Živjo mame.
Imam 4,5 let starega sina, ki ni edinec. Je sicer zelo živahen fant, velikokrat priden, pogosto tudi kaj ušpiči, skratka kot vsak otrok. Moti me pa to, da HOČE vedno kaj novega imeti.:grrr: Npr. je hotel lego kocke, dobil jih je za božička, čez nekaj časa že niso bile zanimive, želel je nekaj drugega in tako naprej in tako naprej.:( Seveda mu ne kupim vsega, kar si zaželi, samo ne vem, kako bi mu dopovedala, da ne more dobiti vsega, kar si želi. Še posebej ker se tiste igrače tako hitro naveliča, pa če je še tako didaktična, čez nekaj časa ni več dobra.
Ko gremo v trgovino, se prej zmeniva, da si lahko izbere eno sladkarijo. On pa najde sladkarijo v igrači, ki stane 800 sit. Mislim :grrr::grrr::grrr::grrr:. Sem včeraj skor znorela, pol pa je zraven prišla še prodajalka, ki je soseda od mojih staršev in je rekla: "Ja mu boš pa ja kupila , ko pa je tako fajna igrača." Pa nisem hotela, sin pa v jok in trma, jaz pa nisem bila dost močna, da bi ga pustila naj se dere in šla ven brez tiste zadeve, ki je zdej tam nekje v nekem kotu.

Zanima me, kako dopovedat sinu, da ne more imeti vsega kar si zaželi.:zmeden2::zmeden2::zmeden2::zmeden2:

Pozdravljena!
Iz svojih izkušenj ti še ne morem pomagati, ker naš 2,5 letnik teh špasov še ne poskuša. Kako bo, pa bomo še videli. Mi je pa všeč sistem, ki ga prakticirata bratranec in njegova žena, ki imata tri deklice. Vedno se že doma dogovorijo, kaj se bo kupilo in za koga. In potem se tega plana trdno držijo. Pravita, da tudi, če vidijo kaj drugega, iz vzgojnih razlogov ne kupijo takrat. Vse tri punčke so prima vzgojene in midva si kar malo vzgled jemljeva po njiju. Res je tudi to, da ne živijo v mestu in da otroci ne hodijo vsak dan v trgovine, oba pa sta zelo striktna pri odločitvah in dogovorih. Ne vem, če sem ti s tem kaj pomagala, upam, da bo uspelo tudi nama, ko bo sine poskušal uveljavljati svoje želje. Po moje mamice in očki ne smemo popustiti ravno takrat, ko hočejo naši zlati mulčki z jokom in trmo v javnosti kaj izsiliti. Ni pa lahko.
Lep pozdrav!

ja ni druge, kot da mu ne kupiš. bo velik joka, sam se bo pa naučil, da v življenju ne moreš imeti vsega.

mogoče pa poskusi tako, da ga ne vodiš s sabo v trgovine. saj smo že mi tastari, ki smo (naj bi bili) izoblikovane osebnosti, klonili pod težo kapitalizma. postali smo nakupovalni odvisnki in bi kar imeli še to in še ono... za tamale je ta preizkušnja še veliko hujša.

Pomoje moraš bit najprej ti dost močna da stojiš za svojimi besedami in svojimi dejanji. Sej če si mu vedno vse kupila in vedno vse dala kar je hotu to ve in bo verjetn še izkorišču dokler bo lahko in kadar bo lahko. Če pa mu boš dala jasno vedet da ne more met glih vsega kar vidi in kar hoče, se bo s časoma prvadu. Le popustit ne smeš. Pa sej valda nimaš tok dnarja da se mu boš podrejala in mu kupla čist vsako stvarco k jo bo zagledu :zmeden: Nej se mau pojoka - sej to še ne pomen da ga tepš :zmeden: Če pa mu boš potem vsakič kupla igračo k bo mau pojoku, bo pa res tko izkorišču..

aja, pa kot pravi Lenny. doslednost je pomembna pri otrocih. do konca. obeh staršev.

Ja obeh!!! Mene je glih tega strah, k vem da mu-ji
bo moj tud hotu kupt vse kar bo vidu..:(

Mene tud skrbi, da bo otročku moj mož kupil vse kar bo videl:(

No tukaj bi se strinjala z krenamami... Z otrokom se lepo zmenita, preden gresta v trgovino, da od zdaj naprej, si bo vedno lahko izbral eno sladkarijo. Al je to lizika, čigumi, mala čokoladica... Nobenih igrač in mu kar povej, da mamica nima denarja za igrače, ampak da če bo priden, bo dobil kaj lepega za rojstni dan, božiček.. karkoli že praznujete. Ker zdaj te z jokom izsiljuje za manjše stvari, ko bo pa večji, te bo pa drugače za veliko večje stvari. Prvič se bo verjetno drl in se po tleh metal. Ampak ti pojdi lepo ven iz trgovine in ga tam počakaj. Boš vidla, da bo hitro hitro prišel za tabo. Pa ne pozabi držat besede, ena sladkarija.

Za ostale igrače ti pa takole svetujem... Ko igrača ne bo zanimiva, jo primi in spravi v omaro. S časoma bo otrok na to igračo pozabil in čez čas mu jo zopet daj. Boš vidla kako bo ta igrača spet zanimiva. Pa še prišparala boš, ker ne bo treba vsak drug dan kupovat novih igrač.

Madonca sem jest dons pametna :)-:)-:)- No, ampak pri večini otrok te stvari palijo.

jzt ti tud ne morm pomagat, ampak ti lahk povem kako je pri meni... moj mali je 3 leta star, ampak k greva v trgovino, nima kaj se trmat, ker tud če je folk zravn ( kar me sploh ne briga in tud tebe ne sme.. oz. ti ne sme pridt do živga ) rečem mal bl strogo ne, in odnese igračo nazaj in se me drži čez celo trgovino in nič ne pisne... pr men nima kej se trmat...:hudicek: 9nebesa

Ni stvar v tem, da mu dopoves, da ne more imeti vsega.. ker on v resnici noce tiste igrace. Hoce nakj drugega.. in cuti praznino.. in si hoce s temi igracami zapolnit praznino.. in z nobeno igraco mu to ne bo uspelo, zato se ta igra lahko nadaljuje pozno v osemdeseta leta.. Samo stvari bo zamenjal..
Sej ta potrosniska druzba tudi tocno tako deluje.. ta mobitel, pa drug mobitel.. da ne bi o gorah oblek in cevljev..

Ugotovi kaj v resnici pogresa.. in mu daj to.. oziroam ga nauci, da bo nasel v sebi in bo ok.

Tjazy

No, tukej se pa strinjam s krenomami. Bodi karakter!!! Ker tole zdaj so majhne stvari, ko bo pa v puberteti, bo pa za večje znal izsiljevati.

Zakaj te pa tolk sekira, če ta mali tuli? Če moja začne cvilit, ji prav gotovo čisto nič ne kupim, niti navadnih bombončkov več ne, ker to je pa malo mimo, da bo nekdo cepetal sredi štacune. V bistvu se mi to zdaj zdi neka komedija sredi trgovine, nič tako tragičnega. Če tako jemlješ, ti je lažje, pa ni ti hudo, če jemlješ kot teater, ki ga zganjajo. Pa nehajo potem, veš. Pa naučije se, da ni nujno zadovoljitev v materialnih rečeh. Takrat se prusmerijo na kaj drugega in končno ugotovijo, kaj jih res zanima.
Pa večino igrač kar lepo skrij. Samo kake tri mu pusti. Potem bo vesel, če boš čez en mesec eno igračko prinesla iz kleti.

Sej mogoče, zdaj ga boš ukrotila, samo če boste tako nadaljevali naprej, da bo s trmo dosegel igrače in sladkarije, potem ko bo starejši bo samo še slabše.
Otroka je treba navaditi ene skromnosti in tudi, da bo cenil stvari, ki jih dobi, pa tud vsega ne moreš imeti v življenju. Žal tako je.
Ko sta tamali pr nama za vikend, gremo tudi v trgovino in bi imela, tavelika to, to in ono Barbiko pa ne vem kaj še vse. Za rojstni dan sva ji kupila lego kocke in obe sestavljata cel vikend samo hišice.
Za sladkarijo vesta, da morata pojesti kosilo ali pa večerjo ali zajtrk. Npr. če jemo zajtrk in ravno da namoči jezik v mleko in en griz v kruh, potem definitivno ne bo sladkarije do kosila. Po kosilu, če se je, pol pa ni problema... Mogoče bo kdo reku, da pretiravava, samo vsaj dosežeš, da otroc jejo oz. da jim daš izbero... če bo trmala, tako al tko ne bo nič dosegla.

Tokrat dam prav Tjažiju.

Pa še to: če je dogovor ena stvar, potem je to ena stvar - pri našemu imamo isti dogovor in se ga striktno drživa. In vačsih je ena stvar že žemlja ;)

Otrok je radoveden, raziskovalec, kreativen, zato so nove stvari tolk privlačne, in ko jih pogrunta, ni več zanimiva in hoče novo. Jasno, če ve, da jo lahko ima. Mislim, da se je treba z njim ukvarjat pri več aktivnostih kot sedaj. Igrače same po sebi ne morejo povsem nadomestit tega, da se z njim ukvarja oče in mama, pa če je to samo risanje ali pa učenje novih pesmic.;)

Če otrok vse izsili z jokom in potem še vse dobi, bi se tudi jaz drla in jokala do onemoglosti in bi imela vse. Če se splača se splača.

Tudi naša Sara se dokaj hitro naveliča igrač, ker se nerada sama igra. Ker jo nočeva navajati na to, da bi se vedno moral nekdo od odraslih igrati z njo, aje kot igračo kupiva plastelin, različne barvice, DAS maso in skupaj ustvarjamo. Je bolj kreativno in ceneje. Pa še ponosna je nase, kaj ji je uspelo narediti. Kupili smo mapo za spravljanje slik, glinene figurice bodo pa tudi lep spomin na njeno otroštvo. Tako vsi bolj kvalitetno preživimo skupni čas, če se pa hoče igrati, se igra sama.

Igre prilagajamo na dogodke ali letni čas (maškare, obisk čarovnika v vrtcu, pomlad in rožice ...)

Imamo pa izsiljevanje s sladkarijami in prakticiramo pravilo, da je potrebno najprej pridno jesti. To ne pomeni, da mora pojesti, kar je na krožniku, ker to mi je pa spet čisto mimo.

Če starši svojih odločitev ne bomo jemali resno, zakaj bi jih otroci. :zmeden:

Po moje pa ni nujno, da čuti praznino. Moj je podoben, ampak se mu gre za to, da obvelja njegova, to pa zato, ker ima to podedovano, pa ne po meni...;) Edino to mi je še logično. Borba na vsakem koraku, da bo po njegovo. Tak je od petega meseca dalje, pa ima dovolj pozornosti in ljubezni. Edino če ima včasih premalo spanja, to bi bilo možno. Ker vedno ni tak, ampak skoraj vedno...;)
Sedaj pa še, kako mu dopovedati, da ne more imeti vsega? Tako da rečeš: NE! Jaz tudi tako naredim, čeprav vem, da je posledica dretje in bremzanje čez celo trgovino. Pa kaj, saj potem je pa takoj dobro in gremo dalje z nasmehom na ustih (in mami z malo stresočimi rokami). Ampak z zavestjo, da je tako edino možno in prav.

Edino česar se jaz pri vzgoji res brezkompropisno dežim je doslednost! In mi zelo uspeva. Je pa tudi res, da se, da našemu 4,5 letniku lepo dopovedat, da lahko dobi samo eno stvar in s tem res nikoli nimamo problemov. Imamo včasih problem z živahnostjo v trgovini, pa saj to je normalno ali pa ne, kaj pa vem :zmeden: .

Je pa druga pesem, ko gre tamal v trgovino z mojo sestro, ki mu vse kupi. Sem šla zadnjič zraven pa sem rekla, da nekaj ne rabi, pa je že nabiral. Pol pa sestra popusti,...samo tako imata onadva, saj nista zelo pogosto skupaj, pri nas pa je red.

Le, če je npr. lačen in žejen, dobi nekaj za jesti in za piti ampak to je pa že nekaj drugega.

Ja, mogla boš reči NE, samo to ti lahko pomaga, ker če te bo zdaj komandiral 4,5 letnik kaj šele bo,......

Sej to, da se zmenimo za eno stvar, je pri nas v praksi, sam kaj ko so sladkarije velikokrat v kombinaciji z igračo, vsaj v nekaterih trgovinah in tisto je vse skupi jurja. Dobr to je res, mogoče sem premal dosledna, sam ko pa me pogleda in reče da ve da ga nimam nič rada, da mam sam sestrco (dojenčka) rada... Pol mi je pa čist mim. Pa sej vendar preživljam z njim velik časa, skupi se igrava, je naš dojenček še najbolj "zapostavljen" od vseh treh otrok, sam njemu se še vedno zdi, da nisem dost z njim.

Verjetno je razlog za to, ker sem pri njem šla že po treh mesecih v službo in mu še zdaj ni nikol dost bit z menoj, kaj pa vem. Da vam še to povem, da še vedno prihaja spat v najino posteljo. Če pa ne sme, pa pravi, da ga nimam rada.
Mam občutek, da me s to ljubeznijo izsiljuje, pa ne vem, kaj naj še naredim, da ne bo imel tazga občutka. Pol pa takole popuščam. Pa zdej ko sem v porodniški še ekstra čas najdem, da se igramo skupaj....:zmeden::zmeden::zmeden::zmeden::zmeden::zmeden::zmeden::zmeden:

Kot si že sama ugtovila te izsiljuje. Jaz bi mu razložila, da ga imam rada (ker imava sina enake starosti, vem da to že razumejo) in naslednjič ne bi popustila, tudi s takim izsiljevanjem ne. Ker to je zdaj zanj vzorec, ki ga ponavlja, ker ve, da je uspešen.

Pa še nekaj; preden gresta v trgovno se dogovorita za eno sladkarijo in že prej mu povej, da samo sladkarijo, ki ni v igrači oz z igračko, torej samo sladkarijo. In se tega seveda tudi potem drži.