Naš skoraj 9-letnik se je odločil, da zanj pravila NE veljajo. Izgleda tako, kot bi nalašč vsako stvar ne-naredil (če se nekaj od njega pričakuje) in obratno. Družinsko življenje imamo urejeno, imam sto in en pedagoški prijem, za katere menim, da so kar inovativni in načeloma učinkoviti. Pri starejšem 12-letniku učinkujejo (začetke pubertete vzamem v zakup).
Pri mlajšem je za vsako stvar potrebno reči 10x in šele, ko nekdo pošteno dvigne glas, se dejansko premakne in z nešteto pritožbami odvleče pod tuš, k večerji, za zvezke,... S tem, da z možem tolerirava tisti "takoj" in ne terorizirava, če si kdo vzame "akademsko minutko ali dve". Ne zaležejo motivacije, (nalepke ob koncu dneva, če je bilo vse ok,...ipd) niti kazni v obliki prepovedi računalnika (to najbolj boli). Tudi učiteljica v šoli ga težko motivira, da bi se vedel, kot bi bilo potrebno. Z njim sva se že velikokrat poskusila pogovoriti in po zaključku pogovora mu rečem: "No sedaj pa pod tuš,.." pa smo spet tam. Še minutko nazaj pa smo se o tem pomenili.
Z obema otrokoma se veliko ukvarjava, za vsako stvar se morata potruditi, jasne so dolžnosti in pravice, ritem življenja imamo ustaljen (ne spet pretirano),... Ne vem več, kaj naj narediva??? Kakorkoli nama popušča potrpljenje in idej.
Vsak nasvet, ideja bi bila več kot dobrodošla. Lepo prosim za kakšen nasvet.
Hvala in LP.
_____________________________
29.4.2007 nas je razveselil najlepši deček.