ah no, živemu človeku se vse zgodi, sama najbolje veš in čutiš, da to ni ravno zgledno, ampak dokler se to samo zgodi (občasno!) in se ne dogaja (redno), se še nekako pride skoz. Sama sem se nekje ravno v tem obdobju okoli 2. leta stalno nekaj predirala, otrok pa j evedno MANJ slišal. Bolj ko sem tulila, MANJ je zaleglo. Potem sem pa nehala - tulit namreč. In počasi so našemu fantu spet "zrasla" ušesa in tuljenja je bilo vedno manj. Zdaj zatulim res v skrajni sili, ko bodisi 100 na uro rine v nevarnost in je sam ne zazna ali pa ko totalno "odplava" v svoj svet, pa ne morem (fizično) do njega.
Zaradi tega, ker si 1 x narjula otroka, še nisi "obupna in nesposobna" mati -si samo mati, ki je - kot toliko drugih - treščila ob meje svoje zmogljivosti. Nč bat, še dostikrat boš Skušaj prisluhnit otroku, kdaj je res utrujen in ga takrat požokaj spat, namesto da se kot pijanec plota držiš nekih urnikov, ki včasih ustrezajo, drugič pa spet ne. So eni otroci, ki brez trdnega reda živet ne morejo (naš je tak) in so drugi otroci, ki so bolj "bohemi in poeti" in ritma nimajo niti ga ne marajo. Poleg tega okoli 2 let veliko otrok neha spat. problem avtoritete, ki seva tukaj skozi, pa je problem zase in garantiram ti, da ga z dretjem zagotovo ne boš rešila. Vsakič namreč, ko te mali lumpek pripravi do dretja, je zmagal on - in ne ti. Dvojno dozo dobrih živcev in srečno tudi za prihajajoče dete.