Živjo!
Delam seminarsko in bi prosila tiste ki so kdaj imele splav (spontani ali umetni) če bi lahko pisal samo o občutkih po splavu. Lahko pišete pod anonimno, me nič ne moti  Aja, pa če lahko poveste zaradi česa je bil splav (npr. umetni zaradi napake na plodu, umetni, ker še ni bil čas za to, spontani pa niti ni treba razlagat)
Res bi bila zelo vesela vaših odgovorov

_____________________________

Moji otroci - moja sreča
Neli- 4.8.2007
Kristi- 8.2.2009
Lev- 3.12.2010

birdy...ravno danes imam krizo...

zanosila sem po 2 letih z IUI...bse je bilo bp...do prvega pregleda ko se mi je sesul svet...plodek ni bil dovolj velik, utipa ni bilo...3 dni pred mojim 26. rojstnim dnevom sem morala na abrazijo...občutki?! se ne da opisati...grozno...tisoč in eno vprašanje, kričanje znotraj sebe, grozna bolečina...tisoče pretečenih solz, stiskanje pri srcu...ne znam prav opisati...to so le besede ki ponazarjajo grozno bolečino...ne da se te bolečine ubesediti...ni pravih besed...
ah...danes se smilim sama sebi, jokam in se ne morem pomiriti...bila bi že čez polovico, čutila bi brcike...ah...tole je preveč zame...


_____________________________

Nenehno izgubljam kilograme, pa me vedno najdejo.

To je sicer tema o kateri ne govorim preveč rada, saj mi je povzročila veliko bolečin.

Naj na kratko opišem, stara sem bila slabih 17 let in kar naenkrat  mi je zaostala menstroacija.
Naredila sem test in ugotovila, da sem noseča. Takrat sem se seveda pogovorila s fantom in skupaj sva se odločila, da naredim splav. Takrat sem živela še doma, hodila v sredno šolo in doma sem imela ogromno problemov s starši.
Sam splav je bil popolnoma brez fizičnih bolečin, vendar pustilo veliko duševnih posledic.
Najhuje je bilo to, da je soseda rodila hčerko isti mesec, kot sem imela jaz rok, tako da sem lahko par let gledala kako bi rasel moj otrok, če bi ga obdržala.
Večkrat sem dvomila, če sem se prav odločila, vendar takrat nisem videla drugega izhoda, res pa je da sem za splav malo obtoževala tudi svojega fanta, ki je bil cca. 8 let starejši od mene in kasneje sva se tudi razšla.
Vem, da sta za kaj takega odgovorna oba, ampak lažje mi je bilo če nisem krivila samo sebe za to.

Vem, da sem prav naredila takrat glede na situacijo, vendar si nikoli ne bom popolnom oprostila, da sem sploh dopustila da je prišlo do tega.

Veliko prejokanih noči je za mano, saj sem bila takrat mnenja, da je splav umor. Tako, da je na meni splav pustil veliko duševnih ran.

Poznam pa kar nekaj deklet, ki so ravno tako naredile splav, vendar to za njih ni pomenilo nič groznega.

Fargesia, se te spomnim, si bila pri februarčicah  Jst ti želim da uspeš ponovno zanosit, pa da boš prišla do konca. Res ne vem več kaj naj rečm, drži se punca

_____________________________

Moji otroci - moja sreča
Neli- 4.8.2007
Kristi- 8.2.2009
Lev- 3.12.2010

bambusek tudi jaz ti želim da čimpreje zagledaš ...in ti pošiljam ...

Letos konec februarja sem mela spontan splav. Občutki...najprej jeza in vprašanje, zakaj jst, potem žalost. Pa sva oba s fantom sprejela, da je že moglo bit tako, ker narava ve, kaj dela. Tudi če mi tega ne zastopimo. Pa rajši, da je bil ss tako zgodaj (7t), kot pa da bi bilo kasneje kaj hudo narobe!
No, potem smo šla pa takoj polna optimizma v nove boje (po prvi M) in sem junija zagledala magični dve , ki zdej že lepo brcata v mojem bušiju, kljub začetnim težavam.

fargesia, tudi jst upam, da boš čimprej spet zagledala ti dve črtici in da bo takrat vse v redu!!!!

Imela sem spontani splav. September 2007. Dva dni potem, ko nam je poplavilo hiso (tiste hude poplave...zelezniki, vransko, itd). Zanosila sem s klomifenom, trudili smo se slabo leto.

Tudi pod razno nisem vedela, da je spontani splav tako pogost pojav. Ko sem zanosila sem seveda raztrobila celemu svetu in bila v devetih nebesih. Sla na prvi pregled. Vse super. Naslednji dan po pregledu pa grem zvecer na wc in zagledam kri. Misem bila prepricana ali to pomeni konec. Sla na urgenco. Tudi tam niso mogli rect kako in kaj. Naslednje jutro se je  ulilo in vedela sem, da je konec.

Prevladujoce custvo je bila sprva...totalna nejevera. Se kar sem bila optimisticna. To se pa ja v sorodstvu se ni nobenemu zgodilo, jaz sem pa ja tako zdrava...itd. Ko pa ni bilo vec dileme...obilna krvavitev in potem abrazija, pa sem bila tako nepopisno zalostna. Za moje pojme sem bila noseca in v meni je bilo novo zivljenje, moj otrok in potem ga kar na enkrat ni bilo vec. Otrocek ne more kar tako oddit. Zalost. Ena sama zalost. Nisem pa bila nic jezna ali imela kakega negativno nastrojenega custva v sebi.

Verjamem v teorijo, da ta zvezdica, ki se spusti v trebuscka (pravi moja 6 letnica) pride nazaj, ko pride njen cas. Ko sem sla na kontrolo bhcg (14 dni po abraziji) je sestra, ki je jemala kri vrasala mojo hci, ki je sla z mano, ce ima kaksnega bratca ali sestrico...in hcerka odgovori: "ja, imela sem ga - tukaj je bil v maminem trebuhu. Pa je bila zvezdica malo bolana in je sla nazaj gor v nebo, da se pozdravi. Potem pa spet pride in bo pri nas za zmeraj." In ta zvezdica se je ocitno ze pozdravila :) ker imam cez 10 dni rok in zdaj jo cakamo, da pride. In vem, da je to tista moja izgubljena zvezdica in nisem prav nic vec zalostna.


_____________________________

Mamica Anoushke (2002) in Akasha (2008)

Stunfek

Tudi jaz sem imela ss pred 12 dnevi.Bilo mi je grozno ,ker sva si z partnerjem oba močno želela tole ikico čeprov imam doma že tri punce. Trudila sva se več kot pol leta da bi zanosila pa ni nič nucalo.Ko pa mi nekega dne reče boš videla,ko bomo na morju boš zanosila in res je bilo tako .Ko sva doma zagledala+ sva bila oba v sedmih nebesih končno nama je uspelo.Minevali so tedni in v 11 t sem imela pregled bilo je vse super in seveda sem bila še toliko bolj vesela da je z najino pikico vse ok.Točno teden dni od pregleda pa se je začelo.Ko sem ustala od kosila sem zagledala na hlačah kri nič mi ni bilo jasno seveda sem se ustrašila in takoj odšla  v Postojno ,kjer me je zdravnik pregledal.Nič ni rekel samo da ni siguren in me je poslal domov ter da naj strogo počivam.
Okrog sedmih zvečer pa se je začelo krvavitev iz mene so letele kepice izgledalo je kot kaka jetrca in vedela sem koliko je ura to je trajalo celo noč zjutraj se je pa iz mene ulila cela mlaka krvi in tudi komadi  so bili ogromni .Kako sem se spravila do moje G mi še danes ni jasno .Moj dragi pa kot zakleto ni mogel dobit dop.tisti dan.Izgubila sem ogromno količino krvi pritisk sem imela 78/63 puls 134.
Lahko se samo zahvalim moji G.,ki je bila tako prijazna in je hitro urgerala ter me z rešilcem čeprov sem imela prevoz od kolegice poslala tisti trenutek v porodnišnico na abrazijo.Kako so me tam obravnavali je pa že druga zgodba in upam ,da jo nebo nikomur potrebno podoživlajti ker so res kot mesarji in ne zdravniki .Mislim da te še v mesariji lepše obravnavajo ,ko kupuješ meso .Nmesto da bi ti kdo stal ob strani ,ker je to res velik šok te dajo v neko sobo ,kjer sem bila čisto sama vseh 6 ur brez pijače in hrane .Če nebi rekla za čaj bi bila žejna.
Upam da česa takega nebom nikoli več doživela in da čimprej ugledamo +

ojla...junija letos, po enem letu, sem zanosila s pomočjo klomeifena...plusek ultra močen, veselje neizmerno...ker sem tako močno bruhala in zgubljala kilograme, sem bila cca dva tedna na bolniški...prišel je tako pričakovani dan prvega UZ...ko se mi je svet dobesedno sesul...plodek je nehal rasti, utripa srčka ni bilo...hoteli so me poslati na čiščenje...uprla sem se...dovolili so mi še en teden počakati...ampak po enem tednu je bil plodek še manjši...naslednje jutro sem šla na čiščenje...čez teden po prvi abraziji močni krči in sveža kri...na UZ so ugotovili, da niso pobrali vsega ven...ponovna abrazija...

moji občutki...jih ne morem opisati...lahko ti povem, da mene večja bolečina še ni doletel v mojih 29 letih...mora, bolečina, praznina, nepotolaženost, jok, jok, jok...kar se z besedami ne da opisati

evo še moja zgodba:

24.8. dan po tem ko sem prišla z dopusta je bil zame njasrečnejši dan, zjutraj sem zagledala  močni , skuham kavico, zbudim mojega in mu pod nos pomolim test. Tisti dan sva bila oba tako pozitivno pretresena, da se niti ne spomnim, kaj sva potem še počela. Komaj sva čakala prvi pregled, kjer je bilo vse OK, moja prva nosečnost, brez kakršnihkoli težav, ni mi bilo slabo,... Vse super. Naslednji teden bi imela nuhalno, pa se pač ni tako izteklo.
V čet. ko sem prišla iz službe sem opazila rahlo pikico na spodnjih hlačkah, pa se mi je zdelo, da ni nič narobe, ampak ker sem imela planiran vikend v tujini, sem vseeno rekla, da bi se šla v petek zjutraj pokazat k g. In tukaj se vsa zgodba konča. Diagnoza, pikici je nehal biti srček, predvidevajo da tudi zaradi tega ker je zaostajala v rasti, noseča naj bi bila skoraj 11 tednov, pikica pa je bila velika za 8/3t. Spomnim se, da sem prišla vn z ordinacije, mojmu ni bilo treba nič reči, ker sem samo padla v jok in potem sva šla v Ljubljano, kjer so bili zelo prijazni.
in zdaj ležim doma in hočem biti pozitivna, na trenutke mi celo uspe, so pa trenutki ko se zlomim. Resnično se trudim, da ne bi razmišljala v smislu, kaj pa če sem jaz kriva, vem da nisem, ampak včasih preprostno ne morem mimo tega. Pa si rečem, pa saj bomo čez 3 meesece spet poskusili, pa me zagarbi panika, kaj pa če bo spet enako. Ma enostavnio imam preveč časa za razmišljanje. Enkart bo že boljše, ampak pozabila pa en bom.

24. 9. sem bila naročena na NS, noseča 12 tednov. Tako sem se veselila, da bom prvič videla svojo pikico, niti pomislila nisem, da je lahko kaj narobe.
Ko je doktor povedal, da je plodek velik za nekaj čez 9 tednov, še kar nisem hotela dojeti, da mi hoče povedati, da nekaj ni v redu. Potem pa je rekel: "Ampak ne vidim utripov". Takrat so se mi samo ulile solze, nič nisem mogla reči. Naslednji dan sem imela abrazijo.
Tisti četrtek in petek pred abrazijo, sta bila najbolj grozna dneva v mojem življenju - vedeti, da imaš v sebi otročka (za mene ni bil le plod, bil je moj otrok, od prvega dneva naprej), ki ni več živ.
Tolažila sem se, da mi bo po abraziji lažje, ker pikice ne bo več v meni, ampak sem se motila. Zdaj je od abrazije minilo 18 dni, jaz pa se še kar ne morem sprijazniti s tem, da nisem več noseča.

_____________________________

Živa - 22. 11. 2006
Tilen - 17. 10. 2009

Jaz sem imela SS 16. avgusta, noseča sem bila 8 tednov. Včasih se mi zdi, da sem se že pobrala, ampak glede na to, da še redno spremljam marčevke 2009 in da me še velikokrat zanese na temo o splavih, se še očitno nisem.
Občutki po SS... solze v potokih in hkrati sem bila Bogu hvaležna in neizmerno srečna, da že imam doma triletno hčerkico.

pred dvemi meseci sem imela pregled pri G. vse je bilo vredu, noseča sem bila 19 tednov, čutiti bi že morala brcike, vendar je G rekla, da je še vedno čas. potem pa pregled na UZ, ni srčka, plod je premajhen. čez dva dni abrazija. ugotovili so da je bila popkovnica 3xkrat ovita in mu je zaustavila dotok kisika in hrane. morala sem roditi z umetnimi popadki. zvedela sem da bi imeli fanta. fantka, ki je bil že tri tedne mrtev. imela sem zelo veliko srečo, da nisem še poleg vsega dobila še zastrupitev krvi, ker je fantek že odmiral. sedaj čakam 2M, da greva v nove boje in upam, da kmalu rata.

občutki...ne veš kako reagirati, ali biti pogumen, ali jokati... ne vem. sem dokaj dobro prenesla vse skupaj. sem pa imela pred dvema tednoma neke vrste živčni zlom, ko sem se spomnila vse grozote in nisem nehala jokati. mož ni vedel kaj naj naredi, spomnila sem se da več nisem noseča, da nimam trebuha, da ne bom kupila vozička, posteljice, oblekic. naj povem da je bil otrok tako grozno zaželen. fora pa je bila tudi v tem da so že vsi vedeli, da sem noseča, da so potem vsi prihajali na obisk in me tolažili, jaz pa sem samo hotela mmmmmiiiiirrrrrr.

vem da se ga bom vedno spomnijala, upam pa da bo bolečina izginila. imam njegove slikice in te me bodo vedno spominjale nanj.

Punce, jst vam vsem želim da ponovno ugledate svoj močan plusek. Ob vsaki zgodbi posebej sem jokala
Stunfek, tvoja hčerka se mi zdi pa neizmerno pametna, me kar čudi kaj vse lahko zraste v otroški domišljiji. Verjetno je v tvojem primeru najbolj zaslušna za to da si se tako lepo pobrala. Pa seveda lep, hiter in neboleč porod ti želim
Če ima še katera malo večje otroke pa da so vedeli za nosečnost, kako so pa oni to sprejeli?

_____________________________

Moji otroci - moja sreča
Neli- 4.8.2007
Kristi- 8.2.2009
Lev- 3.12.2010

Tudi jaz sem letos maja ponovno doživela spontani splav z abrazijo.
Za najino  se trudima že šesto leto.Po 2,5letih zanosila naravno in žal v 8t5dni splavila.
Letos ponovno zagledala + točno na moževo 30.letnico kar je bilo obema najlepše darilo.V šestem tednu se mi je ponoči vlila kri in šibala sma na urgenco,kjer sem naletela na ultra neprijazno zdravnico,ki mi je rekla ni neke sile to je en mali flek,halo govori o moji ,ki sma si jo oba neizmerno želela a jo ima pravico poimenovati flek,tale stavek mi še danes zveni grozno v mojem ušesu.In naslednji dan se je krvavitev umirla in vse potekalo kot v najlepšem redu.Nato grem na pregled k svoji G na 10t1dan in obrne monitor k meni in reče žal mi je ne najdem utripov ,mene so kar zalile .Zakaj še spet jaz,ki si tega dojenčka neizmerno želima se trudima,dama vse od sebe za nama so tudi IUI in IVF vendar brez uspeha,dve nosečnosti naravni in obakrat kruta ss.
Nato direktno od G na urgenco,kjer so mi ponovno delali UZ in zdravnica mi je rekla žal ne najdem utripa.Nato me je pustila čez noč,da smo čakali jutro in ponoven UZ.Takrat je bila zame najhujša noč,prava nočna mora v mojem življenju krči,....Zjutraj sem se komaj dočakala UZ in mi spet reče gospa ne najdem utripov vse isto kot včeraj žal sledi abrazija.Punce meni se je svet sesul do konca.Vendar pravi da čas zaceli vse rane upam,da bo enkrat zacelil tudi moje in mi kočno podrail ,ki si jo oba tako neizmerno želiva.Na 6.12. Miklavža bi se spoznala z najino ,vendar žal nama tudi tokrat ne bo usojeno.

LP Mojca

_____________________________

Najin sonček Val, rojen 9 tednov prezgodaj v 31. tednu nosečnosti, velik 39cm in težak 1600g, z obsegom glavice 28,5cm.

Moja najstarejša hči je stara 14 let in je vedela za nosečnost edina od družinskih članov in moram reči ,da ko se je zadeva začela odvijati je bila zelo odrasla in jo ni zagrabla kaka panika.

Ste jedle folno kislino?

Toliko žalostnih zgodb... solzice so se mi nabrale v očeh.
Jaz imam kar dve zgodbi:
1. Z dragim sva se odločila, da bi lahko začela delati na . Pričakovala sem, da bo trajalo kakšne pol leta preden uspe in sem bila čisto neobremenjena s tem. Tudi nisem vedela, kdaj so plodni dnevi. Uspelo je že drugi mesec in novico sva veselo raztrobila naokrog. Vse do prvega pregleda je bilo super, delala sva načrte in bila v devetih nebesih. Na pregledu pa besede "to ni normalna nosečnost". Naslednji dan sem morala na ginekološko urgenco, da tam ugotovijo, zakaj bi ploda v vrečki. Vso pot domov sem jokala, avto mi je ene 2x crknil, ko sem speljevala. Doma sem padla dragemu v objem in se zjokala kot dež. Naslednji dan so mi zatrli še zadnje upe - diagnoza sum na molarno nosečnost. Naslednji dan je sledila abrazija.
Občutki pa - nič mi ni bilo jasno. Takrat sem bila mnenja, da se take stvari dogajajo samo tistim, ki so že prej imeli kakšne težave. Nikoli nisem nikogar poznala, ki bi imel SS, ali pa vsaj ni nikoli nihče govoril o tem. Najhuje mi je bilo, da sem morala čakati pol leta preden sem lahko začela delati na novi nosečnosti. Vmes me je še G prestrašila, saj se ji je zdelo, da vidi pregrado. Na srečo se je na UZ preiskavi izkazalo, da je nimam.

2. Tudi drugič mi je uspelo hitro zanositi - v drugem poskusu. V tej nosečnosti so me napadle nore slabosti, ki jih v prejšnji ni bilo, zato sem vedela, da mora biti vse ok. Na prvem pregledu je bila sama sreča - videla sem mojo pikico, njen utripajoči srček, vse je bilo kot v sanjah. Bila sem prepričana, da bo to to. Pri dopolnjenih 9 tednih nosečnosti sem se zjutraj zbudila in mi ni bilo več slabo. V paniki sem se zatekla na internet in iskala odgovore. In bila potolažena. Rekli so mi, da sem srečka. No, na NS se je potem izkazalo, da nisem srečka. Ravno v tistem času je namreč mojemu plodu nehalo biti srce. In tako sem več kot tri tedne nosila v sebi mrtev plod brez kakršnega koli znaka, razen seveda odsotnosti slabosti. Spet je sledila abrazija, po kateri sem bila obupana. Začela se je panika - bom sploh kdaj uspela dobiti otroka. Strah, solze, ure brskanja po internetu, ki ni obrodilo tolažbe. Edina svetla točka mi je bilo to, da mi je G rekla, da lahko po prvi M spet delam na nosečnosti.

Pa so minevali meseci, meseci ene črtice, meseci ponavljajočih in po nekaj mesecih me je zopet začelo postajati strah. Strah pred SS se je spremenil v strah, da sploh ne bom več uspela zanositi. In ta strah me še vedno spremlja. Več kot eno leto je minilo od zadnje abrazije, jaz pa sem na začetku. Tako zelo željenih dveh črtic ni od nikoder.
Nahajam se v začaranem krogu vprašanj. Bom sploh še kdaj zanosila? Kako bo z nosečnostjo če zanosim? Bo spet sledil SS? Mi bodo odkrili vsaj kakšen vzrok? itd.

Dejstvo je, da so te grenke izkušnje iz mene naredile veliko bolj pesimistično osebo. Sedaj se zavedam, da se lahko zgodi tudi meni. Imam vzpone, ko se osredotočam na druge stvari in skušam pozabiti na nosečnost in potem padce, ko imam kakšen mesec veliko upanje, pa se ne izpolni. Zdaj sem ravno v padcu in zato je tudi moje pisanje bolj z vidika bolečine.

Verjeti moram, da bo tudi zame po dežju prišlo sonce, ampak kaj ko pa trenutno mislim, da ne znam tako misliti.

punce, vsem en velik

Jaz ima za seboj že 4 ss in nepopisno bolečino.....

najbolj se spomnim in čutim zadnja dva ss-ja, ki sem ju tudi psihično najtežje preživela.

Prvič sem začela krvaveti in dobila sem močne krče - vedela sem kaj to pomeni....čutila se samo bolečino v srcu, jezo na "nekaj" kar ni otipljivo a če bi mi prišlo pod roke bi ga zbrcala, utopila, pohodila, zgrizla.....spraševala sem sem "zakaj jaz?" "kaj sem najredila narobe"...če pomislim sedaj sem bila popolnoma razjarjenja....od bolečine bi me lahko razgnalo....

Zadnji ss (leto februarja) pa....prišla sem na drugi pregled....vsa na trnih in nastrpna sem se ulegla na mizo, tresla sem se, imela sem kurjo polt...zdravnica me je mirila (vse to je bilo zaradi strahu...) in potem je sledil pregled - vstavi ultrazvok v nožnico in v tistem trenutku sem vse upe položila vanjo...samo gledala sem jo in čakala.....in ko sem videla njen izraz....sem se zjokala...takoj sem vedela da je nekaj narobe....ni bilo več utripa....pokazala mi ga je...pobožala sem ekran in se poslovila....in potem k v transu odšla iz ordinacije....ne spomnim se, kako se vozila na drugo stran Lj do mami, ki me je nato odpeljala v bolnico...jokala sem šele zvečer in takart sem tulila 2uri skupaj....čutila sem topo bolečino v srcu in neizmerno žalost in praznino....

srečno
Vsem nam želim da nas angelčki čuvajo...

Grozno je brati vse to ...grozno je doživeti to. Najgroznejše pa je to, da pravijo, da bo bolje - PA NI!!!
Lani maja sem imela ss. Noseča sem bila 15 tednov, bil je fantek. Najin prvi, zelo, zelo zaželeni otročiček. Sinek....moj zlati.  Bilo je grozno, mislila sem, da se to v resnici ne dogaja, ne meni, ...to ne more biti res. Sledile so depresije, neutolažljivi jok, ....podobno rjovenju ranjene živali. Novembra sem spet zagledala plusek. Jokala sem ...od groze, žalosti,...nisem in nisem mogla preboleti izgube sinka.
Veste, ravnokar sem položila v posteljico svojo hčerkico, stara je 3 mesece. Ja, dobila sva najin zaklad, največjo srečo, kar se lahko zgodi. Ko jo gledam , se zavedam, da sem srečna, da imam najlepše detece na svetu!!!
Ampak, še vedno se občasno zjokam za sinkom.
Hočem vam povedat - nikoli ne bom prebolela. Tega ne moreš preboleti, nikoli.
PS: Hvala, Bog, za moj zakladek, za hčerkico.

AMENNNNN!!!

Moja zgodbica:
Ferbuarja natanko 2 dni po roj.dnevu mojega možeka sva zagledala . Najini prvi.. Sreča ni trajala dolgo, saj sem v 7t6d splavila, ker je bila vrečka prazna...
Občutkov se ne spomnim, ker sem jih potlačila, sem pa sedaj prisotna na tečaju, ki ženskam in dekletom pomaga čez čustveno stistko. Počutim se vedno bolje!

Tokrat imam prvič občutek, da mi bo uspelo preboleti, nikoli pa ne pozabiti...

Na včerajšnji dan bi imela rok.