Sama sem pri naših opazila,da se splača, ampak res splača, držat ene konstantne ure za spanje. Tudi če smo kje postopali, se potepali ali kako drugače preživljali čas, sva se skušala zorganizirati, da smo bili do kritične ure doma in da sva deco spravila spat ob tisti uri kot ponavadi, ki nikakor ne sme biti pozna ( pri nas je to do 8). Če se nam je pač zgodilo, da smo zamudili, smo ga pogosto biksali dlje časa, ker so se prečuli , imeli sto in ene popadke, sitne izpade...
Glede spanja sem jaz oz. oba, bolj demokratične sorte. Ali kako bi temu rekla...bolj anarhične. Ko se nama je nekaj časa, ko so bili še mlajši, konstantno dogajalo, da sva ob otrokih ob uspavanju ( branje, pripovedovanje zgodbic, pogovor, ...)vsak pri svojem v kavbojkah in vsa potrebna tuša, zaspala tudi midva, sva nekako obupala s tem vztrajanjem v njihovih sobah in posteljah. Nekako se je nekaj časa najbolj obneslo, da smo se vsi skupaj ( če sem bila z njimi sama, pa pač sama)spokali " spat na najini postelji. Otroci so veliko hitreje zaspali in midva sva jih nato znosila vsakega na svoj konec. Da bi vsakega zase prej spravila v svoje postelje in šla ven pred tem, ko bi zaspali se pač nikoli ni obneslo in priznam, da tudi nisva dolgo vztrajala. Na tak način je šlo veliko manj živcev, časa in večerni ritual uspavanja je postal prijetnejši za vse. Sedaj so že "veliki" in vsak spi v svoji sobi. To osamosvajanje je potekalo čisto spontano in drug za drugim so se na lastno željo odločili zaspati v svojih posteljah in sobah. Zjutraj se še radi primajejo in nagnetejo v najini postelji, vendar jih v večini primerov ponoči ni več k nama.

Aja, pa še nekaj...opazila sem tudi, da so otroci zavlačevali zvečer tudi takrat, kadar sva bila jaz ali on več odsotna oz. sva z njima preživela manj časa. Takrat so si očitno želeli podaljšati čas tega druženja z nama in na vse pretege zavlačevali s spanjem. Zdravilo za to je pač več pozornosti in pa nekoliko več potrplenja in časa za uspavanje.


_____________________________

felico ne estas mezurita en oro...