Živijo!
Zanima me (tisti starši, ki to prakticirate) koliko časa so otroci z vami spali v isti postelji in pa kako so se otroci "navadili" na spanje v lastni postelji. So sami pokazali interes, ste jih vi (kako?)? So istočasno šli spat v lastno sobo ali le v lastno posteljo? Kako je pa bilo, ko je prišel drugi otrok?

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Naša 2,5 letnica ima jogi kar na tleh zraven najinega, ki je tudi na tleh. Sedaj se selimo in bo imela svojo sobo, tako da jo bomo poskusili dat tja, če bo šlo bo šlo, drugače bo pa še naprej v spalnici. Imamo pa mi glede spanja takšno bolj anarhijo, enkrat spi zraven naju - na najinem jogiju, čeprav zadnje čase zelo redko, je pa spala kar dolgo tudi v svoji posteljici...Se pač prilagajamo, kakor kdaj. No, oktobra pričakujemo drugorojenca in upam, da bo Liza hotela spat v svoji sobi, če ne bomo pač vsi skupaj. Se sploh ne obremenjujem okoli tega, kar bo pa bo. Imamo pa posteljo veliko 2 krat 2 tako da se midva z možem sama kar zgubiva v njej

_____________________________

Ne brinite što vas djeca uvijek ne slušaju, brinite se zbog toga što vas neprekidno promatraju (R. Fulghum)

"A clean house is a clear sign of a wasted life"

Mi smo skupaj spali od prevega dne, ko sva prišli iz porodnišnice, pa do cca. 9 meseca starosti. Mi dva sva spali na moji polovici postelje, mož pa je imel svojo čisto zase. Takoj ko je zaspala, sem jo položila kar v mojo posteljo. Potem sem jo začela polagat v njeno posteljico, ki se drži moje, ko pa je bilo čez kakšni dve uri na vrsti nočno dojenje, sem jo dojila v svoji postelji. Če sem mi je dalo, sem jo premaknila nazaj v njeno posteljico, do naslednjega dojenja, sicer je ostala kar v moji postelji. Tako je še danes, pa je stara 15 mesecev.

Meni ni žal, da je tako, saj je mala že v porodnišnici preležala večino časa zraven mene, doma pa sploh nisem prenesla, da bi spala stran od mene. Sem se počutila veliko bolje, ko sem jo imela čisto ob sebi, da sem lahko kontrolirala, če ji je vroče ali pa hladno in če diha.

Jaz sem do sedmega razreda oš spala pri mojih starših in nam je bilo tako lepo, čeprav sem imela svojo sobo, sem spala pri njima. Tudi Maj spi pri naju, star pa je deset mesecev. Ko zaspi, ga dam v negovo posteljo zaradi njegove varnosti, ker greva midva spat kasneje in se bojim da bi padel z najine postelje, ko pa se zbudi za dojenje, pa ostane do jutra pri naju v postelji.
Saj zato pa jih imamo, da se stiskamo in crkljamo z njimi in jim dajemo bližino in ljubezen!

_____________________________

I´ve got mommy wrapped arround my finger...

Naša dojenčica pa od prvega dne spi v svoji posteljici. V svojo jo prestavim le, ko jo dojim, potem pa takoj nazaj v njeno. Okrog 6h, ko gre fant v službo in se mala začne prebujati, jo dam k sebi, da sem pocartava in to nama je čisto dovolj. Tako se vsi dobro naspimo, pa tudi pocartamo se.

A pa ste kdaj resnično vprašale svoje boljše polovice a jim spanje v skupni pojstelji ustreza? Ker jaz sem se pogovarjala kar z nekaj očki in vsi so rekli, da se jim ne da z ženo prepirat glede tega.

Drugače pa škoda, da si niste ogledale prejšne oddaje Varuška na pomoč, da bi vidle mnenje varuške glede spanja otrok pri starših. No uglavnem brez vseh težav so šli spat v svojo pojsteljo, samo mami je bilo težko se ločit od svojih otrok, ker je bila na nek način zasvojena z njimi. Otrok potrebuje svojo pojsteljo in zarad mame se navadi na skupno pojsteljo.

Fajn. Sej za cartanje je čas zjutraj, ponoči pa je čas za spanje.

Lianna, zdej te bojo pa teple

_____________________________

Mirna - 19. 12. 2003
Zarja - 30. 10. 2006

Nič hudega. Saj različna mnenja so dovoljena ane   Drugače pa z veseljem poslušam oz. preberem kakšen dober razlog za spanje v skupni pojstelji. Samo na žalost me do zdej še noben ni prepričal da je na tem kaj dobrega.

P.S. Kakšen mesec nazaj je znanki dojenček padel iz skupne pojstelje. Na srečo se je vse dobro končalo, ampak vseeno se mi to ne zdi najbolj varna zadeva.

A pa ste kdaj resnično vprašale svoje boljše polovice a jim spanje v skupni pojstelji ustreza? Ker jaz sem se pogovarjala kar z nekaj očki in vsi so rekli, da se jim ne da z ženo prepirat glede tega.
Jaz sem, in mi je povedal, da njemu dol visi kje in kako spimo vse dokler med nami vse štima in se vsi pošteno naspimo. Meni bi se bilo težje ponoči vstajat in hodit dojit, kot pa da spimo skupaj. Sem pač lenoba in moj mož tudi

Drugače pa škoda, da si niste ogledale prejšne oddaje Varuška na pomoč, da bi vidle mnenje varuške glede spanja otrok pri starših. No uglavnem brez vseh težav so šli spat v svojo pojsteljo, samo mami je bilo težko se ločit od svojih otrok, ker je bila na nek način zasvojena z njimi.
Eh, to je lari fari..Zasvojene s svojim otrokom . Otrok potrebuje mamo, sploh pa majhen otrok. Takšni varuški, ki tako razmišlja jaz ne bi dala svojega otroka. No way.
In naša izkušnja s tem, da bi otroci hoteli spati v svoji sobi ni ravno takšna - naša ima svojo sobo, svojo posteljo in zvečer zaspi v njej, ampak ko se ponoči prebudi za lulanje in je treba it spat nazaj jo vedno  ( sploh pa sedaj, ko smo še v fazi navajanja na novo sobo) vprašam kam bo šla pa spat in malo razmišlja ter zavije v spalnico. In pove, da bo Liza ajala pri mami. Če bi ona hotela lahko gre takoj nazaj v svojo posteljo, jaz je ne omejujem kje mora spat, ampak očitno noče.
Otrok potrebuje svojo pojsteljo in zarad mame se navadi na skupno pojste Otrok potrebuje mesto, kjer se spočije in naspi za nov dan, pa ni važno kje je to mesto, četudi v skupni postellji, dokler je spočit in naspan. A ni tako?[/quote]

_____________________________

Ne brinite što vas djeca uvijek ne slušaju, brinite se zbog toga što vas neprekidno promatraju (R. Fulghum)

"A clean house is a clear sign of a wasted life"

Prvi malček je spal od dneva ko smo ga prinesli iz porodnišnice v sobi, ki je tik ob spalnici in to celo noč. To je trajalo nekje do 10 meseca, ko so začeli nagajati prvi zobki in uvajanje v varstvo. Od takrat naprej je bila pa prava veselica. Ker je več ali manj celo noč prejokal sva ga dala k sebe, ker je ta jok bi tudi na vsako uro in se mi je že malo mešalo od vstajanja. Pri 20mesecih je dobil svojo otroško sobo in je brez težav zakorakal v svojo sobo in v svojo veliko posteljo. spanje je bilo včasih celo noč, včasihzbujanje 6x na noč, kakor kdaj, vendar k nama kar lep čas ni hotel v posteljo. Tudi sedaj ko smo junija dobila drugega otročka ni kazal želje, da bi spal pri nama.
Ko pa smo ga septembra  vpisali v vrtec je pa prava norišnica. Spi pri nama, ni variante, da bi šel v svojo posteljo, jaz se ne smem odmaknit za 2m pa se že joče. Bog ne daj, da smo kje na obisku pa zginem samo na wc takoj prileti za mano in spet jok. Zdaj pa se še to dogaja, da se ponoči zbudi in če sem na wc-ju pride z jokom za mano "mami, mami, mami". Zjutraj, ko ga pelje v vrtec partner je brez joka, ko pridem jaz po njega en sam jok in slaba volja .

Upam, da je to prehodnega značaja in da je to bolj posledica vrtca in izraščanja kotnokov "petic", ki pa še ni nobene na spregled.

No skratka, mi ga nikoli nismo omejevali, kje mora spat.
Kakor se odloči tam spi, malu tu malo tam.

Moj otrok ni kazal pretirane želje po skupnem spanju nikoli. Zaspal je v svoji posteljici, nato sem ga vzela k nama, ko se je ponoči prebudil za dojenje. Pri desetih mesecih je spal nemirno, se premetaval, prebujal... Ker nihče ni spal, sva ga poskusno dala v njegovo sobo spat in je spal vso noč brez problema. Od takrat dalje spi v svoji sobi, občasno (enkrat na mesec) si privošči nočni izlet v najino posteljo in takrat vsi uživamo. Seveda pa pride tudi vsako jutro na crkljanje.

Razmišljam podobno kot skuštrana. Otroci so si različni, eni se hitro navadijo na svojo posteljo, drugi pa bolj potrebujejo bližino staršev, po mojem je najbolje, da pač urediš spanje tako, kot celi družini najbolj ustreza, pa ni važno a je to skupna postelja ali kako drugače.