moja triletnica je prišla v obdobje trme in "ne bom"...ko jo zagrabi,se meče po tleh in kriči...poskusim jo ignorirat....ampak potem pa hoče z glavico nabijat kam pač pride-al v steno al v tla...ne vem kaj naj naredim...če bi mela svojo sobico,bi jo zanesla v sobico in jo pustila,da se umiri...tako pa ni te možnosti in točno ve,da sem prisotna kljub temu,če se skrijem in ve,da bom priletela,ko bom zaslišala nabijanje...do zdaj je bla pridna in mirna punčka,zadnji mesec je pa obupno...na srečo ni to vsak dan,da si lahko malo oddahnem...in na srečo je to samo doma...drugje mi še ni naredila scene...kaj naj naredim,da bo nehala z glavico zabijat????

To so nas učili naši starši ... in mi imamo vgrajeno isto napako za naše otroke.

Tvoja triletnica doživlja STISKO. Ni pomembno zakaj, ni pomembno ali je stiska resnična. Pomembno je edino to, da ona čuti da je njena stiska velika. Tako velika, da mora na vsak način "priklicati" mamico. Mamico, na katero je navezana, mamico ki ... je njeno preživetje.

Če mamice ni, če se ne odzove, ti mali možgančki dobijo signal, da obstajajo situacije ko se mamice ne da priklicati (ne fizično ampak čustveni odziv mamice). V teh malih možgančik se (ob večkratnem ponavljau enake stvari z majhno intenziteto ali nekajkratnim vtisom močne intenzitete) ustvati biokemična nevronska povezava ki ostane celo življenje (razen v primeru terapije). Takšna biokemična nevronska povezava v bistvu deluje ko bo najstnica in starejša. Da je v stiski sama. Da mora stisko prebroditi sama, ker se ljubljene osebe itak ne da priklicati (zopet velja čustveno, ne fizično).

Predlagam ti da se odzoveš situaciji primerno. Situaciji z njene (triletnice) zorne točke. Poskusi se vživeti v njeno stisko, pa čeprav gre za košček čokolade pred kosilom ali kinderjajček v trgovini. Ne gre za predmet, okoliščino ampak za njeno doživljanje stiske.

Torej kaj narediš ko je stiska velika (in tudi realna). Objameš jo, potolažiš jo, vzameš si čas zanjo,.....  Eto, to isto narediš tudi ob njeni veliki stiski (nerealni). NE POPUŠČAŠ, ampak ostaneš ČUSTVENO PRISOTNA. Če situacija ni realna - čustva, ki jih doživlja so realna ne glede na še tako "neumen" vzrok.

V bistvu jo s tem naučiš da v stiski ni sama. Pomagaš ji njena čustva ovrednotiti, da jih izrazi, pogovoriš se z njo (ne da ji ti razlagaš ampak da jo sprašuješ) ker v resnici te zanima kakšna je ta njena stiska (ne vzrok). V bistvu vzemi si čas in veliko mero ljubezni. poskusi začutiti kako ona občuti in to skupaj ubesedita.