Moja triletna hči je od predstave o treh prašičkih, v kateri seveda nastopa tudi volk, tako prestrašena, da ne more (za)spati. Že več noči zapored izraža svoj strah, se kar trese, ko preberemo knjigo in se pocrkljava v postelji, me ne spusti iz nje, dokler trdno ne zaspi. Se me oklepa, kot da ji gre za življenje. Se mi dete smili, čeprav vem, da so različni strahovi sestavni del otroštva. Ponoči, ko se zbudi, ne pomaga, da ji iz sobe zakličem, da bo vse v redu, ali da pustim vrata sobe odprta. Moram k njej in jo potolažiti, a ko grem ven, spet takoj jok. Se vstane in joka kot za stavo. Seveda se potem še bratec zbudi. Tako se bodisi uležem poleg bodisi jo vzamem v svojo posteljo. Kako naj drugače ukrepam? Vem za tisto, da se bo navadila in potem ne bo hotela več spati v svoji postelji. Ampak se mi tako smili, ker ji srce bije sto na uro in je res čist fertik. Tudi polula se ponoči, verjetno iz strahu, glede na to, da gre pred spanjem včasih tudi dvakrat lulat. Brez pleničk je pa že leto dni. Kakšne podobne izkušnje?

Čustvo strahu se razvije najkasneje, tam okoli tretjega leta. Imeli podoben problem in je trajalo kako leto, imela sem jo pri sebi, ker srugače ni šlo.

_____________________________

Mama štirih deklic in 5ra

Tole je pa res , uboga revica.

Jaz sem mislila, da je naš 4 letnik neustrašen in že sem se spraševala, če je vse ok, ker je lahko pogledal risanko o vampirjih-drakula, pošasti, čarovnice, duhovi..... in nič. Sebe se spomnim, da sem kot otrok 1x za 5 minut gledala drakulo in si še vsaj 10 let nisem upala stopit iz postelje, ker me je bilo strah, da me bo kdo za noge zagrabil. Sem naredila celo disertacijo, kam in kako daleč moram skočit
Potem pa en večer bereva čisto nedolžno knjigico o 2 prijateljih, ki sta bila v vsem enaka, še isti mlečni zoek jima je odpadel na isti dan. In mali v jok, solze so lile, nisem ga mogla umirit. Non stop je ponavljal, da njemu ne bodo zobki ven padli in jokal in jokal. Pa sva že parkrat brala drugo knjigo o zobkih, o mlečnih, o stalnih, pozna zgodbo....ampak takrat kot da se mu je svet podrl....po 10 minutah nemogočega joka, sem potem še vzela to drugo knjigo in sva skupaj šla še enkrat skozi izpadanje mlečnih zob, ampak na smešen igriv način, tak da mu je mal smeha na usta privablo. Ampak še vedno je govoril, da njemu ne bodo ven padli. Tisti večer je težko zaspal in ponoči se je non stop zbujal, govoril v spanju, kričal.... prvič nočne more.... in zjutraj je bilo prvo- meni zobki ne bodo ven padli... Je rabil 1 teden da je tole predelal

Tak da meni se prav smilite, da tole doživljate . Kaj pa če bi ji pravljico še enkrat prebrala in spremenila konec, oz priredila zgodbico na sprejemljiv šaljiv način?
Naš ima na postelji obešenega MINI angelčka. Od vsega začetka mu govorim, da ga angelček čuva in dejansko ima to v glavi, pa ga mogoče zato ni strah teh duhcev in pošasti. Kaj če bi si omislili kako igračo, ki bi jo čuvala. Gresta v trgovino skupaj zbrat, napleteš neko zgodbo, kako nekaj oz nekdo čuva otroke .

Mogoče bi pa pomagalo malo čaranja zvečer, da preženete vse strahce.
Naprimer naredite čarobno palčko in dodaš nevidni čarobni prah, izrečeš čarobni izrek... in sobica je varna pred vsemi mogočimi strahci - mogoče bo pomagalo.

hvala za odgovore. V bistvu nismo brali knjige z volkom - prej da, rdečo kapico, pa ni bilo nič strahov - ampak smo si v vrtcu ogledali predstavo o treh prašičkih, v kateri nastopa volk. In čeprav v tej pravljici pujskov ni požrl, je za mojo punčko zloben. Potem pa še moj sinko prispeva in je še slabše. Bom probala s kako igračko ali čarobno palčko. A naj jo potem vzamem k sebi ali kako?

Ja, no, en morda neumesten predlog, pa vendarle: pri nas imamo tri otroke, vsak je drugačen. Pri vseh treh sem pa opazila, da so - so bila obdobja, ko jih je nečesa strah. Pri nas je pomagalo edino to, da sva jim pustila prehajanje med spalnico in otroškimi sobami. Kakšno noč smo slabše spali, ampak strahovi so minili: kot so prišli so tudi odšli. Pomembno je bilo, da ni bil sam v prostoru. In ker smo en teden življenja najinih otrok dali skozi (tole je ratalo v hecu, ko nama je en starejši gospod, ko je bil prvi star manj kot leto, rekel,da se nama bo zdelo, ko bova pogledala nazaj, da je vse skupaj trajalo 14 dni in otrok ne bo več doma. Pa sem zadnjič rekla možu, da je en teden že za nama, starejši ima 15 let, samostojen, neodvisen, samo še financerje rabi  ) bom kmalu pogrešala stiskanje in cartanje (tamala ima pa šest let). Tako hitro mine, res, da bi jih s svojo prisotnostjo še bolj crkljala, pa jih že zdaj nisem tako malo, no, saj tamalo še, res nima omejitve ali prepovedi, da ne sme k nama.....

< Sporočilo je popravil Luni -- 10.4.2013 14:33:34 >