V čem ga vidite? Kaj je pravzaprav pravi smisel imeti otroke?

V ČEM JE SMISEL IMETI OTROKA?TO JE JA NEKAJ NAJLEPŠEGA KAR SE TI LAHKO V ŽIVLJENJU ZGODI.SAJ SI VČASIH JEZEN NA NJIH,AMPAK KO TE PA POGLEDAJO Z TISTIMI OČKAMI,PA HITRO POZABIŠ NA MARSIKAJ

Smisel imeti otroke je prenesti del sebe v prihodnost in se približati večni želji postati nesmrten. Da o radostih, ki ti jih da otrok niti ne govorim.

Jaz osebno ga vidim v tem;

* podariti nekomu življenje, kar smatram tudi za enega izmed naših poslanstev (seveda če zdravje to dopušča)

* otrok naj bi bil sad neke ljubezni med partnerjema

* otrok pričara pravo vzdušje v družini-pomaga jo izoblikovati (družine brez otrok so zame nepopolne )

* veselje v očeh otrok, ki nam lepšajo trenutke

* ''pametna naložba'' za naš denar ( tako ali tako bi ta denar romal kam drugam, npr. za več izletov, zabav,...kar hitro pozabiš, otrok pa ostaja...)
*
*
*
*
itd............

Jaz osebno si enostavno ne predstavljam smisla življenja brez otrok. Kaj bi pa drugače delala pri 40. in 50.?
Kaj ni lepše gledati kako rastejo tvoji otroci, spremljati njihove korake, jih učiti kako skozi življenje, kasneje spet veselje ob vnukih....
Predvsem pa ne razmišljam o tem, ker imam otroke zelo rada!

Midva z možem pričakujeva prvega-zelo zelo zaželjenega, načrtujeva pa tudi še vsaj 2.

SAMO MOJE RAZMIŠLJANJE...

Užitek! Z otorkom si ustvariš družino, tisto pravo, svojo in jaz nadvse uživam v tem, da sem pomagala ustvariti to družino, v kateri vsi uživamo! Mi B-ji smo zakon, hehehe...

Vsaj enkrat v življenju doživeti resnično nesebično ljubezen?

_____________________________

Niso časi slabi, temveč človek.
John BEAUMONT

ha smisu met otroke je da devajo! na kmeth je treba vorng garat, kdo pa mislte da bo če ne mulci, a jh zaston futramo!


no ker pa js nism glih s kmetov mi je pa smisu met otroke to da lahko delim svojo neizmerno ljubezen med male dušice z njimi uživam in se razdajam. tako imam občutek da me nekdo zares potrebuje in še bolj jaz potrebujem njih. zgleda da je vse tut mal sebične narave :)

Se totalno podpišem, lepše ne bi znala napisati.
O radostih bi dodala le to, da nam otroci pomagajo znova odkrivati svet, znova opazimo tiste malenkosti, ki se nam zdijo same po sebi umevne in totalno nezanimive.
Meni osebno se je z rojstvom otroka tudi spremenila lestvica prioritet in pogled na svet ( beri, služba ni več no.1, vsi smo zamenljivi v službi, lastnemu otroku pa nihče ne more nadomestiti matere).

_____________________________

Veliko več muh se ujame na med, kot na kis.

Jaz se kr podpišem pod catjin post! 

kalbo.

_____________________________

Je** se mi za vse in vsakogar.
_____________________________

Evo, zame je to edini smisel zivljenja. Pa nocem biti pateticna in tudi nocem, da bi se to razumelo, kot da drugih lepih stvari v zivljenju ni. Ampak ce vse izgine, umre in propade, ta ljubezen ne more nikoli umreti.

Ja odkar mam tamalga vidim kaj je pravi smisel zivljenja...to je res nepopisna in neizmerna sreca :)

Ampak mi je pa hudo, met v tem svetu otroka, ko mors delat cele dneve, smisel zivljenja pa ti vzgajajo razne institucije in podobno....

se podpišem pod to.

poleg tega je pa to naš osnovni biološki namen, da se vrsta reproducira, tak kot vse druge.
jaz osebno se zelo rada reproduciram, čene pa vsaj vadim...

razen tega pa sta moji hčerki nekaj najlepšega kar se mi je v življenju zgodilo, skorajda bi lahko rekla, da sem srečna, pa čeprav sem moračla presta razne muke da sem tako daleč prišla. jaz si življenja brez njiju ne morem predstavljat. zapolnili sta tisti košček praznine, ki sem jo imela v srcu nekaj časa  -  ker mi je nekaj manjkalo. sedaj pa tisto nekaj imam: ljubezen do mojih punčk.

ja, pa pod CAtJo, VIV in loreno se tud podpišem. tudi to vse drži.

Jaz ne bi ravno rekla, da so otroci smisel življenja, jaz bi rekla, da so ŽIVLJENJE.
Vsaj pri meni je tako, odkar imam mojega sina, ne samo da je on moj smisel življenja, on je moje življenje.

Smisli so po mojem razlicni..

Ce gledas iz stalisca da je rojstvo zacetek in smrt konec.. potem ni nobenega smisla imeti otroke.. niti za otroka ni nobenega smisla ali pride.. ali pa ne pride..

Doziveti pravo nesebicno ljubezen.. je bila ena teza.. Ja.. to je fajn.. ampak pri hipotezi, da je smrt konec.. niti nisem nic posebno na zgubi, ce tega ne bi dozivel.. koncno nisem tudi nic na zgubi ce niti zivljenja ne bi dozivel.. Kaj pa naj z njim?
Ce dozivis ta planet samo enkrat in samo v tem trenutku ko zivis.. potem se mi zdi, da ne bi cist nic zamudil, tudi ce se ne bi rodil..

Ce spremenimo prvotno hipotezo.. da rojstvo ni zacetek in smrt ni konec.. potem je lahko debata malo bolj obsirna in smisel bi se dalo najti.. samo spet bi ostali samo na hipotezah.. tko da niti nima tole prevelikega smisla.. debatirat mislim..

 kalbo

_____________________________

~Ladies, if a guy ever tells you, he wants to cover you from head to toe in honey, and lick it all off inch by inch, that's the man who hasn't done it before. ~ Love you CT ~

Ok, bom malo daljša, ker na kratko tega ne znam povedati, ampak ...
Sama si nikoli nisem pretirano želela imeti otrok in sem kar dolgo vztrajala in čisto lepo shajala brez njih. Nisem si jih želela iz dveh razlogov: ker se mi zdi grozno v ta kruti svet rojevati otroke, sploh ker se s trenutnimi svetovnimi razmerami ne morem sprijazniti, jih ne razumem, ne sprejemam in me plašijo; ker mi ni čisto nič manjkalo, ko jih nisem imela, bila sem povsem brez skrbi, kar sem delala, sem delala večinoma za lastni užitek, skratka bilo je sicer veliko povsem človeškega egoizma, ampak je bilo super!
Če izhajam iz Tjazyjevih besed, potem v vsem tem krogotoku rojstev in smrti, rojevati potomce pomeni zadovoljiti zgolj in smo "naravni smisel življenja", ne pa smisel lastnega življenja, kar nas v bistvu povsem enači z vsemi ostalimi živimi bitji. Ampak ker smo ljudje malček bolj "pametni" in o teh stvareh lahko zavestno odločamo, se za otroke "odločamo" iz različni vzgibov. Večina teh vzgibov, kar lahko sodim tudi po vseh postih (razen Tjazyjevega), pa je skrajno egoističnih: ker SI jih želiM, ker je to najlepše, kar se MI je zgodilo, ker so MOJA največja sreča, ker želiM doživeti nesebično ljubezen ... To pa v bistvu ni nič manj egoistično od tistih, ki otrok nimajo in rečejo: ker SI jih ne želiM, ker MI je brez njih čisto fajn, ker nočeM celo življenje trepetati za njihovo življenje itd.

Jaz torej imam otroke, zakaj točno pa jih sploh imam, pa ne vem. Sem pa v obeh primerih z njimi presegla lastni egoizem in morda našla smisel v tem.

Nejcko, tole mi je zelo blizu. Če bo zdaj tu Tjazy nadaljeval, mu bom hvaležna. Pejmo naprej.

nejcko

Drugače pa, a brezpogojne ljubezni ne dobiš, če imaš psa? Vsaj mislim, da je tako, no, po trditvah tistih, ki jih imate.

Js sicer nimam otrok.
Ampak mi je bila najblj grozna izjava prijateljice: 'šele z rojstvom otroka je moje življenje dobilo smisel.'
 
Meni se je to zdelo nejpojmljivo. Kako lahko kdo živi kar v tri dni pred rojstvom otroka? Meni se zdi, da otrok da drugačen smisel življenju, prinese nekaj novega lepega, življenja pa ne omore osmisliti, če si ga sam ne osmisliš.

Kaj se pa zgodi potem, ko otroci odidejo, odrastejo, bog nedaj umrejo? A potem življenje izgubi smisel?
Mene je tega groza. Da bi mi otrok postal edini smisel in vse moje življenje. Saj ga polepša, sej se spremeni pogled na svet in njegovo dojemanje, ampak MATI mora še vedno biti ŽENA in predvsem ostati ČLOVEK - samostojen.

Jaz sem vzela vso stvar tako, da so nam otroci dani na POSODO in ne v LAST. Meni sta bila dana samo za bežen trenutek, za toliko, da sem zaslutila kaj materinstvo je. Zame je bilo to samo slutnja nekaj lepega in dosti bolečine...Ampak še vedno sem to jaz in upam, da bom to tudi ostala takrat ko bom sprejela vlogo matere, žene, partnerice...in da bo to vse samo del mene in ne ves moj jaz.

Zakaj je v tej Sloveniji Cankar še zmir zakon? Tega res ne razumem.

al bina: a šteješ ti psa za tvojega potomca?????  ker no - mislim - da bi pol imela rahlo nenavadne spolne navade in poglede na svet...

 
Kira, niti najmanj, moje vprašanje oz. ugotovitev se je nanašala na tole:

Še vedno se imam za človeka in ne za psico, oprosti.