nasa malcica ima eno leto-ne mores verjeti kako ze izvaja trmo,ihto,cepeta,ce jo npr.ne vzamem v roke.....imate tudi vi podobne izkusnje?KAKO REAGIRATI?
hvala za nasvete!

No, jaz reagiram zelo strogo (kot drugi pravijo)... Karkoli trmari ji ne ustrežem. Kar si želi dobi kasneje, ko se umiri in je pridna. Pri tavečjemu je super užgalo, pravi cuker je, nič ni siten in nič ne trmari (ker je dojel da pri meni s tem ničesar ne doseže). Zdaj je treba pa še tamalo v to prepričanje spravit. Uf, mi gre živcev... Ampak imam čas in voljo tako da nam kar uspeva.

Se popolnoma strinjam. Pri nas reagiramo enako.

Jst pri trmi ne reagiram sploh...jo pustim da se shladi, pa tudi če traja dretje pol ure, ne mrdnem...Tudi pred trgovino sem jo že pustila na tleh ležat, ko se mi je neki trmala in sem lepo zraven počakala, da jo je minilo (po 10 minutah)...Mater kaka sem...

_____________________________

Sii protagonista della tua vita e non spettatore della mia..
Te lo spiego meglio...FATTI I CAZZI TUOI!!

enako, tudi jaz tako reagiram, le da včasih poskušam pozornost preusmeriti drugam, npr. glej kako lepo jabolko ali pa traktor se pelje...pa včasih upali, včasih ne. drugače pa ga kar pustim, da ga mine, potem pa se takooo crklja, pa me boža...jaz pa njega 

Povem zakaj trenutno ne more nekaj dobiti ali karkoli pač je,preusmerim pozornost itdd. Nikoli pa ne pustim nikjer ležati ali da se mi dere itd. ne vidim potrebe po tem.

Pustila sem jo in jo še vedno pustim na miru. Vse ostalo je neučinkovito.

_____________________________

Tri stvari so nam ostale iz raja: zvezde, cvetlice in otroci. (Dante Alighieri)

Velikokrat uspe s preusmeritvijo pozornosti včasih pa tudi ne (največkrat kadar je utrujen in zaspan saj takrat kar rine z glavo skozi zid in sitnari za vsako stvar) in takrat se pač joka in tmari in me tudi ne pusti zraven. Očitno mora to dati ven iz sebe, ker potem je spet ok, kot da ni bilo nič.

Ali odvračanje pozornosti ali ignoranca - počakaš da mine. Odvisno od otroka, kaj je ok.

Jaz vem samo to, da mine .

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

O tej trmi in joku in reševanju tega je bilo že toliko napisano, ampak pri vsakem postu, ki ga preberem, me nekaj zmoti. Upiranja in joka ne moremo kar dati vedno v isti koš...
Namreč po mojem je najbolj pomembno zakaj sploh otrok trmari. Če je recimo zelo utrujen, potem pač cvili in se upira zato ker hoče v naročje da bi zaspal - torej ji to tudi dam. Če pa cvili kar tako ker hoče nekaj kar ne sme, potem pa ji pač razložim zakaj tega zdaj ne more in ji pokažem nekaj drugega. V vsakem primeru pa je treba pomisliti zakaj otrok pač nekaj protestira in se potem primerno odzvati. Včasih en dolg objem in dve minuti crkljanja rešijo vse. Ne pa da slišim ene mame kako ponosno govorijo "ne bom je vzela k sebi ker samo trmari", sploh pred enim letom starosti! Na tak način dobiš samo sitnega in jokavega otroka, ki se bo vsakič bolj drl in vedno več zahteval. In ko bo star dve in več let, bo trmast kot bikec, v vsaki situaciji bo samo iskal da bi on zmagal...

manna, se strinjam. Ampak mislim da tukaj vse govorimo o trmarjenju kadar otrok nečesa ne more dobiti oz. ni po njegovo. Pri nas je trmarjenje in jok edino če nekaj ni po njegovo. In ravno kadar je utrujen, takrat si zamisli samo take stvari, za katere ve, da jih ne sme ali so nevarne zanj. 

Objemanje in lupčkanje - kadar ima "napad", takrat ni šans, da bi ga lahko objela, ker če ga, ima še hujši izpad. Se hoče sam pomiriti. Že itak ni crkljive sorte. Imam pa to srečo, da se mu v veliki večini primerov da preusmeriti pozornost, če pa se mu je ne da, pa jokanje in trma nista dolgotrajna, traja par minut in potem je spet ok. Si pa ne predstavljam kako je, ko se ti otrok začne metati po tleh, butati z glavo ob steno, ali celo ob radiator kot kolegičina hčerka, ki je stara 20. mesecev kot moj Nik. Upam, da tega nikoli ne doživim.

katy78, ja saj jaz sem komentirala bolj t.i. "trmo" pri enem letu, ali še prej, ker me moti da ene že tako malim otrokom silijo neko disciplino in "kar naj se navadi" sistem.
Verjamem, da kasneje pride veliiiiko hujših primerov trme.

Pri nas popolnoma enako!

kot da je "trma pri enem letu" kaj drugega kot kasneje. sem prepričana, da otroci že pri enem letu (če ne še prej) točno vedo, kaj lahko dosežejo. in prav je, da otroka navadiš na malo discipline že pri enem letu. imaš več možnosti, da do veliiiiko hujših primerov trme kasneje sploh ne pride.

jaz pri trmi poskušam preusmeriti pozornost. če ne vžge, pa enostavno ignoriram. ko se pomiri, pride sama k meni. pa je stara eno leto.

naš se pa z rokicami po glavi tepe, če mu kaj ne paše  pa ne vem kje se je tega navadil oziroma kaj mu to pomeni?  je prav grozno videt, pa bolj mu dajem stran, govoriva, da ne, manj pomaga... je pa izredno trmast in samovoljen

a ni več pridnih otrok kot smo bili mi (vsaj po besedah moje mame? )??

Mi tudi probamo ali preusmerit pozornost ali pa pustimo,da se zdere. Itak ponavadi hitro dojame, da ne bo nič dosegel in neha. Bolj problematično je, da se gospodič noče držat za roko, ko hodimo po cesti (ima dobrih 14mesecev). Če ga v naročje vzameš, pa se dostikrat začne totalno izvijat iz naročja, da hoče dol. Roko nastavi samo, kadar je treba po stopničkah  Pol pa kar maha z rokami, češ naj ga pustimo pri miru. 

fajn da ste odprle to temo! Imamo tudi mi težave s trmo - smo stari 16mesecev. Naš vsakič ko se strma ko kaj ni po njegovo, buta z glavo ob tla/vrata/omaro...oz. kar najde . To šele grozno zgleda - in isto ne pomaga popolnoma nič - ko vidi da boli, se začne še bolj dret  Jstz po navadi ne reagiram, ignoriram in počakam da mine.  Razen če vidim da se preveč tolče z glavo,poskušam preusmerit pozornost.
Me zanima, če tudi vaši otroci tolčejo z glavo ob tla? Me včasih prou zaskrbi...