Sodelavca s partnerjem.
Kaj menite na to vprašanje?
Ima katera izkušnje s tem, da sta s partnerjem v isti službi?
Katere pozitivne in negativne stvari vidite v tem?
Mislite, da je to dolgoročno slabo, češ da se enkrat naveličata ker se preveč videvata ali
se s tem še bolj zbližata?

Papa

Nedolgo nazaj je bila ena točno taka tema in je bilo veliko odgovorov, samo ne vem, kje je bila objavljena.

Na vsa tvoja vprašanja lahko vsak odgovori drugače, ker je zelo odvisno od obeh posameznikov. Poznam ljudi, ki zatrjujejo, da potrebujejo čas samo zase, svoj prostor in svoj svet, ločen od partnerja, midva z možem pa vse, če se le da, počneva skupaj. Upam, da nekoč uspeva tudi skupaj delati. Sva skupaj študirala, delala v istem (večjem) podjetju, študirala skupaj še naprej in imava plane, da če moj posel uspe, se mi pridruži.

ja res je men ne bi blo panike bit z mojim ma k ne rabim svojga prostora velik oz mi ni problema z njemu bit. Moj pa rab svoj prostor in bi znoru po enmu tednu z mano. Res pa je da sva oba drugač navajena.

Mi2 sva delala na isti firmi in v isti smeni, pa je prov lepo laufalo...Zdej sm jst namreč na bolniški. Sam nam je blo res fajn, pač smo šla skupi na delo, pa fraj smo bla iste dneve...Kaj mi pomaga, če sm jst fraj pon-tor, on pa sre-čet, pa še da nočne dela en al drugi-pol se pa res nič ne vidimo-vsaj pri našem delu ne.

Sodelavca z veseljem, sodelovala sva že večkrat, že na faksu . Takrat sva se "videvala" po skoraj 24 ur na dan, ker sva tudi delala prek študenta precej skupaj, faks skupaj, kuhala in jedla skupaj, spala itak skupaj... Pa se nisva niti približno naveličala, v bistvu sva se po moje še bolj navezala... Ko sem šla v službo, je bil za oba kar šok, ker se po 10 ur na dan nisva videla... Zdaj sva se že sprijaznila, da pač moramo v službo hodit, hehe . Saj službi imava rada, samo še rajši sva pa skup...

Da bi mi bil pa šef, to pa ne, je preveč zahteven - se mi zdi, da bi znalo prinest "nesporazume" oz. bi mela probleme: jaz mam svoje ideje, kako kaj naredit, on svoje, trmasta sva oba , bi se predolgo prepričevala . Saj rezultat bi bil dober, ampak pot ... Sicer pa:
+ oba se vozita v isto službo, z enim avtom ali skup z biciklom, kar je prihranek denarja in časa in še več časa si skup
+ za sodelavca imaš nekoga, ki mu zaupaš
+ partner te razume, če imaš frko v službi
+ skup lahko greš na malco in čvekaš;)
+ logistično lažje, če sta oba v isti službi
+ kolektivni dopust imata hkrati
+ če ima en krizo, mu lahko drugi priskoči na pomoč (fino je, če se pri tem izmenjavata, ne da ves čas en drugega iz dreka vlači...)
+ med delom se lahko hecaš, kar pripomore k večji produktivnosti in večjemu veselju do dela, skratka: v službo je bolj fino hodit

- če je nekdo podrejen, se lahko počuti podrejenega tudi v partnerstvu (ni nujno, se pa včasih zgodi)
- če probleme iz službe nosita domov in se potem samo še o tem pogovarjata
- če delata na istem mestu mogoče ne dobita istočasno dopusta
- če gre pojetje v stečaj ali kaj podobnega, ostaneta oba hkrati brez službe - isto, če se zmanjšajo plače ipd...
- če ti je šefe, ti lahko mori, če greš prej domov ali pa te "krije" in se zato počuti izkoriščanega
- če delata za kakim tekočim trakom v isti izmeni oz. nekje, kjer je zelo fiksen delovni čas, ne more en prej po otroke v vrtec in drugi kasneje v službo in kasneje domov

Če bi imela priložnost, ne bi pomišljala - nobeden od naju - če bi bilo delo seveda ok.

Midva z ženo bi bila zelo dobra sodelavca, saj se v vsem dopolnjujeva, žal pa sta najini področji toliko različni, da to nikoli ne bo mogoče...

Se strinjam Ronja, vendar bi dodal še en minus: ponavadi to vodi v večjo socialno izoliranost in manj družabnih stikov z ostalimi ljudmi (če gresta skupaj na malico, sedita v isti pisarni...)

_____________________________

Vsak dogodek je pozitiven iz določene perspektive.
Neli se je to poletje naučila plavat brez rokavčkov...
Rea pa se potopi pod vodo in vstane z nasmeškom...

nikoli ne reci nikoli - v času multinacionalk je vse mogoče - eno podjetje lahko rabi vse od naravoslovcev do družboslovcev, oblikovalcev, prevajalcev,...

ja, imaš prav, hitro bi se ujela v to, da bi v gl. en z drugim klepetala...

nama se obeta, da bova postala sodelavca... sicer ne vem, v katerem oddelku mu bojo zrihtali sluzbo, po pravici povedano, bi raje videla da v kaksnem drugem, ne v mojem... pa bi se srecevala na kosilu, pa skupaj bi se vozila v sluzbo pa nazaj vcasih ... sicer nimam nobenega pametnega razloga za to, mogoce samo to, da bom imela malo casa s kolegi zase... pa ce bi iste stvari delala pol bi se doma itak samo o tem pogovarjala (ker nama obema mori, ce kaj ni narejeno)... zdaj delava razlicne stvari in se HB eden ne spozna dovolj na delo drugega, da bi lahko kaksno stvar konkretno pomagal...

no, ampak ce drugje ne bo, ga bom pa tud tistih nekaj ur v sluzbi gledala (z veseljem)

Midva  sma na isti firmi,ne na istem del.mestu,se pogosto vidima in nama  je prav fajn .Tako lahko skupaj "šinfama"ker poznama situacijo

_____________________________

kaj vse me dandanes čudi...

To pa je moja izkušnja...
Tudi midva se dopolnjujeva na vseh področjih in sva mislila, da bi bilo tako tudi na službenemi čeprav sva delala kariero vsak v svoji firmi. Ko pa se je možu ponudila priložnost upravljanja podjetja v tujini, sva se morala skupaj odločiti za ta korak, saj je jasno da bi se eden moral odpovedati karieri - vsaj začasno. Tako sva sprejela ta izziv, jaz sem pustila svojo službo in zdaj sem zaposlena pri njemu in vam povem, da komaj čakam, da bom lahko spet imela svojo službo. Ma ne zaradi tega, da se ne razumeva, saj se na delovnem področju res dopolnjujeva in mu tudi veliko pomagam; ampak ko pride do kakega deljenega mnenja, full drugače reagirava, kot bi z nekim drugim sodelavcem in ker sva oba trmasta bi se lahko kar hitro skregala; ma tega vseeno ne dovoliva. Zelo me moti tudi distanciran odnos zaposlenih do mene (kao žena od direktorja) čeprav razumem njihovo obnašanje. V glavnem je meni zelo težko, ker se ne morem tako uveljavljati, kot sem bila navajena in zato zelo pogrešam svojo prejšnjo službo, sodelavce, svojo odgovornost...

No, ma itak bova v tujini 3 leta, tako, da ne bo za vedno. To je bila pač najina skupna odločitev in jo ne obžalujem, bolj gledam na to tako, da bo ta izkušnja odskočna deska za najino prihodnjost in je treba zdaj potrpet. Zaradi svojega boljšega počutja pa sem morala nekaj narediti, tako da sem spet začela študirati in vlagati v svoje znanje.
Vse se da potrpet, če se partnerja imata rada, se razumeta in podpirata.

Je pa tako kot so napisali tudi predhodniki, da vse zavisi predvsem od karakterjev posameznikov.



_____________________________

Najini princeski raseta...

Midva imava tudi izobrazbo iz čisto različnih področij, ampak sva sedaj skupaj odprva firmo. To pomeni, da bova delala skupaj... Ne moti me to, da bova toliko skupaj, ker sva se poznala 14 dni, ko sva se skupaj preselila  pa se še nihče ni naveličal. Itak bova pa oba veliko na terenu, vsak po svoje. Je pa moj že prej delal s svojo bivšo, s katero pa sicer nista živela skupaj, pa se ni obneslo.

Pri naju vem, v katerih primerih bo zaškripalo - nihče ne mara, da mu kdo ukazuje, sploh ker sva oba bolj tekmovalna. To, da je moj meni v bistvu nadrejen, ni vedno najboljše. Zato je moj predlagal, da bi jaz imela čez eno področje, on pa drugo. Pa še vseeno se mi zdi, da bo kdaj prišlo do navzkrižja interesov, ker imava dostikrat čisto različne poglede... sem pa opazila, da se mi on vedno prilagodi bolj kot jaz njemu,ampak traja za kakšne odločitve mesece... Enkrat bom vsekakor odprla čisto svoje podjetje, če bo še pravi čas

No moja mama in očim pa delata skupaj in to večinoma celo v isti pisarni, že 25 let in se je obneslo. Ampak sta po karakterju čisto drugačna od naju. Problem pa imata sedaj, ko se lahko zgodi, da bo podjetje odpuščalo delavce in bosta oba na cesti...

Midva sva bila v prvi služvi sodelavca - tam sva se tudi spoznala, zdaj pa sva itak ko delava doma  . Kako je? Včasih je vredu, včasih pa ga naženem od bajte, če je preveč tečen  .

Zanimivo, nama je pa ravno to fajn, da sva istega poklica in si zato lahko pomagava s konkretnimi nasveti, kadar ima kdo kak problem v službi, čeprav ne delava v istem podjetju in ne čisto enakega dela. Ampak dovolj pa veva, da lahko razumeva težave in predlagava rešitve. Meni bi to manjkalo, če bi imela partnerja, ki ne bi imel pojma o mojih strokovnih zadevah... Verjetno je to, kakor se navadiš - ampak meni je pomembno, da me razume in mi lahko pomaga tudi na tem področju... Moja starša pa sta čisto iz drugih fohov in se mi zdi, da jima je včasih manjkala podpora, ker drugega ni prav nič zanimalo, kaj prvi dela in obratno...