Pozdravljeni,
potrebujem nasvet. Naša Zala je stara dobri 2 leti in se čuva doma pri babici. V vrtec gre pa naslednje leto. Veliko jo vozim na igrišče, pa hodili smo na glasbene urice, pa na razne telovadbe, samo za to, da bi bila čim več v stiku z drugimi otroci. Pa se zadeva sploh ne obnese. Včeraj smo šli na eno telovadbo za otroke 2-3 in sem mogla po 20 minutah domov,ker je jokala in se je totalno znervirala zaradi otroškega vpitja, smejanja, skakanja sem in tja, ipd. Ko smo na igrišču, pa tudi noče nič sama. Če jo pustim na toboganu, stoji pri vznožju in čaka, da bojo šli drugi otroci pred njo. Malo me skrbi kako bo v vrtcu, saj znajo biti otročki kar grobi.A ima mogoče katera podobno izkušnjo, pa kako je rešila zadevo?
Hvala.

Lahko ti opišem svojo lastno izkušnjo. Kot majhna deklica sem se grozno bala drugih otrok. Na igrišče sem šla samo takrat, ko je bilo prazno, sicer sem samo gledala, kako se drugi igrajo. Imela sem sicer eno prijateljico, sicer pa sem bila dokaj zadržana, če je bilo več otrok na kupu. Sama nisem nikoli iskala stikov z drugimi. Pri 3 letih so me poskusno dali v vrtec, ker bi naj družba otrok bila kao koristna, pa mi je bolj škodilo, kot koristilo. Po treh dneh sem z veseljem ostala doma pri babici in se nisem več vrnila v vrtec. Pri 6-ih sem šla v obvezno malo šolo in še zdaj se spomnim, kak pekel je bil: otroci so bili kruti in nasilni, vzgojiteljice pa prave prasice in pravzaprav še krutejše od otrok (govorim o svoji izkušnji - da ne bodo vzgojiteljice, ki to berejo, užaljene). Skratka, vrtec pač ni bil zame, jaz pa ne za vrtec.
Moja hčerka je stara 3 leta in pol. ne hodi v vrtec, ker ni potrebe in ker imam sama tako bridko izkušnjo. Vendar pa rada hodi na igrišče, zlasti takrat, ko je gneča, ker ima blazno rada otroke. Igra se z vsemi, ki se hočejo igrati z njo, in vedno si najde družbo. Če je kakšen bolj zadržan, malo sili vanj, potem pa omaga, če ni odziva. Ko se pa parih urah odpraviva domov, se dere kot jesihar, ker bi rada še malo ostala. Ko sva prvič pri toboganu naletele na gnečo, sem se ustrašila, kaj bo, ampak ona se je čisto vživela in tekala in norela s tistimi 6-letniki. Sprva me je skrbelo, da jo bo kdo pahnil in bo padla, ampak se je izkazalo, da ni razloga za skrb (mene je pa vedno kdo udaril ali potisnil).

Skratka, otroci so različni. Malo lahko vplivaš, spremeniti mu pa ne moreš značaja. Moja punči ima to veselje do druženja in živahnost po svojem očetu, ker če bi se vzela po meni, bi bila tak božji volek, da bi bilo groza. Takemu nežnemu otročku, ki se raje drži sam zase, lahko pomaga kvečjemu to, da se druži s kakšnim prijaznim in mirnim otrokom in se zelo postopno privaja množici. Lahko pa te vsaj potolažim, da sem iz plahega otroka zrasla v povsem normalno odraslo osebo, ki se ne boji množic in ljudi. V vrtec pa hčerke raje ne daj, če je le kakšna druga možnost varstva. Samo zaradi druženja z vrstniki prav gotovo ne. Otrok že sam pokaže, ali to potrebuje ali ne. Je pa možno, da gre le za fazo, ki bo minila sama od sebe.
Upam, da se bo vse uredilo tako, da bo prav.

Pri nas je bilo podobno, pa imamo fanta. Vsaj kar se tobogana tiče, za telovadnico ne vem, ker nismo hodili. Z dvemi leti in pol sem ga dala v vrtec in zadeva se je 100-odstotno spremenila v dveh tednih. Neverjetno. Boš videla, da se bo hitro navadila šundra in prerivanja.

Zgodba od Abby je super! Mene je vedno strah, da ko bom imela otroke, bodo tudi tako zavrti kot sem bila jaz in se bodo bali otrok in ljudi in vsega. Ce je bila ona taka kot jaz in ima zdaj puncko, ki je prav zelo socializirana, potem je tudi zame upanje, da ne bom vzgojila otroka v bozjega voleka.

Bravo Abby!

Šele zdaj sem prebrala Abbyjin prispevek. Ob tem bi rekla, da ima otrok res ogromno prenešenega s seboj na svet, torej podedovanega. Pri nas niti jaz, še manj pa moj mož nisva bila plašna. Je pa bila moja sestra in prav tako je njena hči. Nje pa res ni bilo smisla silit v vrtec. Poskusili so jo dati s tremi leti, pa ni šlo. Potem ponovno s petimi in je nekako zdržala, čeprav rada ni nikoli hodila. Otroci so si res različni. Ampak poskusiti je dobro, saj potem vidiš, kako otrok sprejme novo okolje in nove prijatelje (in prasice, jooooj, kako mi je to hecno, kako otrok lahko razmišlja o vzgojiteljicah - bravo, Abby).

Moje mnenje je, da je prepozno dati otroka pri 3 letih v vrtec oz. to je zgornja meja. Se strinjam, da so otroci različni, vendar pa vsi otroci do nekje 3. leta še nimajo razvitega občutka za strah oz sram. Ker tega še ne "poznajo", tega tudi ne občutijo kot nekaj negativnega, temveč kot nekaj vsakdanjega-pač gredo v vrtec. Mi smo dali našega v vrtec pri 17 mesecih in nismo imeli problemov, še več, otrok se je mnogo hitreje učil in zelo aktivno vključil v "življenje" vrtca. Mislim, da je to tudi zelo pomembno, ker vsi ljudje v vseh starostnih obdobjih potrebujemo sovrstnike s katerimi živimo in ob katerih se razvijamo. Stari starši, pa tudi starši jim tega ne moremo nuditi. Mi jim nudimo ljubezen, toplino.... Jaz si vedno sebe vzamem za primerjavo in se vprašam, če bi lahko vsak dan imela ob sebi le 60-70 letnike, ki bi mi sicer nudili toplino, pa še marsikaj drugega. Vendar bi pogrešala vrstnike, s katerimi bi se lahko pogovarjala o stvareh, ki so zame aktualne in v dostih primerih za 70 letnike pač niso. Isto je pri otrocih in starših. Mi se najbrž ne plazimo cel dan po tleh, se deremo in kričimo, se mečemo v peskovnik.... V tem starostnem obdobju pa je to za otroka zelo pomembno in zabavno.

Ojoj, odrasel človek je odrasel človek, otrok je pa otrok. Ko sem jaz dala mojega 17-mesečnika v vrtec, sem mislila, da ga bo pobralo od strahu. Ko sem pa pa pri dveh letih in pol, pa ni bilo nobenega problema.

Hvala za vaše odgovore.Marogica, se strinjam, da bi bilo verjetno boljše, če bi dala Zalo v vrtec že prej, ampak takrat nisem razmišljala, da bodo lahko težave. Zlata babi se je ponudila in nismo niti razmišljali. Otročki v jaslih so se mi vedno smilili.Upam,da se bo vrtec obnesel, če ne bomo pa takrat iskali drugo rešitev. Jaz sem šla v vrtec pri 3,5 letih, moja sestra pa pri 4, pa menda nisva delali problemov (razen jutranjega joka ).Vem da na silo ne bo šlo, tako da bomo pač do vrtca iskali priložnosti za druženje z otroci.

glede vzgojiteljic: pri nas so tudi ble prasice, ne morem drugače rečt. Če kdo ni mogel al pa ni dovolj hitro juhe pojedel, so ti krompir, meso, špagete...kar je pač bilo kr v juho zabrisale...

Joj, jst res upam, da zdej niso več takšne.


<a href="http://lilypie.com"><img src="http://b3.lilypie.com/0WGap2" alt="Lilypie Baby Ticker" border="0" /></a>

Ups, ne vem kako je tole ratalo.....
a mi lahko katera pove, kako lahko spravim tabelco starosti otročka semle gor?sem zgleda bolj leve sorte...

verjetno si pri tickerju izbrala napačno kodo.