Pozdravljeni.
Noseča sem 11 ted. ,ker sem opazila rjav izcedek ,sem šla na urgenco,kjer so ugotovili da ni utripa in da je plod velik za 8 ted.
Jutri me čaka abrazija.
O.k.
Poleg vseh ostalih skrbi,me zanima še to kako ste se spopadle z okolico?
Pri meni kr neki ljudi ve,da sem noseča,ke sem bila na bolniški,pa se hitro zve?
Najbolj se bojim tistih butastih po kakšnem mesacu kje je pa trebuh?

Vem, da je hudo, ampak jaz bi enostavno odgovorila: "Žal nismo imeli sreče". Upam, da bodo potem toliko vljudni, da ne bodo vrtali naprej.

Vso srečo ti želim!

Pri meni so tudi vsi vedli da sem nosečka in ko mi je plodek odmrl sva se z možem morala spopasti tudi s tem, da morajo drugi zvedet. Mož jim je povedal ko sem bila jaz v bolnici, tako da ni nihče v mene niti drezal, bila sem na bolniški skoraj 3 tedne, pa tudi kar dolgo nisem šla v družbo, ravno zaradi tega da me ne  bi tolk spraševali ali s pomilovanjem gledali. No, pa so vseeno vsi vprašali ko so me videli kako sem. Tako da ta prvi led greš skozi, potem pa je vse ok.
Pa kot je rekla predhodnica, rečeš samo da niste imeli sreče, sploh naj ti ne bo nerodno, to je vse kar povej, ne rabiš zdej neki na dolgo razlagat, ker je že tko hudo.

Pa vso srečo jutri...nič se ne boj, vse bo v redu, mi smo s tabo.

Tudi jst se strinjam s svojima predhodnicama. Sama se še sedaj ubadam s tem, ker takrat, k sem imela ss nisem vsem povedala da sem ga imela. Vendar mi po 1 mesecu kar dobro gre to razlaganje. Strah me je le to, da me bo kdo v marcu vprašal kaj imamo, k pa že od oktobra ni več (zaradi tega, ker sem pač pozabila mu povedat). Upam, da se mi to ne bo zgodilo.

Sicer pa vso srečo jutri in tudi v naslednih dneh, mesecih...

Jaz sem kar vsem, ki so vedeli, poslala SMS (so pa bili to samo najožji prijatelji). Celo v službi nisem povedala. Sedaj (3. nosečnost) sem povedala šele po opravljeni NS.

ojla
jst sm čist normaln povedala,da sm pač imela ss,sa je zelo zoprn ,samo je to čist naravn pojav,prav tako kot rojstvo,smrt,bolezen,zanositev,in vsak normalen človek te bo razumel .jaz te pa močno vzpodbujam,prav tako ostale in seveda sebe....le pogumno naprej,midva sva ravno ta mesec začela nove boje...

Jabi babi, tudi jaz sem naredila tako. Tako kot sem povedala za nosečnost, sem povedala tudi za ss, drugi pa so to tudi čisto normalno sprejeli. Morda prav zato, ker iz tega nisem delala hude skrivnosti in so me lahko vprašali, kar so hoteli. Niti ene negativne izkušnje nisem imela. Več ko sem govorila o tem, lažje mi je bilo.

Med drugim se je celo izkazalo, da je nekaj deklet prav tako imelo ss, pa niso nikomur povedale in so bile precej začudene, da se to dogaja še komu drugemu, ker pač redko kdo govori o tem. Dejansko sem pred kratkim govorila z mamico, ki ji je padel kamen od srca, ko je izvedela, da sem imela dva spontana splava, ker je sama imela tri, ne pozna pa čisto nobene druge ženske s tako izkušnjo. Njene besede: sem mislila, da sem medicinski fenomen...

Tudi meni je lažje, če sem komu povedala za ss in kako je prišlo do tega. Tudi, če so me vprašali kar koli v zvezi s ss-jem, sem jim lahko povedala. Vendar marsi kdo, ni upal mene vprašat, zato, ker se je bal, da se bom začela . Kar pa se pri meni ni zgodilo. Jokala sem, sam ne takrat. Meni je težko le to, da to komu povem sama od sebe. Če kdo napelje na to kako mi kaj raste bušček... mu lahko povem, nimam ga več. Moj angelček je šel v nebesa. Če pa kdo ne omenja moje nosečnosti, pa tud jst ne omenjam splava (čeprav tista oseba ve, da naj bi bila nosečka).

Midva sva prvič kar kmalu po  povedala sorodnikom in prijateljem. Potem pa na prvem pregledu  ... Naročila sem mojemu, da pove čim več osebam še preden me vidijo, ker bi tiste prve 2-3 dni sigurno začela jokati, ko bi razlagala. Tako, da so potem eni takoj izvedeli in niso drezali vame. Ostalim sem povedala sama, ko je najhujši šok minil. Potem sem bila pa deležna kupa informacij komu in kako se je to še zgodilo. Drugič sva rekla, da ne bova povedala do NS. In res nisva. Jaz sem povedala samo 2 prijateljicama in sestri, ker je drezala vame. Ostali so me imeli malo na sumu, ker mi je bilo strašno slabo. Pa tud spraševal so, pa sem skoz rekla, da nisem. No na NS je bilo potem spet  . In sem vseeno mogla enim povedat, ker sem mogla it na čiščenje ravno tisti dan, ko je moja tašča imela praznovanje za 70. rojstni dan (spet je moral moj razlagat ker jaz bi jokala ).

Zdaj imam pa čisti mir. Noben ne omenja, noben ne sprašuje. Najbrž tako in tako vsi pričakujejo, da moram počakat pol leta in so tiho. Edino tašča je vsa iz sebe. Me je že 2x spraševala kaj sem kaj izvedela pri zdravniku, pa vtepla si je v glavo, da se moram znebiti morskega prašička, ki ga imam, da mi kao on škoduje Pa sem si ga omislila po prvem SS. U glavnem čudno.



_____________________________

Lana, 27.08.2009 (3.460 g, 50 cm, OG 37 cm)
6. mesec: 7.430 g, 67 cm
7. mesec: 8.240 g, 68 cm

Podobno kot pri meni. Tudi pri meni ni bilo več srčka. Radovednost je v tem obdobju res težka stvar. Meni se kje že poznalo, le redki so vedeli. In potem vprašanja- kdaj imaš rok, kako raste otrok, kako se ti nič ne vidi da si noseča, kaj bomo imeli, imena...! Res hudo. Mene osebno je velikokrat vrglo iz tira. Splava nisem skrivala, in tistim, ki jih je zanimalo, sem tudi povedala svojo zgodbo. Tako,kot jo povem še danes. Čeprav, čisto na začetku sem bila raje tiho.