Kako se odzvati v primeru, če ugotovite, da se je otrok (12 let) rezal po rokah?

o groza

ne vem...če je šlo še tako daleč, dvomim, da se bo zaupal staršem....poiskati kakšno strokovno pomoč

Jaz bi sla po pomoc. Ze vceraj.
Kaj pa starsi pravijo?

_____________________________

Ne brinite što vas djeca uvijek ne slušaju, brinite se zbog toga što vas neprekidno promatraju (R. Fulghum)

"A clean house is a clear sign of a wasted life"

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

k pedopsihiatrinji hodi ze dve leti, bolj sem imela v mislih predloge za konkretno ravnanje starsev takoj, ko to ugotovijo...

_____________________________

Naj tvoje srce razposajeno zazvončklja,
kot mu je usojeno!

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

edin primer, ki ga poznam in je to počela kot najstnica, mi je povedala, da kakor so zunaj zgledali ok, jo je oče redno skoraj vsak vikend pretepal. in se je rezala, da bi bolečino ublažila z drugo bolečino.

ok, kaj bi si ona želela (razn tega, da je oče ne pretepa), da bi starši naredili, ko so videli, da se reže... in predvsem kako je premagala to? Sama, s pomočjo terapije - individualne, družinske?
tukaj pretepanja ni, verjamem pa, da je stiska zelo globoka...

_____________________________

Naj tvoje srce razposajeno zazvončklja,
kot mu je usojeno!

ona; ne vem kaj bi si želela, vem pa kaj je naredila - odselila se je takoj, ko je lahko (kmalu po 18 letu).

imo je v bistvu res dostikrat to, da starši delajo vse kar so oni zmožni na svoji ravni dat; ni pa to točno to kar bi otrok res rabil, da bi res začutil povezavo in bližino, da bi se odprl in spregovoril o svoji stiski. zdaj kaj zares narest da bi se to zgodilo - po moje ni univerzalnega recepta ker je vsaka situacija edinstvena, zato pa tudi rabi profesionalno pomoč. mogoče celo zamenjat psihiatra v skrajnem primeru? ne vem, težko tako na pamet rečt.

ponavadi je pa tudi tako, da otroci ne marajo s starši govorit o stvareh, ki jih starši jemljejo kot trivialne, ne prisluhnejo, ampak odpišejo kot nepomembne. a veš kaj hočem rečt, a la "ne, sej veš da to ni res/tako", "saj sama veš da je treba..", "ne smeš se bat (ali vstavi poljubni glagol).. ". no, meni se zdi, da tak pristop ponavadi odbije najstnike, da še kaj več o tem kar jih muči, debatirajo v detalje. ker ni razumevanja. tako da se lahko zaradi tega počutijo sami, nerazuljeni. in včasih se potem lažje pogovarjajo z vrstniki o svojih težavah.

ali ima dotični najstnik kaj prijateljev? mogoče se ga da prek njih "doseč", če veš kaj mislim?

< Sporočilo je popravil mateyka -- 30.1.2014 14:05:11 >

samoposkodovanje lahko sluzi tudi temu, da te bolecina opomni, da si (se vedno) ziv. govorim iz prve roke...
je mogoce kaka depresija v igri!?

_____________________________

Elias je pridrvel k nam 11.05.2010 ob 11.07
11.05.2010 - 2070 g 45 cm
07.10.2011 - 9960 g 80 cm

ja, zaradi depresije hodi tudi k pedopsihiatrinji že nekaj časa...
in zdej sm dobila še informacije, da to predvsem dela zaradi vpliva sošolk, ki ji govorijo, da je neumna, da ima kriv nos itd. pa jo pač boli, ker si želi bit sprejeta... drugače ima prijatelje, večino jih je trapastih avš, ki jim gre po glavi samo mejk ap in fantje... ima pa tudi eno pravo, ki je ful preprosta, prijazna, aktivna... samo ni pa tok priljubljena, kot ostale in pol hoče raje ugajat tistim drugim...

skratka, mesed up zadeva, ki jo morm zdej na nek način tut js reševat, čeprou nimam dejanskih izkušenj s tem... neki na faksu poslušaš, ko se pa znajdeš v realni situaciji je pa, vsaj mene, strah rečt oz narest karkoli, da ne bi še js na kšn način poslabšala zadeve...



_____________________________

Naj tvoje srce razposajeno zazvončklja,
kot mu je usojeno!

moram rečt da jaz osebno težko kaj svetujem, ker me to (in me še) nikoli ni bilo ne vem kako pomembno. vedno sem imela (našla, izbrala?) en krog prijateljev, ki smo se razumeli in s katerimi sem imela veliko skupnega in zato nikoli nisem imela podobnih težav in posledično me niti ni brigalo, kaj si sošolci mislijo - če gledam nazaj, so po moje to čutili, ker mi nikoli ni tam ena sošolka neki stokcala kok sem brezvezna; kot da bi vedela, da jo lahka polješ v kiosk po eno šminko da si namaže jezik zarad mene

šolski del ni bil nikoli moj ves socialni del in posledično nisem imela tega za "vse" kar imam (socialno mislim). jaz mislim, da je v tem problem teh mladih, ki se toliko presekirajo okoli tega koliko so (ali niso) nekomu všeč.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Loči vzroke od sprožilcev in posledic.

Vzrok je slaba samopodoba,vzrok slabe samopodobe in depresije pa?
Sošolci so samo sprožilci.

Če te je strah, je velika verjetnost, da ga preneseš naprej. Poišči strokovno pomoč - najprej za sebe, da boš razumela, kaj se dogaja in kako reagirati. Naj ti nekdo to pomaga postavit.

Jaz sem poznala eno punco, ki je to počela sicer zgolj občasno. Imela je še druge težave za katere se je takrat zdravila in je potem, ko se je ostalo uredilo to rezanje izzvenelo samo od sebe.
Kar se mi zdi zares pomembno je to, da na nek način poskušaš tej punci pomagat okrepit njeno samozavest in ji pomagaš zgradit njeno socialno mrežo. Se pravi, da bo okrog sebe imela take ljudi, ki jo bodo sprejemali tako kot je. To sicer ne gre čez noč ampak v enem letu se da veliko naredit.

Kar se tiče staršev pa je skoraj nujno, da sodelujejo ker največkrat je vzrok prav v družini.


_____________________________

Pri teh letih gotovo. Tudi če je povod zunanji, nekaj v družini ne štima, če tega niso zaznali. Čimprej po strokovno pomoč. Na pamet lahko samo ugibaš, stroka pa je stroka - pozna nabor znakov, zna povezati vzroke in posledice,in zna predvideti, kakšen vpliv bo imelo določeno dejanje na izboljšanje stanja (ali kaj bi ga poslabšalo).

meni se tudi tako zdi. samo nisem hotla preveč starše kazat s prstom, ker (kot sem rekla), po moje ne znajo bolje. če bi dodali še krivdo, ki bi jo čutili ob nemoči delati bolje, zna še to dodatno doprinest k problemu..

ja, se strinjam; strokovna pomoč.

< Sporočilo je popravil mateyka -- 30.1.2014 23:09:14 >

Pri nekaterih stvareh JE potrebno pokazati s prstom, in to je ena takih stvari. Kdo pa bo pri 12-ih odgovoren za otroka, če ne starši?

Ok starši ta trenutek res ne znajo bolje ampak nikjer ne piše, da se ne morejo naučit delat bolje, če se za to potrudijo. In kjučno je, da pri takih stvareh sodeluje ( in se spremeni) cela družina. Je pa res, da nekateri starši nikoli ne prevzamejo svojega dela odgovornosti. Raje iščejo vedno nove strkovnjake, ki bodo otroku pomagali ( ker otrok je problem in ne oni) kot bi sami pri sebi kaj spremenili, ker to preveč boli, ker se je treba najprej soočit z občutki krive. Ampak enkrat iz te krivde prilezeš in takrat se lahko spremeniš, odrasteš na nek način. Je že res, da se stvari za nazaj ne da spremenit, lahko si jih pa za naprej, če si ne zatiskamo oči. Krivda ni nekaj pred čemer bi morali bežati ampak je nekaj iz česar se lahko zelo veliko naučimo, če smo se z njo pripravljeni soočiti. Vsaj moje izkušnje so take.

_____________________________

Pri takem problemu je lahko dajat nasvete, komentirat, sam ko se s takim problemom soočiš kot starš, vidiš kako nemočen si.

Sama sem lani preživljala nočno moro, sicer ni bilo rezanje (anoreksija), ampak vse se to navaja na isto, problemi s sošolci, samopodoba, uporništvo.... Kot starš sem se takoj vključila v vse forume, cele noči prebirala izpovedi in izkušnje mladostnikov, zakaj, kako, razlogi, nemoč.....
Potem sem se povezala s psihologi in takrat vidiš (kako je zdravstvo gnilo kot politika ), da so čakalne dobe grozovite, pri tem pa je edina stvar, ki je nimaš, čas.

V bistvu pa, ko se ti otrok končno zaupa, takrat je že zelo hudo, v veliko primerov celo skor zelooooo pozno. Kot starš nimaš kaj veliko pametovat, probaš iskat pomoč (sam), približat se otroku (koliko ti dovoli), spremljaš vsako spremembo, poskušaš najt psihologa, velikokrat pa je tukaj potrebna tudi hospitalizacija....ko pa prebereš kaj se tam dogaja........ahhh, ne morem več, je prehudo se vračat nazaj

Upam, da je s tvojo hčerko zdaj vse vredu. Jaz sem imela v nasjtniških letih bulimijo in moji starši sprva niso bili nič kaj preveč pripravljeni sodelovati, čeprav so vedeli da imam težave. Šele ko je bilo zelo zelo hudo in sem si pomoč poiskala sama, ker tako nisem hotela več živeti so videli kako resno je vse skupaj. Brez njihovega sodelovanja in tudi finančnega vložka ( hodila sem v program, ki je bil plačljiv) verjetno danes ne bi bila tu kjer sem. Program je bil tak, da so morali nujno sodeovati tudi starši oz. svojci, ki so imeli prav tako svojo skupino. Verjamem, da se kot starš počutiš nemočnega, ampak verjemi, da se tudi otrok v tem primeru tako počuti. Tudi sama vidim precej enakosti med MH in rezanjem. V moji takratni skupini je celo bila punca, ki se je poleg anoreksije še rezala. V Vsakem primeru otrok, ki se reže zelo zelo trpi.

_____________________________

Tocno tako. Ni nujno da so starsi krivci za taksno vedenje otroka, ampak vkljucit v rehabilitacijo se pa morajo vsekakor, ker pri teh letih smo starši še zelo zelo odgovorni za svoje otroke.


_____________________________

Ne brinite što vas djeca uvijek ne slušaju, brinite se zbog toga što vas neprekidno promatraju (R. Fulghum)

"A clean house is a clear sign of a wasted life"

V prvi vrsti bi jaz sigurno zamenjala pedopsihiatrinjo. Ker dve leti sem mi zdi dolga doba, da se na otroku ne kažejo nobene spremembe in še vedno prihaja do samopoškodovanja. Mi je pa groza, kaj mora ta otrok v sebi imeti veliko bolečino.

Moj otrok je imel zaradi invalidnosti velike psihične težave. Pač ne sprejemanja samega sebe. Ko je šel k pedopsihiatrinji in seveda midva z možem zraven, ne morem povedati kaj vse sem izvedela. Od mojega otroka, od tega kaj midva kot starša narobe počneva. Midva sva pred njim vedno skrivala bolečino, se delala heroja. In to je bila velika napaka. Odkar sva mu pokazala, da ni sam v tem, da je tudi nama hudo je precej lažje.

Tako, da definitivno so tudi starši ključnega pomena pri vsem tem. Srčno upam, da se bo za otroka čim bolje razpletlo.