Iz četrtka na petek ponoči sem doživela svojo najhujšo nočno moro. Medtem ko sva  z  fantom mirno spala, je sredi noči prišla k nam v spalnico moja tašča, in v navalu slabosti povedala, da je našla tasta, ki je v spanju odšel. Enostavno, je zaspal pred  televizijo, le da tokrat se ni več zbudil. Dogodki, ki so si sledili, so bili, dobesedno taki kot najhujše sanje,iz katerih se nisem mogla zbudit. Stiska, jok ,šok takšen,da se še številke od reševalcev ne spomniš. Kar mi je najhujše, je to, da le nomočno opazujem vse okoli sebe, kako jočejo, trpijo, žalujejo, sama pa nisem sposobna se zjokat, pokazat čustva. Počutim se kot,da bi bila vsa ohromela, enostavno ne zmorem. Rada bi  bila močna. Močna za vse. A vedno znova me grizejo vprašanja, je mar vedel, da sem ga imela rada? Je mar vedel, da sem mu hvaležna za vse kar je neredil zame? Je vedel, da sem ga vedno imela kot za očeta? 

Draga moja,

vem točno, kako se počutiš in lahko ti iz srca zagotovim, da ljudje vedo, da jih imaš rad, ne da bi to kadarkoli izrekel ali ponavljal na glas. Vsa dobra dejanja in dejanja iz ljubezni štejejo, vse ostalo ni pomembno. Postavi se v svojo kožo in poglej ljudi okrog sebe. Zagotovo vedo, da jih imaš neskončno rada, ne glede na različne stvari, ki se vam dogajajo. Včasih je vse v najlepšem redu, včasih kaj zaškripa. Veš pa, kako se imate radi. Oni vedo zate, ti pa za njih. Verjemi mi, da je vedel, tako kot veš ti, da ga imaš rada. Ne pa se obremenjevati s kakšnimi malenkostmi, ko v takšnih trenutkih sploh niso pomembne. Pomembno je, da sta se imela rada in zapomni si, da to oba zelo dobro vesta - ti in on. To, da ne moreš jokati in si otopela pa je povsem normalna reakcija, morda se boš s tem soočila šele čez kakšno leto ali dve, morda ne boš nikoli spustila niti ene solze, vendar to nikakor ni merilo. Žalujemo na različne načine, soočamo se s tem vsak zase v sebi, tiho ali na glas. Vsak po svoje. Nikakor pa število solz ni cena tvoje ljubezni niti se tako ne meri.

Moje iskreno sožalje.

Sem bila v podobni situaciji, vendar hvala Bogu je tast preživel. Smo pa resnično mislili, da so to njegovi zadnji trenutki. Tašča ga je spravljala k sebi, vendar sama ni bila sposobna nobenih konkretnih akcij, ki bi resnično pomagale. Mož je bil isto čist odklop, zato sem bila jaz lahko edina, ki je bila v trenutku, ko so drugi odpovedali sposobna dokaj jasnega razmišljanja. Verjemi, da vedo, da si ga imela rada in da je to tudi on vedel, vendar včasih moramo biti močni za druge, ko oni tega niso sposobni. In verjemi to znajo tudi ceniti!!!!

Moje sožalje

Ljubezen do-od bližnjih se čuti...čeprav kdaj premalokrat povemo na glas kaj čutimo...okoli nas ljudje, ki jih imamo radi še kako dobro čutijo naššo toplino in ljubezen...ohrani ga v spominu in imej ga še naprej rada...moj  prijatelj je odšel še preden je začel živeti in tudi jaz sem se po njegovi smrti spraševala...ALI JE VEDEL?!Po 4 letih sem se notranje pomirila in vem, da je vedel kako sem ga imela rada. Tudi tvoj tast je vedel...veš kako vem? ker si nam zaupala zgodbo in se sprašujejš vse to...če bi bilo drugače, se ne bi tega spraševala...OBJEM IN ISKRENO SOŽALJE TEBI IN TVOJIM!

_____________________________

Nenehno izgubljam kilograme, pa me vedno najdejo.

O joj, to pa verjamem, da je bilo kot huda nočna mora. Strinjam se z ostalimi, da je gotovo vedel. Če ni vedel prej, pa gotovo ve sedaj.
Moje sožalje tebi in njegovim bližnjim.

_____________________________

Mamica Anoushke (2002) in Akasha (2008)

Stunfek

Sožalje.

Modreatorji, zakaj ne daste teme pod forum V Objemu žalosti??????????

Iskreno sožalje!!

_____________________________

17.10.2005 ob 18.40 je na svet prijokala Karin in od takrat naprej je za naju življenje postalo še lepše!!

Iskreno sožalje!

Danes se je začel novi dan, novi dan v mojem življenju. Vsem se zahvaljujem za krasne in tople besede.

Witto, iskreno sožalje.

_____________________________

Osrečujejo me zakladki Nika, Jaka in mali Izak:-)