19 so se začeli rahli krči, ki pa so se stopnjevali že kar v popadke celo noč. Ko sem ponoči prosila za protibolečinsko inekcijo mi je niso hoteli dati, ker da naj bi bilo prehitro. Ob 4.30 jo le dobim, nakar me sestra nahruli, da sedaj bom pa še dalj čakala, da se bom odprla. NIHČE PA ME NI PRIŠEL POGLEDAT KAJ SE DOGAJA.
Ob 5.30 grem na WC in je moja  kar padla ven. Potem pa jo je skoraj kap. Sestro namreč. Da naj bi šlo pri meni vse tako hitro. 15 ur je za njih hitro.
Na srce ti polagam. Ne se jim pustiti.  Že tako nam je težko, ko se moramo posloviti od naših pikic.
Drži se!
Mislila bom nate!

Nisi sama   

_____________________________

Moje srce grejeta dva mala sončka: Sara (2001) in Pia (2005).

Zelo žalostna zgodba, zelo mi je žal. Drži se danes, upam, da bo kmalu za tabo.

< Sporočilo je popravil Luskan -- 10.1.2007 16:05:13 >

Piia! Zelo mi je žal za tvojo . Tudi jaz bi se tako odločila. Upam, da imaš podporo svojega fanta, ki ti bo stal ob strani. Na katerem pregledu pa so ti ugotovili Edwardsov sindrom?


Lep pozdrav!

Je za mano... Bilo je zelo hudo, najhuje je pa vse skupaj, ker te nihče ne pripravi na to, kako hudo je lahko... Moja pikica se je zelo borila in nikakor ni hotela zapustiti mojega telesa... Po 42 urah popadkov se je rodila. V mislih sva se 42 ur poslavljali in se tudi poslovili. Ostala pa je velika praznina in ogromna bolečina. Sedaj imava z možem angelčka, ki je samo najin... Ampak prepričana sem, da se bo njena dušica enkrat vrnila nazaj k nama v objem...  

Piia, žal mi je da sem tole šele danes prebrala, mogoče bi ti lahko kako pomagala s svojimi izkušnjami...ampak verjetno ne bi pomagalo, vsaka mora iti skozi to po svoje...ja res najhuje je to da čakaš da telo istisne tisto kar ti je bilo najdražje....sploh pa če se poleg svega matraš še tako dolgo...jaz sem se "le" 12ur-...pa se mi to sploh ne zdi človeško...

Lahko ti rečem le Žal mi je da si morala tudi ti skozi to, resnično mi je žal, ker poznam bolečino in vse kar jo spremlja...Lahko ti rečem le to, da počasi zelo počasi pojenja..ampak v srcu ostane za vedno...

Pa srečno

_____________________________

Kaj ti pove moj topli objem,
ko k sebi te privijem:
ljubo moje detece,
zate le živim in bijem...(26.11.2007 in 27.09.2009)
--------------------------------
str. U-84

Zelo, zelo mi je žal.  

Piia želim ti polno moči ,da kmalu spet normalno zaživiš ,ker drugega nam ne preostane.Vedno bolj potrta boš ,dlje časa se boš pobirala in sestavljala.Bolečina je zdaj res močna ,a vedi sčasoma bo milejša ,a pozabljena nikoli.
Jaz te možnosti nisem imela ,da bi splavila ,ker nisem vedela ,da v meni rase punčka z downovim sindromom ,ki je umrla pri 11mesecih junija 2006.Ti pa lahko povem ,da bi zagotovo šla na splav in ji omogočila lep odhod v nebesa brez trpljenja.
Ni zadosti bila ena tragedija,ko sem morala 21.12.2006 na čiščenje v 16t,saj bi naj moji pikici srček odpovedal nekje v 13-14 t.Hvala bogu sem naletela na eno super zdravnico ,ki se je pozanimala na ginekologiji ,če lahko imam anestezijo ,ker si odkrito povedano ne predstavljam tega ,skozi kaj ste morale iti ve pri UPN.
Počasi se pobiram ,a kaj ko me tako boli ,ko vidim srečne ,zadovoljne nosečke in dojenčke.Vendar grem z dvignjeno glavo naprej in vem ,da bo 1x zame srečen dan in tudi ZATE Piia bo.

lp

Lonib.... Indici za Edwardsov sindrom so se pojavili na nuhalni svetlini, saj je moja pikica imela omfalokelo (to je, da se ji ni zaprla trebušna stena), kar kaže na veliko možnost Edwardsovega sindroma... Nato pa cel kup pregledov, biopsija horionskih resic, več kot tri tedne čakanja na rezultate in nato v 20. tednu UPN. Ko sem imela zadnji ultrazvok (pred injekcijo s popadki), pa je zdravnica ugotovila, da omfalokele ni več, da se je trebušna stena sama od sebe zaprla, kar naj bi bilo "veliko čudo"... Ker, če se do 12., 13. tedna ne zapre, naj se tudi kasneje ne bi. So pa bile vidne že druge  spremembe, ki so značilne za ta sindrom (na srčku, centralnem živčnem sistemu,...)

Piia! Kar solze so mi pritekle , ko sem prebrala vse tole. Niti predstavljati si ne morem kako je, če moraš pri 20 T roditi  , na katerega vsaka  nestrpno čaka. Jaz sem imela 3 SS, vendar vse v 7T. Saj je bilo zelo hudo vendar se ne more primerjati s tvojo zgodbo in zgodbo ostalih, ki so doživele isto kot ti.
Želim tebi in ostalim, da bi čimprej okrevala in donosila zdravega . Tudi ti boš dočakala zdravega , verjemi, ker jaz ti to želim od srca.


Lep pozdrav!

Žal mi je , sočustvujem z vama in držim pesti ter verjamem, da vama bo slej ko prej posijalo sonce in bosta dobila svojo pikico... 

Bodita močna!!!