Ko prebiram tale forum, se mi zdi, kot da sem z Marsa  . Doma imam bodočega prvošolčka, ki nič kaj posebej z veseljem ne čaka na šolo - tudi v vrtec ni hodil rad - in sama tudi delim njegovo razpoloženje. Saj pred njim se veselim, ampak v resnici mi je kar tesno pri srcu: konec svobodnih dni, začetek skrbi za točnost, popoldansko delo, odgovornost, resnost. Nič, kar bi ležalo na koži meni ali mojemu šolarčku. Tako se mi zdi, da bo konec enega brezskrbnega obdobja, ko sem z otroci lahko počela vse, kar mi je poželelo srce, zdaj bo pa vse drugače, institucionalizirano, tekmovalno.

Kar hudo mi je, da gre poletje h koncu ... še kakšna taka čudna mami?


_____________________________

moj 3-letni otrok na morju, navdušeno in razneženo opazuje mravlje: "iii, mravljica! Nosi drugo speštano mravljico!"

Moja se ni veselila prvega razreda,ker so ji vsi govorili:zdej bo pa konc veselja,zdej boš pa vidla....
Ko je začela hodit,se je od prvega do zadnjega dneva veselila.
V prvem razredu boš lihk še mal dihala popoldan
Mi baje zdaj v drugem ne bomo

Ima pa 5 dni dopusta,če boste slučajno kam šibali.Je pa fletkan prvi razred,pa vsak dan lahko igračke prinesejo.....

Pri nas sicer samo jaz delim tvoje neveseljo do šole, tamala  komaj čaka. Vsak dan sprašuje koliko še...

_____________________________

Ne brinite što vas djeca uvijek ne slušaju, brinite se zbog toga što vas neprekidno promatraju (R. Fulghum)

"A clean house is a clear sign of a wasted life"

Ja, lani smo imeli tak primer


_____________________________

Mama štirih deklic in 5ra

Takšno razmišljanje ni čisto nič zdravo. Če si takole razmišljala, ko je šel v vrtec, ni čudno, da ga je tvoj otrok jemal negativno, za šolo velja pa enako. Ne deliš ti njegovega razpoloženja, ampak on tvojega. Moj najstarejši je bil tud žalosten, ko je blo vrtca konec, jokal je v avtu ko da bi blo konec sveta, jest nekje globoko v duši tud, sam moja dolžnost je, da mu predstavim šolo kot nekaj dobrega in to sem tud storil. Zdaj se veseli vsake stvari povezane s šolo, z mano vred.
To je podobno, kot bi bla žalostna, ko je shodil, dobil prvi zobek, ko si ga skinila z joške, ko je prviš ostal suh ponoči.... Tvoj otrok raste, se razvija in prav kmalu ne bo več otrok in nekoč ne boš več ti njegova prva v življenju, ker si bo ustvaril družino. Skuliraj se čimprej v tvoje in otrokovo dobro.
Sam poglej mojo slikco tamle pod nickom. ja, tak je bil nedolgo nazaj, jest pa srečen novopečeni očka. Zdaj bo šel v šolo in je lep zgled sestrici in bratcu. Moj sin raste, raste v mladega moža in ponosen sem na to, čeprav mi je včasih žal, ker gre čas tako prekleto hitro naprej.

< Sporočilo je popravil kalbo -- 5.8.2011 7:22:49 >

Joj, kalbo kako lepo si napisal... Ma, sm kr dobila solzne oči .

Samo to je res, da če sam (magar nekje notri v sebi) čutiš strah do nečesa, potem to otrok ful začuti preko tebe. Ker čeprav se trudiš kao skrit pred njim, se vidi, da recimo nisi čist ok in se ful čuti, da tudi ti z njim ne deliš oz. ga ne spodbujaš k temu, da bi se veselil šole/vrtca.

To je isto, ko je naša šla lani prvič v vrtec. Saj meni tudi ni bilo vseeno, logično. Samo sem že v štartu gojila zaupanje do vzgojiteljic in do vrtca samega (saj pa ja že leta in leta spravljajo otroke "gor"). In sem bila res kar se da flegma in tudi tamala je nekak to čutila. Nismo imeli težav in je rada šla... Tudi zdaj rada gre in četudi ima občasno krizico (po daljši odsotnosti zaradi dopusta, bolezni) sem jaz kar ista in jo zjutraj peljem in ji govorim, kako bo fajn, kako se bodo igrali, pa da bi jaz tudi najraje šla v vrtec, ker je njim tako lepo... Pa se ji to nekje globoko vtisne in res ni problemov.

Za šolo je pa verjetno podobno oz. še bolj pomembna je komunikacija med vama z otrokom, saj že vse razume, je že velik... Moraš nastopit optimistično, sproščeno, veselo... Češ, koliko bo novega in zanimivega, pa da bo imel torbo in zvezke, svinčnike, barvice... Kaj pa vem, meni je pa to nekaj ful fajnega, ko gledam zdaj te šolske potrebščine po trgovinah... Pa po resnici povedano, se kar veselim, da bom nekoč popoldan z njo kaj ustvarjala, delala za šolo... Že zdaj, ko bo jeseni 2,5 let stara, mi je vse bolj fajn, da lahko popoldan počneva kaj (plastelin, risanje...) in da ne rabim bit samo tista mama za nego, pedenanje, varstvo, vzgojo... Je fajn nekako tudi sodelovat z otrokom... Saj pa šolska leta so tako lepa... In kot praviš, da bo konec brezskrbnosti in se začenja točnost oz. da z otrokom ne boš mogla početi več vsega kot do zdaj... ja zakaj pa ne? Saj tudi za vrtec je potrebna neka točnost... oz. pač kako ste bili navajeni...
Mi že zdaj hodimo zjutraj pred pol sedmo od doma, tamala pride iz vrtca ob pol treh (gre babi po njo) in popoldan tudi ni vedno brezskrbno - saj dveletnica že želi, da skupaj kaj lepiva, se igrava s plastelinom, ustvarjava... Podobno kot bo to v prvem razredu. Se mi zdi, da čist brezskrbno je verjetno samo tisto leto porodniške, ko sta oba doma... pa potem za tiste, ki ne gredo v vrtec...

Ok, sem zabluzila . Ampak hočem povedat to: glavo gor, zberi se, vzami šolo kot nekaj pozitivnega, veseli se tega, da bo končno nekaj novega, da se bodo začeli učit nekaj novega in da se boš na nek način tudi sama s tem vrnila v šolska leta...

Kar se šole tiče me skrbi samo to, kako bomo časovno zmogli z vsemi odgovornostmi, da ne bo zopet breme na našemu dediju. On hodi po otroke v vrtec, on vozi sina na karate 2x na teden, na plesne 2x na teden, hči je stara 3 leta in bo tudi verjetno na kakšne plesne letos začela hoditi...Midva prideva domov pa ob cca 17:15, preden pobereva otroke in smo dejansko doma, doma, pa je že skoraj pol šest ali pa še več. Potem pa še domače naloge...Uf! Že tako nam takoooo malo časa ostane. 

Ostalega se pa veselimo!



_____________________________

Naš v vrtec ni hodil s kakim velikim veseljem, pa tudi me počitnicami ni pogrešal otrok. Pa ne, da bi zdaj vsako jutro jokal ali da bi mu tam bilo hudo ali da bi ga kdo nadlegoval, samo ni bilo lepšega, ko je lahko kak dan ostal doma pri babici. To je bilo sicer samo zadnje leto, ko je šla tašča v penzijo. Pa nisva z možem nikoli niti mislila niti otroku predstavljala vrtec kot nekaj slabega.

In zanj ni bilo lepšega dne, ko je zadnjič stopil v vrtec in fantaziral kako bo šel čez 2 meseca v šolo.

Sosedova punčka, ki je eno leto starejša, mu pravi, da je šola bv, da se nič ne dogaja, da se ne igrajo zadosti in bla bla bla. Naš pa kljub temu komaj čaka 1. september. In seveda se tudi jaz veselim tega, ko ga vidim s kakim veseljm čaka ta dan. Upam samo, da to veselje ne bo prekmalu zamrlo .

Kot je Kalbo napisal, otroci rastejo. Vsak del življenja prinese nekaj novega.

Tudi naš gre letos v šolo in ne kaže nobenega veselja ali posebnega zanimanja. Ko smo šli kupovat torbo jih pa sploh ni hotel gledat niti poskusit na rame dat. Sicer nikoli nič ne reče, da se ne veseli ali kaj podobnega, niti nimam občutka, da bi ga bilo strah, vendar kakšnega veselja ali zanimanja pa tudi ne pokaže.
V vrtec je hodil tri leta, večinoma brez problema.

Kalbo - delva misli.

Mi sicer nimamo teh težav, ker že komaj čaka, je pa kljub temu zelo prisotna pri vsem kar se tiče šole. Sva jo šli skupaj vpisat, stvari za šolo si je sama izbrala, skupaj sva jo šli izpisat iz vrtca..... Veliko se pogovarjava, kaj bodo delali v šoli, kako bo vse skupaj potekalo in tako. In res ne razumem zakaj se otrok šole ne bi veselil, če mu je na pozitiven način predstavljena. Razumem, da katerega otroka ne interesira, ampak da bi že preden je sploh vstopil vanjo imel do nje odpor, glede na to, da o njej nič ne ve, tega pa ne razumem. Mogoče ve premalo, jaz vidim rešitev v pogovoru. Je pa fajn, da se stvar reši že pred vstopom, da potem septembra ni krize.
To je tako, kot da greš prvič v službo, če o njej nič ne veš, te je mogoče strah, če o njej poslušaš same dobre reči, pa dvomim, da bi imel do nje odpor. Ne vem, razmišljam na glas.

Naš se na žalost tudi nikoli ne veseli začetka šole, to ima vrjetno po starših :)

kalbo, zelo lepo napisano... Se podpišem, če smem.. 

_____________________________

Lepo je biti mamica.. :))

Se bi kar podpisala pod Kalbovo razmišljanje.

Ne morem pa se strinjati, da je samo od staršev odvisno, kako se otrok veseli šole: v naši družini sva oba s sinovim očetom dolgo in rada hodila v šole (je bil tudi sine prisoten pri pisanju disertacije in na promociji, npr.), vedno sva mu spodbudno in veselo razlagala o šoli in slišal je veliiiiiko pozitivnih stvari (in jih še vedno), pa tudi na vpis je šel, nakupovat potrebščine, torbo (ampak je po 10 minutah reku, da ima dosti, naj kar sama kupim karkoli se mi zdi primerno). No, na vprašanja o tem, kakšen bo red v šoli in koliko bo igranja sva mu seveda pošteno odgovorila, po resnici. In mu je sicer sprejemljivo, da gre v šolo, ampak veseli se pa ne. Prav nič. Recimo, da veselje še pride :)