naš 2 letnik se danes vrže na tla in noče iti naprej. Joče, kriči. Zadnje čase se joče za vsako figo. No na koncu sem ga prijela in odnesla domov, pred vrati se dere da ne gre domov. Vem da me bo katera hotla na socialno prijavit, ampak enostavno sem mu dala eno čez rit in sedaj leži v postelji in ne sme iz sobe.

Kakšen nasvet glede pristopa. Pol ure sem čepela zraven njega in mu razlagala kaj vse bova počela ko prideva domov, da ga lepo prosim če lahka vstane in greva, on se je še bolj drl. Enostavno kar brez razloga. Nato sem mu rekla da bo vsak čas začelo deževati in da prosim naj vstane in gre ampak se je začel dreti da noče dežja in potem se je drl zato ker bo začelo deževati. Vem da se mi bo to še ponovilo. Lepo prosim, za kakšen nasvet, kaj naj naredim, ko se naslednjič začne dreti predvsem če se to zgodi zunaj?.

Cela sem živčna, resno.

No menda sem js to samo enkrat naredila, da sem se vrgla po tleh in me je moja mama fajn po riti. No od takrat se nisem nikoli več.

Sem pa zato zdaj bolj trmasta

ma jst sem bila tut glede tega grozen otrok. trmasta, pa se vedno sem. kadar sem kaj hotla da mi kupijo, sem se vrgla na tla, zacela jokat, se dret, brcat, vpit, da naj me nehajo tepst, pa tud ce mi noben nic ni hotu, samo zato da so mi potem od sramu, da cimprej pobegnejo domov kupili tisto kar sem hotla. pa starejsi sestri sta me vedno cuvale in sem isto njima delala. joj, ce pomislim da bi men tamau tako sramoto naredu pred vsemi, bi ga nazgala kar tam al pa pustila, naj se dere pa sla po svoje. ker tega pa ne trpim, ceprav sem bila sama taka in mlajsi bratec je isti, samo da se on se pri 12ih skoraj tako obnasa, oz. zdaj ko je starejsi pocaka da pridemo domov pa imamo doma celo dramo

Ena po riti še ne pomeni pretepanje. Ko jih zagrabi trma nažalost včasih ne pomaga drugega- pa nisem pristašica tepenja. Mam enga zlo trmastga doma.....tk, da vem kako to zgleda.

_____________________________

Život ide dalje,
život brzo odlazi...

Ignoriraj to dretje, bog ne daj mu ugodit.Enostavno pojdi naprej, če se pa dere doma pa mimo njega kot da ga ni.Simpl.
Sicer tudi jaz ignoriram, pa vsakič znova poskuša-čakam da mine ta faza.Potrpljenje je nuja pri vzgoji....pa dobri živci, predvsem ko te osramoti v trgovini.

LP,
Sibil RR

_____________________________

Moja dva srčka:

angelček Patrik - 13.10.2004 - 05.04.2011
Lukas - 28.02.2007

Mogoče je bil nenaspan, pa je bil zoprn.Moj je včasih tak, da ne spi dovolj, pa ga dam potem kakšen dan ful zgodaj spat , da se naspi malo na zalogo  in je potem kot prerojen kar se tiče pridnosti.
Možno je tudi, da ima pač to obdobje, ki smo ga več ali manj vsi dali skoz.Po moje bo najbolje, da mu pokažeš,da te to njegovo početje izredno dolgočasi, ne se mu pa pustiti vržt iz tira.Vem,da je to težko,ampak otrok vedno išče pozornost..negativno tudi, ne le pozitivne.In ponavadi je tako, da če otroku daš vedeti ,da je nekaj ekstremno dolgočasno in nezanimivo, potem kaj kmalu neha in najde kaj drugega.

_____________________________

Vprašaj se, ali te bo to kar počneš danes,kaj bolj približalo tistemu,kar bi želel biti jutri!

naša včasih ne pusti zamenjat pokakane plenice in se dere, da bo še akala. jo pustim par minut in ji potem spet rečem, da greva zamenjat plenico, ampak ona bo še akala. nato jo vzamem, ona popeni, brca, kriči....jo dam na previjalno in preoblečem. zraven se spotim, kot da sem tekla maraton, ampak se ne predam

mož vedno z njo pregovarja pri kakšni podobni situaciji, ko ne uboga. jaz jo vedno pograbim in gremo .
to se dgaja samo takrat, kadar je utrujena.

lojzika, jaz bi odreagirala enako, ampak brez ene po riti. verjetno je tud tvoj fantek bil utrujen in takrat druga ne preostane, kot it spat. vzgojni ukrepi so takrat brezpredmetni.

Hja, veliko možnosti ni. Recimo tole:
1. pregovarjanje (razlaganje zakaj)
2. obljubljanje nagrade (risanka, čokolada...)
3. grožnja s kaznijo (ne bo risanke...)
4. primeš in odneseš
5. se delaš da greš in ga pustiš tam na tleh (ni vedno možno, odvisno od lokacije - cesta...)
6. eno rahlo čez rit
Ima katera še kak predlog?

Aja, pri nas ne pali nič, kadar se odloči, da se bo strmala. Jaz ponavadi začnem s točko1 (beri: poskusim na lepo in z malo humorja), če ne gre, pa odvisno od situacije nadaljujem s točko 4 ali 6 (poskušam čimmanjkrat). Saj pravim, ne pali nič - razen kratkoročno seveda, ker naslednji dan počne isto. Čakam, da še malo zraste in da ta faza mine.

Mi je pa najbolj simpatična točka 5, samo kot sem že rekla pri nas ne deluje, ker se ne ustraši in ne prišiba za mano. Pa tud redko imam možnost za te vrste igrice...

Našega zdaj pri malo čez dve leti bolijo noge. Ampak samo takrat, ko je ati zraven Začne tulit, pa plezat po njem, pa težit, pa....tako dolgo, da moj popusti, posledično pa jaz popenim.
Meni tega ne dela, ker ga enostavno ignoriram - ko smo bli na morju, je celo pot iz plaže tulil za mano, pa sem mu hladno rekla, naj se vsede, če ga noge bolijo in šla naprej. Pa se ni vsedel, šel je za mano in vsake toliko zajokal. Mati pa trmasta ko . Če me starejša dva nista vrgla iz tira s trmo, me tudi ta ne bo, pa še ena je za njim

Pri meni je ignoriranje vedno palilo, ne bom pa rekla, da ni nikdar nobena padla čez rit. Tako pač je.

No sem ga pustila v postelji. V svoji sobi. Ni jokal, samo mogoče razmišljal. Potem je prišel ven in rekel da AM bo. Mu pripravim čokolino. In on se odloči da ne bo čokolino ampak čokoladne kosmiče. Vidim da potem že ni full lačen in rečem, da če hoče jest kosmiče mora prej igračke pospravit no tako je uboga reva s praznim želodčkom moral še igračke pospravit. Vmes mi je ene 5 x očitajoče rekel MAMI NO! Res mi je bilo full smešno.  Ampak pospravil jih pa je. Pa še celo porcijo kosmičev je pojedel . Nodi risanke seveda ni bilo ampak samo nodi knjigica. In na koncu me je imel že tak poln kufer da me je nagnal iz svoje postelje in rekel da bo sam spal. O kak fajn.

Sem kar malo boljše volje, ko me je malce ubogal .bom pa videla če se bo zgodba jutri ponovila.

mika, prav nič jih ne bolijo noge. slišijo sarejše, da jih kaj boli in posledično tatarejši malo počinejo ... potem pa njih noge bolijo, da ne bi mogli naprej hodit. tako je bilo tudi pri nas. pa še kakšen trpeči obraz je zraven naredila  

trenutno pa ima probleme z mravljinci, če jo npr ati štupo ramo nosi. potem pa cela drama in se spet hoče nosit, ampak kot dojenček. pa smo jo nafintali, da mora fejst tečt, da bo mravlje pustila za sabo. in zdaj teče kot utrgana

_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein

Pa ne vem če ni NEVA zadnjič prilepila enga linka da je treba biti pozoren če otroka koleni bolijo.

Ampak pri naših je bolj trma po mojem

če otroka kolena bolijo, potem ga bolijo skoz, ne samo kadar je očka zraven. verjemte, da boste opazle razliko ali gre za muho ali za resničen problem.

_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein

 Ja, to so bolečine čisto posebne vrste. Po potrebi boli.  Naš je imel dobri dve leti, ko sem ga poslala pospravljat kocke. Pa mi mulček razloži: "Mami, ne mojem. Me kiž buba!"
Ja seveda! Podobno so ga bolele tudi noge, da bi se nosil, pa trebušček, da mu ne bi bilo treba jesti.

Je pa res, da lahko noge bolijo zvečer in ponoči zaradi hitre rasti. To potrjujejo tudi pediatri. Celo kaj proti bolečinam jim je dobro dati, da lahko zaspijo.

Mene in mojega brata je najina mama z mrzlo vodo polila...baje potem nisva nikoli več pretirano zatrmrila.   

_____________________________

Sledenje evro bankovcem
http://www.eurobilltracker.eu/?referer=98711

Jaz ga pri trmi nikoli ne kaznujem.
Sem (preveč) tolerantna in si vzamem veliko časa, da otroku določeno stvar dopovem.
Včasih ga primem in dvignem in odnesem, recimo previt plenico...ja, pa se dere...ampak, kaj naj? Rit je treba previt.
Če je agresiven...če brca, meče stvari po tleh, ga primem in ga nesem k steni in ga pustim tam, da se ohladi. Sicer je to redko, ampak vseeno...naj se navadi, da sledi taka kazen.

Sem na RR našla tale članek, če bo kateri kaj pomagal:

Prav gotovo ste že vsi starši kdaj doživeli napad trme pri svojem otroku. Izgleda lahko precej strašno. Saj veste: otrok sredi trgovine kriči in cepeta, ker mu nočemo kupiti igrače ali sladkarije (na primer). Vaš nadebudnež lahko naredi celo »sceno«, vi pa bi se najraje vdrli v tla, saj niti približno ne veste kako bi ga pomirili. Kakšni so vzroki takšnega vedenja in kako ga obvladovati?
Dejstvo je, da je trma v obdobju od drugega do tretjega leta starosti nekako normalen pojav. Sliši se čudno, a je res. V drugem letu starosti začne otrok počasi postajati samostojen. Začne si oblikovati svoj lastni svet, v katerem začne odkrivati svoje lastne sposobnosti in ob tem spozna, da že marsikaj zmore sam. Vse pogosteje od njega slišimo besedi »bom sam«, saj je otrok dejansko vedno bolj prepričan vase in v svoje sposobnosti. Ker pa mu seveda ne gre vedno vse po načrtu, so posledice tu; otrok je vidno razburjen, cepeta, tuli, v najhujših primerih se celo nemočno vrže na tla, kjer nadaljuje svoj upor.
Zavedati se morate, da otrok tega ne dela zato, da bi vas jezil, ali se vam za vsako ceno postavil po robu, ampak na ta način izraža obup nad svojim neuspehom. Obupan je, ker ne gre vse tako, kot je pričakoval ali ker ne more dobiti tistega, kar bi rad.

Kako reagirati?
Čeprav ste šokirani, na otrokovo trmo nikakor ne odgovarjajte z jezo in kričanjem. Najbolje je, da otroku poskušate mirno razložiti, zakaj mu neka stvar ni uspela, oziroma zakaj ne more dobiti tistega, kar želi. Vaša bližina in občutek, da ga razumete in ga imate radi, bosta otroku pomagala spoznati, da njegov neuspeh ne pomeni popolnega poraza. Z mirnim odzivom pa otroku hkrati dajete zgled, da z jezo in kričanjem ne bo dosegel tistega, kar želi.
Otrok mora poleg svojega sveta spoznati tudi svet drugih ljudi, v katerem obstajajo določena pravila. Naučiti se mora obzirnosti do drugih, prilagajanja in sklepanja dogovorov. Preprosto, spoznati mora, da ne more vedno doseči tistega kar želi, da imajo tudi drugi ljudje svoje potrebe in da se mora zato včasih tudi odreči kakšni svoji želji.

Kaj lahko storite, da trmo omilite?
Trme sicer ne moremo popolnoma preprečiti in jo pravzaprav tudi ne smemo; je nekakšno nujno zlo na poti odraščanja. Lahko pa jo na nek način omilimo ali se nanjo pripravimo, tako da v ključnem trenutku ne izgubimo glave.
Če se vam pogosto dogaja, da otroka zagrabi trma med nakupovanjem, se držite določenih dogovorov. Preden greste z otrokom v trgovino se z njim dogovorite, kaj si bo lahko izbral, oziroma kaj mu boste kupili. Tako bo imel jasno začrtane meje in v trgovini ne bo manipuliral z vami. Če mu tisti dan ne nameravate kupiti nič, mu to razložite že prej. Lahko pa mu obljubite na primer, da bo lahko sam izbral špagete. Zamotite ga z opravili, ki mu bodo dala občutek pomembnosti. To strategijo uporabite tudi, kadar se napad trme že bliža. Otroku hitro preusmerite pozornost in pozabil bo, kaj je pravzaprav hotel doseči.
Tudi doma in drugje se lahko trmi uspešno izognete s tem, da otroka že vnaprej seznanite s pravili. Če ste z otrokom kam namenjeni, mu to povejte že prej, da bo na to pripravljen. Če ga boste na primer zmotili, ko bo ravno zatopljen v igro, obstaja velika verjetnost, da se vam bo uprl in ne bo hotel nikamor.
S trmo se včasih ni lahko soočati, vsekakor pa poskusite biti potrpežljivi in otrokov izpad prenesti čimbolj mirno. Obrestovalo se vam bo! V tolažbo naj vam bo dejstvo, da je »trmasto obdobje« minljivo in da bo kmalu prišel čas, ko se bo vaš otrok lažje prilagajal in lažje spopadal s svetom okrog sebe. Uporništva bo (no, vsaj za nekaj let…) konec.

Nekaj nasvetov na temo trme in njenega obvladovanja lahko poiščete tudi na forumu dojenček in otrok.

 hvala

Ni za kaj.
Pa še en soroden članek, ki se mi je zdel poln dobrih nasvetov (upam, da ni predolg):

Otrok ne uboga
Zdrava pamet stori, da uporabimo primerno tehniko v pravem trenutku in s primerno močjo z ozirom na določenega otroka in odraslega v vsakem konkretnem primeru. Zdrava pamet nam pove, da ne smemo pobijati muhe s topovskimi streli, niti levov s fračo. Odrasli moramo imeti dovolj zdrave pameti, da vemo, če imamo pred seboj muho ali leva. Če v kakem primeru dvomimo, si poiščimo pomoč, da nam bodo stvari jasne preden ukrepamo.


Vsi starši pri vsakem otroku v večji ali manjši meri stojimo pred tem vprašanjem. In večkrat ne najdemo pravega odgovora. V članku avtor predlaga nekaj nasvetov, ki nam lahko pridejo prav.

Imeti avtoriteto, ki ni avtoritarnost, je osnova pri vzgoji otroka. Treba je začrtati meje in cilje in tako jasno razlikovati med tem, kar je dobro in kar je slabo. Najpogostejša napaka očetov in mater je, da so preveč popustljivi. S tem se pričenjajo problemi. Treba je doseči ravnovesje, a kako, da istočasno dosežemo tudi avtoriteto?

Pri enem prvih pogovorov, ki sem jih imel s starši v nekem vrtcu, je ena od mater dvignila roko in rekla:

»Kaj naj naredim, ko moj sinček zleze na mizo in noče dol?«
»Recite mu, naj gre dol,« sem rekel.
»Saj mu rečem, a me ne uboga in ne zleze z mize,« je odvrnila mati z omaganim glasom.
»Koliko je star otrok,« sem vprašal.
»Tri leta,« je odgovorila.

Kaj takega se pogosto dogaja v pogovorih, ki jih imam s starši. Navadno je mati, tista ki razkrije take reči, čeprav sta navzoča oba starša. Oče le molče pritrdi, ker ve, da gre za problem, ki prizadeva oba.

Kaj se je zgodilo v nekaj mesecih z odraslim, družbeno in poklicno uspešnim parom, da sta zapravila ves kapital avtoritete, ki sta ga imela ob rojstvu otroka? Vedênje očeta in matere, velikokrat z najboljšim namenom, spodkopuje njuno avtoriteto do take mere, da najprej otrok, kasneje pa najstnik, nima uravnovešenega razvoja in postane takó vir tesnobe za starše. Oče ali mati, ki prizna, da ne ve kaj storiti ob vedenju svojega majhnega otroka in kasneje čuti, da je izgubil doraščajočega sina, ne more resnično uživati kvalitete življenja, pa naj mu gre še tako dobro v gospodarskem, poklicnem in družbenem pogledu, ker ni uspel v najvažnejšem: pri vzgoji otroka.

Katere najpogostejše napake delamo očetje in matere v odnosu s svojimi otroci?

Predno nadaljuješ z branjem, bi te rad opozoril, da si, kot vsi – tudi jaz – kdaj zagrešil vsako od spodaj navedenih napak. Naj te to ne skrbi. To še ni polomija. Je nekaj naravnega pri človeku, ki skuša vzgajati vsak dan. Tudi to ima dobro stran. Pomeni, da skuša vzgajati, kar je že veliko. Pri vzgoji otroka ni pomembno, kar se stori včasih, ampak to, kar delaš stalno. Pomembno je, da po treznem premisleku starši presodijo, kaj je bilo pri vzgoji otroka negativno in skušajo to popraviti.

Naslednje napake najpogosteje slabijo in zmanjšujejo avtoriteto staršev:

Dopustljivost. Ni mogoče vzgajati brez poseganja. Otrok ob rojstvu ne ve, kaj je dobro in kaj slabo; ne ve, če sme praskati po zidu ali ne. Naloga odraslih je, da mu povemo, kaj je dobro in kaj slabo. Ko dovoliš otroku, da gre z nogami na naslanjač, ker je majhen, iz strahu, da bi ga ´zafrustriral´, ali iz komodnosti, je pričetek slabe vzgoje. Otrok, ki se slabo vede pa ga starši ne popravijo, misli, da je to zato, ker ga oče ne spoštuje in ne ceni. Otroci potrebujejo trdna oporišča in meje, da lahko rastejo varni in srečni.

Popustljivost. Najprej rečeš ne, potem pa popustiš. Ko si se odločil, da posežeš, je prvo zlato pravilo, ki se ga je treba držati, pravilo: Ne. Z ´ne´ se ne trguje. Nikoli ne poskušaj trgovati s svojim ne in oprosti, da vztrajam, kajti gre za najpogostejšo napako, ki povzroči otrokom največ škode. Ko rečeš otroku ne, dobro premisli, kajti nazaj ni poti. Če si rekel otroku, da danes ne bo gledal televizije, ker je bil včeraj pred njo več kot bi smel, ali ker ni naredil naloge, tvoj otrok ne sme gledati tisti dan televizije pa naj prosi na kolenih, s še tako skesanim in prosečim obrazkom za novo priložnost. Nekateri otroci so že tako vajeni te burke, da bi lahko marsikaj naučili gledališke in filmske zvezdnike.

Nasprotno pa smeš trgovati z ´da´. Če meniš, da otrok sme gledati popoldne televizijo se lahko z njim pomeniš, kakšen program in koliko časa.

Avtoritarnost. Ta je druga skrajnost iste palice kot dopustljivost. Poskuša prisiliti otroka, da stori vse, kar starši hočejo ne glede na njegovo osebnost. Avtoritarnost zahteva ubogljivost zaradi ubogljivosti same. Njen cilj ni pomagati otroku, da postane uravnovešena oseba, ki se bo znala obvladati sama, ampak da bo oseba brez iniciative, pohlevna in hlapčevska, ki bo storila vse, kar ji rečejo. Za vzgojo je tako negativna kot dopustljivost.

Nedoslednost. Omenili smo že, da potrebuje otrok oporišča in meje. Reakcija očeta in matere na enake dogodke naj bo vedno enako usmerjena. Naše osebno razpoloženje mora kolikor mogoče malo vplivati na pomen kakega dejanja. Če je danes slabo praskati po zidu, je to prav tako slabo jutri. Ravno tako pomembna je skladnost med očetom in materjo. Če reče oče otroku, da je treba jesti s priborom, ga mora mati pri tem podpreti in obratno. Ne smemo stopiti v past, da bi eden od obeh rekel: »Pusti ga naj jé, kot hoče. Da le jé.«

Kričanje in razburljivost. Včasih je težko ne izgubiti živce. V resnici bo vsak odkritosrčen vzgojitelj priznal, da jih je kdaj izgubil, v večji ali manjši meri. Vendar izgubiti živce pomeni zlorabo moči, kar je za otroka ponižanje in izguba samospoštovanja. Poleg tega se človek na vse navadi. Tudi otrok na kričanje, ki ga bo čedalje manj upošteval. Pes, ki laja, ne grize. Končno bi bilo treba, da bi nas otrok upošteval, kričati tako močno, da kaj takega nobeno človeško grlo ne zmore.

Poleg tega predstavlja kričanje še drugo nevarnost. Ko vpitje nima uspeha, se jeza odraslega lahko spremeni v zmerjanje in žalitve ter psihično ali fizično nasilje, kar je hudo. Nikoli ne smemo priti do te skrajnosti. Če starši čutijo, da vedenje otroka presega njihove moči, naj prosijo za strokovno pomoč psihologe, svetovalce, šolo za starše....

Ne izpolnjevanje obljub ali groženj. Otrok se kaj kmalu nauči, da čim več oče in mati obljubita ali grozita, manj izpolnita, kar sta rekla. Vsaka neizpolnjena obljuba ali grožnja je delček avtoritete, ki ostaja na poti.

Obljube in grožnje morajo biti stvarne, to je - lahko izvedljive. En dan brez televizije ali izhoda je mogoč, en mesec pa ne.

Ne dopuščati pogajanj. Pravilo, da ne trguj s svojim ´ne´, ne pomeni, da si neizprosen in trd. Odsotnost vsakega pogajanja z otrokom lahko pomeni avtoritarnost in zlorabo moči, kar vodi v nekomunikacijo ter pretrga vezi med starši in otroci.

Pomankanje pozornosti. V svoji knjigi ´Umetnost starševstva´ pravi Dodson, da je dobra mati tista - danes velja to tudi za očete -, ki sliši svojega otroka tudi, ko sama govori po telefonu. Navadno se starši pritožujejo, da jih otroci ne poslušajo. A težava se je pričela, ko oni niso poslušali svojih otrok. So jih sodili, ocenjevali, rekli so jim, kaj naj narede, a poslušali... nikoli.

Zahtevati takojšnje uspehe. Pogosto imamo starši z otroci malo potrpljenja. Hočemo, da bi bili najboljši – takoj! Pri lastnih otrocih radi pozabimo, da se nihče ne rodi že poučen. Vse potrebuje učne dobe, z neizogibnimi napakami. Kar starši sprejmejo pri drugih, tega večkrat ne prenašajo pri lastnem otroku, pri katerem vidijo le negativne reči. Te mu potem neprestano očitajo z namenom, »da si bo vendarle zapomnil«.


Ko vemo, česa se moramo izogibati, nam morda pride prav nekaj nasvetov in preprostih ´trikov´, ki pomagajo olajšati težave in pomagati pri uravnovešenem razvoju otrok, hkrati pa doprinesti k miru v družini. Ti nasveti ne zahtevajo drugega, kakor da verjamemo, da so uspešni in da jih vztrajno in dosledno uresničujemo v praksi.

Nekatere od teh tehnik sem že omenil, ko sem govoril o napakah in jih zato ne bom ponavljal. Omejil se bom in v kratkem naštel nekaj konkretnih nasvetov, ki lahko pomagajo doseči pri otrocih ugled in zdravo avtoriteto.

Imejte jasne cilje, kaj hočete z vzgojo doseči. To je prvi pogoj, brez katerega prav lahko otepamo okrog sebe kot bi bili slepi. Teh ciljev naj bo malo, a morajo biti točno izraženi in sprejeti od očeta in matere. Na ta način se bosta oba čutila povezana s ciljem, ki ga zasledujeta. To zahteva časa za pogovor, včasih pa tudi svinčnika in papirja, da so stvari bolj določene in da jih je težje pozabiti. Od časa do časa jih moramo skupaj pregledati, da jih ne pozabimo pa tudi, da vidimo, če niso izgubili aktualnosti z ozirom na starost otrok in razmer v družini.

Učite jasno konkretne reči. Nima pomena praviti otroku »bodi priden«, »lepo se obnašaj«, »lepo jej«. Taka navodila mu ne povedo ničesar. Kar mu resnično koristi je, da mu prijazno povemo, kako naj prime vilice ali nož.

Dajte učenju svoj čas. Ko smo enkrat dali jasna in konkretna navodila, moramo otroka, ko jih skuša prvič izvajati v praksi, spremljati z našo pozornostjo, vzpodbudo in, če treba, pomočjo. Zanj so to nove reči in zato potrebuje časa, vaje in vodstva.

Cenite otrokove poizkuse in napore. Treba je poudariti, kaj naredi otrok prav, pa spregledati pomanjkljivosti. Upoštevati je treba, da kar naredi slabo ni z namenom, da bi nagajal, marveč, da se pač uči. Otrok, prav kakor odrasel človek, je vesel uspeha in priznanja.

Dajte zgled, da boste imeli moralno moč in ugled. Brez skladnosti med besedami in dejanji ne bomo pri otrocih dosegli ničesar. Prav nasprotno jih s tem le razočaramo in zmedemo. Oče ne more pričakovati od sina, da bo postlal svojo posteljo, če sam tega nikdar ne naredi.

Zaupajte otroku. Zaupanje je ena od ključnih besed. Pozitivna avtoriteta predpostavlja, da otrok staršem zaupa. To pa se ne bo zgodilo, če starš ne da zgleda s tem, da zaupa otroku.

Storite kar je treba, a bojte se dolgih razlag. Ko je otroku enkrat jasno, kako se mora obnašati, je nadaljne govorjenje in prepričevanje škodljivo. Dolge pridige ostajajo brez uspeha. Ko otrok enkrat ve, kaj mora narediti, pa tega ne naredi, stori ti, kar moraš, in s tem utrdi svojo avtoriteto.

Priznajte lastne napake. Nihče ni popolen, tudi starši ne. To, da starši priznajo svoje napake, povzroči v dečku ali deklici občutek varnosti in miru, jima da poguma, da se pričneta sama odločati, čeprav se lahko zmotita. Spoznata, da pomote niso polom, če nam povedo, česa naj se varujemo. Priznanje napak pokažejo, koliko je v družini volje do izboljšanja.


Vsi ti nasveti lahko doprinesejo k pozitivni avtoriteti, ali pa so popolnoma neuspešni in celo negativni. Vse je odvisno od dveh dejavnikov, ki sta pomembna na vseh področjih človekove dejavnosti, v odnosu z otroci pa sta neobhodno potrebna: ljubezen in zdrava pamet.

Vzgajati pomeni ceniti, je dejal Alexander Galí. Ljubezen povzroči, da razne tehnike ne spremenijo odnosa v nekaj mrzlega, trdega in neizprosnega, kar je površno in dolgoročno gledano brez uspeha. Ljubezen pomeni sprejeti tudi odločitve, ki so lahko na začetku boleče tako za starše kakor za otroke. Sčasoma pa jih spoznamo in vrednotimo, ker so blagodejne za starše in za otroke.

Pablo Pascual Sorribas

ja v knjigah marsikej pise ja...pri vsem tem pa se pozablja,da je vsak otrok svoj individum...

moj je sprobaval vse zivo...dokler ga nisem zacela vztrajno ignorirat je bil obupen..zej pa k vidi,da pri meni ni efekta je odnehal...se raje pomeni na bolj kulturen nacin...ce ne se gre pa prej shladit :)

Jaz se pa spomnim da so me noge zares bolele - neznosna bolečina - pa mi nihče ni verjel.
Vsak dan so me bolele- baje ker sem rasla!?!