ta teden sem doživela največjo nočno moro. v sedmem tednu sem splavila. počutim se tako grozno, da se mi zdi, da se mi bo zmešalo. kar naprej tuhtam, kaj sem naredila narobe. vsi mi skušajo pomagati, vendar pa nihče še ni šel skoz to in nima pojma kako je, ko izgubiš otročeka, ki ga tako zelo čakaš.

 Iskreno sožalje...

Obstaja tudi forum"Spontani splav", kamor te bodo moderatorji tudi prestavili.  TUKAJ

Kaj ti naj rečem? Vem kako je hudo, vem kako boli, vem kako se počutiš. Tudi sama sem dve leti nazaj, pravzaprav je bilo točno par dni nazaj pred dvema letoma, občutila to izgubo. Ko se sprašuješ, zakaj, zakaj jaz, zakaj moje dete? In ni odgovora, ni razlage, ne vidiš upanja, ne verjameš, da bo sonce spet posijalo. In jočeš, veliko sem jokala, preveč. In spet se sprašuješ in spet jočeš. Veliko sem o tem tudi govorila, to in solze je edino kar mi je pomagalo. Dobesedno vsakemu, ki je imel 5 minut časa, sem izlila srce, in pomagalo je.
Govori o tem, če ne drugače se spovej tu na RR. In verjemi, sonce spet posije, oblaki se umaknejo in sonce posije. Potrebuješ le čas, čas resnično ozdravi rane in pomaga preboleti. Pozabiti ne, preboleti pa.

Danes imam ob sebi prečudovito deklico, ki najbrž ne bi bila ta, če se takrat ne bi zgodilo kot se je. Vsako gorje je za nekaj dobro in tudi tebe nekoč nekje čaka mala pikica, ki bo samo tvoja.

Če rabiš koga za pogovor, se mi lahko javiš tudi na zs. Pa srečno, drži se.

Drži se blmk! Izjokaj bolečino in pogovori se o občutkih, čez čas je lažje in veš, da so nekatere stvari namenjene da se zgodijo, narava, vesolje, energija, kakorkoli že to imenuješ ve, zakaj je tako.

In tukaj nas je veliko s takšno izkušnjo, zato ti bomo rade prisluhnile.  

 Iskreno sožalje........
Te popolnoma razumem,  meni se je zgodilo v 12 ted.nos 4 leta nazaj.
Teško je boli boli, srce boli, smo kot pravi hothien čas nardi svoje. Jast danes imam 3 letnega fantka zlatega sončka in tebe tudi čaka ena pikica ........
Glavo gor in se bori
Veliko sreče ti želim
Smo vsi stabo

Zjokaj se, spravi bolečino iz sebe.

_____________________________

NESRAMNA sem, brez kančka slabe vesti, počutim se prisrčno.... ZLOBNO:)

Vem, kako ti je. Sama sem šla čez to 10 dni nazaj. Izjokaj bolečino, vzemi si čas za žalovanje. Sama lahko rečem, da je z vsakim dnem lažje sprejeti, nikoli pa ne bom pozabila mojega malega otročička. Meni je zelo pomagalo, da sem tukaj pisala o tem, da sem se z vsemi ljudmi, ki so vedeli za to, pogovarjala in govorila o tem. Tudi mož je bil nadvse zlat, miljonkrat sva šla čez ena in ista vprašanja. Jaz verjamem, da imamo zdaj čisto svojega angelčka, ki nas čuva in mi je lažje. En topel objem...

_____________________________

Ema (13. 9. 2004)
Maks (27. 9. 2006)
Katja (11. 4. 2010)
Luka (13. 6. 2014)

tut jst te razumem sm bila sama 11 dni nazaj na istem kot ti!
kaj ti naj rečem.....  zjokaj se in zjokaj naj se bolečina izlije iz tvojega srčka!s partnerjem se pogovarjaj o izgubi k se je vama zgodila,vzemi si čas zase ,sčasoma pretuhtaj ter poizkusi postaviti stvari v glavi tja kamor pašejo....nikakor si ne očitaj,da si ti kriva kar se ti je zgodilo!
včasih se stvari zgodijo z razlogom,kaj pa vem zakaj? sej vem zelo slaba tolažba v tem trenutko,tut zame je bila,samo ko boš kasneje vse še enkrat premlevala boš ugotovia,da je morda res že tako prav!
počasi se bodo solze in znjimi bolečina izlile,vendar izguba bo vrčku ostala za vedno!
   

vem kako se počutiš zjokaj se ne drži v sebi dfosti se pogovarjaj s prijateljicami in možem lažje ti bo