Jaz bi točno tako naredila, kot pravi Al bina. Če bi otrok ugriznil ali udaril koga, bi rekla zelo strogo NE, tega se ne sme in otroka dala v voziček in ne more več ven, ker ogroža ostale. Lahko se odločiš, da greš domov, ker bo sigurno jokajoča scena. Vseeno, kaj narediš, vedno moraš odreagirat, ker je težko, če prijetno klepetaš s prijateljico, ampak če hočeš kaj doseči, je treba tudi sebe malo prikrajšat za dolgoročni učinek, plus. Vedno mora biti reakcija, posledica za ugriz, udarec.
Če pa gledam s strani drugega otroka. Jaz sem bila enaka, sem govorila mojemu otroku, da ne sme nikoli udarit. Zdaj pa mislim takole, če bi mene kdo udaril na cesti, pa če je to tudi moja prijateljica, prav gotovo tega ne bi ignorirala, ampak bi vsakega, ki bi si to drznil, nazaj. In ogorčena bi bila. Zakaj otrok ne sme? Zakaj se mora delat, kot da nič ni? Naučila ga boš, da se ne sme branit, pa še, da se ne sme postavit zase. Mora se. In brez skrbi, otroci razlikujejo med branit se in prvi napast. Ni zmešnjave pri teh pojmih.