Pozdravljeni!
Upam, da je prav, če se vam tud jaz izpovem na tej strani.
Stara sem 26 let in sedaj imam že svojo prekrasno družinico ki mi daje upanje in moč za naprej.
Oktobra bo 6 let odkar je moja mamica naredila samomor z zdravili, bila je ZELO bolana, tumor na možganih, rak na kosteh, maternici, ščitnici in še bi lahko našteval, zraven tega pa je zbolela tudi na živcih. Tistega nesrečnega 11.10.2000, me je mami prosila če ji grem po zdravila k njeni zdr, kot že velikokrat sem tudi takrat šla, zdravila sem ji prinesla domov in odšla k fantu-sedanjemu partnerju. Mami je tako ostala sama doma, brat ni živel več doma, oče pa je bil na ribolovu. In tako jaz pridem zvečer ob 22 domov, grem v svojo sobo, in.... na moji postelji leži moja pokojna mamica.Š O K!!!!!!!Komaj se zberem, tečem k sosedi in jo prosim da pokliče reševalce, žal je bilo prepozno, moj mami je bila mrtva že približno 2 uri.Bilo mi je zelo hudo in tudi sama sem želela umreti, na srečo sem imela ob sebi svojega ZLATEGA fanta, saj od domačih nisem dobila tolažbe in podpore, tudi v šoli so mi vbeliko pomagali.In tako sem živela v obupu vse do februarja 2001, ko sem izvedela da bom tudi jaz mamica, to me je nekako opogumilo za naprej, mi dalo moči, ampak samo za kratek čas.Med tem se je takrat moj 24 letni brat popolnoma zapil in postal alkoholik, tudi mj oče se je zapil po 20 letih abstinence, ponovno se mi je podrl svet, kljub temu da sem že med tem rodila zdravo hčerkici in da je moj dragi vedno ob meni. In tako aem lani pomagala se bratu zdravit od alkohola oz sem sodelovala pr zdrvljunju, saj nikogar drugega ni imel-ni mi žal, oz mogoče le toliko  ker nikoli ni pokazal hvaležnosti za to oz da je sploh vsel da več ne pije-vsaj upam da ne. Potem pa je še tukaj mojpreljubi oče, žal mi je ampak lepše bi mi bilo če ga več ne bi imela, bi vsaj v miru živela, tako pa me sedaj velikokrat pijan kliče in mi gnjavi naj mu pridem pomagat, ampak le takrat ko je popolnoma pijan pa tako ne ve kaj govori. Zdravit se ne želi, samo uničuje še tisti košček družine ki nam je ostal. Seveda pa je tukaj zelo trpel moj partner in tuhi hčerkica ki sta me velikoktar tolažila in prenašala, zdravila sem se tudi za depresijo, sedaj sem to opusiila, saj čutim in vidim spremembe, in ponavadi si zman rečt da očetovo pijančevanje ni moja težava, skratka bolj se veselim življenja z hčerkico in partnerjem, ,pa tudi na mamin grob grem lažje z manj odpora. Sedaj pa z dragim delama tud na 4 družinskem članu in se tega zelo veselimo!!!!!!!
Želela sem vam povedati kako zelo krasnega moškega imam saj če njega ne bi imela tud mene sdaj ne bi bilo tukaj in vse se da uredit oz preživet, ampak le če imaš ob sebi nekoga ki te popolnoma razume tako kot moj dragec mene.
Se opravičujem, da sem vam zatežila, ampak ponovno mi je lažje da sem se lahko izpovedala.
LP vsem in želim vam veliko optimizma imejmo naše pokojne v lepem spominu in se jih z veseljem spominjajmo, ohranjajmo spomine, saj drugače prehitro zbledijo!!!!!!!!!!!!!!!!!!

< Sporočilo je popravil Solzice -- 12.7.2006 20:37:29 >

Draga anonimna, ko sem tole prebirala, se mi je koža naježila. Rečem ti lahhko samo to, svaka ti čast za pogum in vso ljubezen, ki si jo premogla dajati tudi tistim, ki so potrebovali tvojo ljubezen in pomoč, čeprav si bila ti tista, ki si vso to ljubezen tudi potrebovala, pa tudi dobila si jo.

Lepo, da ste si opomogli in delate še na enem otročku. Želim ti veliko lepih trenutkov še naprej s svojimi najdražjimi! Še naprej tako pogumno. Evo, ena  zate!

Vem kako je hudo preboleti samomor v družini. Letos bo že 12 let odkar je moja mama (od mami mama) naredila samomor. Bila je depresvina, sicer se je zdravila, vendar se je žal tako končalo. Mene je to grozno prizadelo, še huje pa je bilo gledati, kako je s tem prizadela mojo mami.
Kar pa ti doživljaš še sedaj... ne vem kaj ti naj rečem. Alkohla v družini, hvalabogu, ni bilo nikoli, vendar vem kaj lahko le ta naredi. Upam, da se srečno konča, vsaj za tvojo družinico!      

Ja pa res je ta tvoja življenska pot trnava,ampak umes so tudi mehki rožni lističi.Počasi bodo prevladali trnje,to ti pa res zaželim.
Le to si daj v glavo,da ti osebno za nič,kar se je dogajalo in kar se še ..nisi kriva.Za nesmiselna dejanja ljudi,ki te obdajajo nisi kriva.Kar pa je tvoja mami naredila je pa čisto razumljivo.Samo tako hudo bolan človek,kot je bila mami ima vso pravico,da v najhujših trenutkih pomisli samo nase,na svoje kruto trpljenje in se odloči o nadaljevanju ali končanju življenja.To je pravica vsakega trpečega,za njegovo dostojanstvo.
Želim ti življensko pot posuto samo z rožami,nič več trnjev,dovolj si jih že imela.

Drage punce res nimam besed za vas kako zelo ste prijazne, ko je to potrebno in ravno zaradi takšnih punc kot ste ve, vsako prosto minutko namenim rr, res ste enkratne!!!!!!!!!!!!HVALA vam!!!!!!!!!!
lp

Veš tolažba najmanj stane,samo v takoh trenutkih je zelo težko najti besede,da ne ispadejo suhoparne in klišejske.Celo tisti,ki je že doživel izgubo drage osebe jih zelo težko poišče.Vendar,jih poiščeš in upaš,da bodo vsaj malo omilile bolečino osebe,ki išče tolažbo.

draga anonimna, tudi take poti življenja so.Iz vsake take težke izkušnje bi se po mojem prepričanju naj nekaj naučili, zato tudi živimo to življenje. Res je hudo rasti v alkohoični družini, pa doživeti izgube dragih oseb, predvsem tako krute.Zato pa si sedaj močnejša in pametnejša in bolj izkušena in znaš ceniti lepe stvari v življenju, saj se zavedaš da niso same po sebi umevne ! Tako je prav.Čestitam ti za tvoj pogum, želim pa ti čimmanj takih grdih reči v nadaljnem življenju...pa doti dosti sreče, pa lepe in predvsem zdrave otročke!! Za srečo

Jas te čisto razumem, leta 2001 je samomor naredil moj oče! Res je bilo hudo, nato mi je umrla babica ( bile sve si zelo blizu )! Groza! Zdaj imam hčerkico in sem srečna vendar ju zelo pogrešam in moja sreča zato ni popolna!

Izgube ne pozabiš nikoli, vendar se naučiš z tem živeti!


_____________________________

25.08.2005 Alja

Vse v življenju enkrat mine! Sreča, žalost, smeh in solze; vse je le trenutno stanje. Zato uživajmo vsak trenutek posebej in bodimo srečni.