Pozdravljene, moram nekomu povedat...po več kot letu mi je končno uspelo zanosit spontano ( ravno ko so me hoteli poslati še na HSG, ker niso mogli ugotovili, da bi bilo z menoj ali partnerjem kaj na robe - bila sem tudi na laparoskopiji - imam tudi 7 let staro hčerko). Da vam ne povem, kako sva bila vesela in tudi tisti bližnji, ki so vedeli, da nama ne uspe z nama...potem pa splav v 10. tednu, ker moji ljubi pikici ni več utripalo srčece. Žalostna sem , jezna na cel svet, čisto zlomljena...kdaj mi bo bolje? In koliko časa bom sedaj spet čakala na tisti plusek? In če mi spet uspe, bom v strahu, da ga spet izgubim...Ko začnem to razmišljat imam občutek, da pričakujem preveč, da kaj sploh še želim, ko vendar že imam enega zlatega otroka in zato imam "slabo vest", ker si želim še enega...Upam ,da mi boste napisale kakšno vzpodbudno izkušnjo...LP

evolinca lahko ti le pošljem , da bi ti bilo vsaj malo lažje. Vem kako se je truditi za pikico. Upam, da vama čim prej uspe, da bo potem to res lep dogodek vse do konca, ko bosta v naročju držala štručko, ki bo zelo ljubljena.

Hmmm, kaj ti naj rečem.

Enako se je zgodilo meni, splav v 10. tednu. Konec junija. Ne rečem, da še vedno ne pomislim, kak trebušček bi imela, kolikokrat se z mojim pogovarjava, kako malo bi še manjkalo do poroda Po moje bo bolje takrat, ko bom spet zanosila, oz. še bolje, ko rodim. Normalno, da v strahu pričakuješ, kako bo potekala naslednja nosečnost. Mi pa še vedno spolzi kakšna solzica, ko se spominjam na tisti dan in na dojenčka, ki bi se čez 3 mesece rodil.

Mene v glavnem držita gor mali2 in misel na ponovno nosečnost.

Upam, da ti bo čimprej bolje .

Hvala za vspodbudo, bolje mi je že, če komu povem. Poiskušam se čim bolj zaposliti, pa vendar me vsake toliko kar solze oblijejo. Čeprav sem optimist, me je tokrat kar pošteno vrglo iz tira. Upam, za vse, ki čakamo naše ljube pikice, da nam čimprej in srečno uspe...LP

Vem kako ti je. Vem kako je čakat in čakat brez uspeha.... Nič ni narobe, če se kdaj utrne solza. Bodi vztrajna in enkrat bo vztrajnost poplačana. V to verjamem celo jaz, ki na svojo srečo čakam veliko let več kot ti. Doživela sem pa že tudi hude stvari...res hude. Ampak počasi se pobereš. Spomini ostanejo za vedno. Bolečina pa počasi postane manjša. Tudi tvoja bo.