Ja, zadnje čase bolj malo pišem... ni časa, ker sva oba z možem čist fuč...
če se kateri da brat, fajn, če pa še kakšno idejo dobim, bom pa itak čist navdušena...

torej... kmalu bo 1 mesec kar smo dobili našega Aljaža.. naša Ana ga obožuje... ampak istočasno bo tudi kmalu 1 mesec odkar Ana ko pride iz varstva zahteva izključno samo mene, to velja tudi za uspavanje (zvečer in ponoči), samo jaz sem dobra za crkljanje... tudi v splošnem obnašanju je šla za korak nazaj od samostojnosti - ful več hoče imet dudo, velik manj se igra sama (prej veliko), veliko bolj je trmasta - nalašč nasprotuje, nagaja... in vse to SAMO doma - v varstvu je vse tako kot prej, se zamoti, uboga,...
mož se res zelo trudi, da bi jo še nase navezal tako kot je bilo včasih - jo vozi v živalski vrt, bazen, kolikor le zmore se ukvarja z njo in mala uživa sto na uro - ampak ko je večer, je konec - samo MAMI in MAMI in grozno kričanje... v bistvu sem jaz veliko bolj stroga z njo kot on, ampak ona očitno hoče bit sigurna, da sem še vedno tud njena, ker je pač sedaj tukaj tud mali bratec...
moža občudujem, da se še trudi kljub temu da ga v tistih svojih fazah vztrajno zavrača in tuli mmmmmmmmmmmmaaaaaaaaammmmmmmmmiiiiiii ...

ja, ok... razumeva ob z možem, da je to njen način reagiranja na spremembo, ampak zdaj je že en mesec in počasi bi lahko bilo bolje. ker se bojiva, da bi se ji zameril bratec, ponavadi popustiva njenim muham glede crkljanja... se pa sprašujem a ni to že napaka?? a bi vi to smatrali za izsiljevanje?? bi vztrajali kljub grozljivem tuljenju?? poleg vsega je bla zadnji mesec že dvakrat bolna in takrat imam še večje težave z vzgojnimi ukrepi...bi pa rada še kdaj v tem življenju šla tud kam ven brez skrbi da se mala dere do onemoglosti....

kaj naj naredimo?? je kar naporno.... ima kdo podobne izkušnje??? kaj bi vi nardili???

eh no, sej menda bo...
še dobro da je Aljaž zelo potrpežljiv dojenček

_____________________________

Svet je lep!!

Pri nas so bile večje ali manjše težave, dokler sem dojila (več kot eno leto). Tako sem dojila ta malo, ta velika pa je na drugi strani ležala ob meni.
Vem, da mi neštetokrat počil film, ker nisem mogla  v miru podojiti ta male, ampak smo zrasli in zgleda, da je sedaj kar v redu.
Tudi naša je nehala hoditi na kahlico ipd.
Z njo sem se res dosti ukvarjala, lažje novorojenčka previje mož, jaz sem pa ta veliko.
ČE SE LE DA NEKAKO PRESLIŠI TA "MAMI" zvečer, ko jo daje spat mož. Ker boš drugače ob letu osorej res utrujena. ZANIMIVO JE TO,DA SEM POZABILA, kako je bilo takrat naporno, pa še enega  pričakujemo in silimo v iste težave .

se mi zdi ne vem,ne me prijeti za besede,da se mamica zdej ko je dojenček manj ukvarja z ta večjo in to je najbrž to.Men je patronažna rekla ko je hodila k A ndražu da me zdej Neja veliko več potrebuje kot on,ne vem no...pr nam je kar fino(kr hitr trkam ) se mi zdi da tvoja hčerkica potrebuje tvojo pozornost,kaj pa ti misliš
pri men ni variante da bi bla lubosumna na bratca,mislim da si sploh ne predstavlja bit brez njega-velikokrat pa potrebuje mene da se  igrava stiskava..objemava pa afne guncava,ne vem tko je pr nam,je pa res da je pri men res minimalna razlika

_____________________________

Zvezdica Neja 3.11.04
Sonček Andraž 19.12.05

ja, to smo tud mi vedli, da bo rabila več pozornosti ona... in jo dobi - verjemi da 200% več kot pred rojstvom bratca - vse živo počnem z njo, ker mali hvala bogu ogromno spi in je to izvedljivo... pa vseeno ona zahteva še veliiiiiko več  - mene pa kar zmanjkuje, ker med dojenjem pač ne morem vedno skočit in ugodit njenim muham, pa oči bi tud lahko bil dober za včasih a ne??
hvala za mnenja, mogoče mi še kdo pove rešitev...  se bojim da bo res treba enostavno začet spet vzgajat in nehat samo crklat

_____________________________

Svet je lep!!

Tamala je prilepljena nate, ker te rabi. Pač čuti stisko ob prihodu konkurence in te rabi še 200-odstotno bolj. Ko bo dobila, kolikor rabi, se bo odlepila, brez skrbi. Prej pa ne. Naj se oči posveti dojenčku, če imate to možnost. Po moje zdaj niti slučajno ni čas za kakšno prevzagajanje.

Vidim, da je vaša Ana še prej dobila družbo kot naša Ana. Glede samostojnosti imamo podobne izkušnje, se je pa stvar izboljšala, kakšna 2 meseca nazaj. Imava pa od Julijinega drugega meseca tudi midve najine popoldneve, ko Julije ni zraven. Pa se mi zdi, da ji to veliko pomeni, meni pa tudi.
Drugače se pa meni en mesec ne zdi veliko, nekje sem brala, da resnično ljubosumje nastopi šele, ko je dojenček star tam okoli 9 mesecev, ker takrat šele razvije osebnost, se zaveda samega sebe, se plazi okoli in s tem pride tudi do igrač starejšega otroka. Pri igračah je pa največji problem (vsaj pri nas).
. Sva pa midva Ano navadila, da gre zdaj vsak drugi dan oči z njo spat, ene 2x je protestirala, zdaj se je pa lepo navadila. Dajta Ani še čas!

LP. O. 

Če se ne motim, si o Ani in njenih "muhah" že enkrat pisala. Iz tistega posta je bilo razvidno, da sta bila z možem, predvsem pa ti, kar nedosledna in sta ji popuščala. S prihodomo bratca in njeno starostjo je pa seveda še vse samo težje. Normalno, da je ljubosumna, normalno, da ji prihoda novega člana ne moreš obrazložiti tako, da bi tudi razumela, ker je enostavno premajhna. Kot dodatek pa pride še konkretna faza trme, ki nastopi okrog 1,5 leta, kar samo oteži že tako ali tako težko situacijo.
Moje mnenje je, da je pač otrok preveč navezan nate in tega ne moreš spremeniti kar čez noč, temveč postopoma. Tega tudi ne smeš od otroka pričakovati, ker bi bilo nemogoče.
Že takrat sem ti napisala, da bo zelo težko in da se naj ati kar največ ukvarja z njo, da spremeni razmišljanje in ugotovi, da za ukvarjanje obstaja še kdo drug in ne samo mama. Po drugi strani, pa bi si morala vzeti čas samo zanjo, kar pomeni, da prepustiš dojenčka možu za pol ure, uro in se igraš/ukvarjaš samo s tamalo, da ji daš občutek, da je v tem času samo tvoja in da te ni "izgubila", ker imate še enega dojenčka. S tem se bo ljubosumje zmanjšalo oz. nevarnost, da bo jezna na bratca.
TEžko je, težko, vem vendar daj tudi ANi možnosti, da se novi situaciji privadi in da dobi občutek "varnosti", ter da je mamica še vedno njena.

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

v bistvu počnem čisto vse kar omenjate - oči se ful ukvarja z njo, jaz pa tudi - veliko več kot pol urce sem ter tja... v bistvu ves čas med dojenji... tako da tu ni primanjkljaja...zanimivo je, da na bratca sploh ni jezna - eno samo božanje je med njima - očitno vse skupaj izraža na drugačen način...

to, da sva bla nedosledna  - najbrž res, ampak le takrat ko je bila bolna - drugače smo tud tulili že precej noči, ampak doslednost pri otroku, ki je pol leta praktično po 2krat na mesec bolan je mal težka stvar... A ste vi popolnoma dosledni pri vzgoji otroka, ki ima vročino al pa joka od bolečin?? jaz tega ne znam - priznam!

najbrž bo edina rešitev res ČAS... čeprav me je kar groza kolk ga bo še treba... zanimivo pa je, da mi je danes dopoldne pol ure tulila, ker je pogruntala, da očija ni  - nič ni pomagalo, ona je tulila... torej ni problem samo v meni...

prevzgajanje pa bo res še malo počakalo, da se vsaj malega mal boljš navadi... al pa bomo to začeli takrat ko bova z možem že tolk fuč, da druge možnosti ne bo - kljub spremembi v njenem življenju...
se pa bojim, da bova že zelo kmal total fuč - počasi postaja noro, predvsem zarad neprespanih noči...  se tolažim, da nisem edina in da bo kmal boljš

_____________________________

Svet je lep!!

Jaz menim, da je težava v majhni razliki med otrokoma. "Tavečja" te potrebuje in prav tako manjši... Večja že toliko šteka, da lahko testira z drenjem mali pa je potrpežljiv,ker se še tega vzorca ni naučil. Če bo tako dalje bo tudi on postal takšen..Seveda v primeru bolezni popustiš. Sicer pa bodi dosledna, crkljaj tavečjo in prav tako tamalega, vključuj očeta v vzgojo obeh.  Naj pomagata.Sploh pa se hčerki ne pusti obračati, ker bodo otroci seveda TAKOJ izkoristili situacijo in jo obrnili sebi v prid. Kakorkoli se bo odvilo ti želim veliko sreče, kajti poiskati boš morala svojo pot, svojo vzgojo, ki bo koristila obema in predvsem ki bo učinkovita!

Vso srečo!

Bini, jaz poznam ogroooomno parov, ki si ponoči otroke "razdelijo", spijo vsak z enim. Meni se to zdi kar normalno  pri taki mali razliki, ko imaš v bistvu kot dvojčke. Samo pri vas bi potem bil spet ta problem, ko bi ti morala spati s punčko, pa hkrati še dojiti malega.  Joooj, upam, da bo kmalu bolje, je pa hudo tole, verjamem.
Kar se doslednosti med boleznijo tiče: tu najbrž misliš, da bi otroka tudi ko je bolan, kar pustil. Ne, to ne gre. Jaz vedno spim pri Tiborju, ko je bolan, ga enostavno ne upam pustiti samega. Ampak že od malega, ko ozdravi, sam pravi, če zdaj bom šla pa v svojo sobo spat. Me v bistvu kar malo nažene. Otroci so si res ful različni, pri nas je tako, da če vidi, da me ima dovolj in še več , se odlepi. Večinoma. Ni pa vedno in povsod tako, daleč od tega.

Jaz imam med sinom in hčerko 2,5 let razlike. Sin je sestrico zelo dobro sprejel, težave so se začele, ko je bila tamala stara kakšne 3 mesece - začel je pootročeno govoriti, hotel je imeti dudo (ki jo prej nikoli ni imel), hotel se je dojiti itd. Bolj ko je tamala rastla, bolj so se stvari normalizirale, saj sta postajala čedalje večja partnerja pri igri, sin se je počutil "velikega", ker je lahko pazil na njo in njene prve korake, jo čuval in stregel.
Seveda je ljubosumje ostalo, še danes sta ljubosumna drug na drugega, predvsem kar se mene tiče - če se en crklja pri meni, se hoče še drugi. Pravzaprav sta glede mene čisto enako ljubosumna - tamala mogoče še bolj.


Jaz nisem kaj dosti paničarila okoli te ljubosumnosti. Seveda sem kradla trenutke, ki sem jih namenila samo sinu, ampak v večini sem mu vedno dala vedeti, da sta sedaj dva in da je pač zdaj situacija drugačna. Meni se zdi brez veze, da se mora nekdo vedno posvečasti samo enemu otroku, recimo starejšemu. Zdi se mi, da  mu s tem kljub spremenjeni situaciji v družini še vedno dajemo občutek, da je je eden in edini in da je nekdo vedno na razpolago samo zanj. Otrok se mora navaditi, pa čeprav se kruto sliši. Jaz sem bila veliko sama z obema in, žal, ni šlo drugače, kot da sem ju oba navadila, da je mamica samo ena, ona dva sta pa dva.

Verjetno ti nisem kaj dosti pomagala, ampak jaz sem mogoče glede vzgoje bolj staromodna - če so zmogle naše babice gor spraviti tudi po deset otrok, ki danes niso nobeni čustveni invalidi, ne vem, zakaj jaz ne bi mogla dveh.

Drugače pa ti želim, da se stvari pri vas čim prej normalizirajo, ker vem in priznam, da je bilo kljub vsemu naporno

hvala za vaša mnenja.

ja, splišni tole glede nočne delitev otrok si tud midva želiva uvesti... sam bi bilo izvedljivo samo na dva načina - da jaz  neham dojit  - tega seveda ne bi rada vsaj še par mesecev ali več oz. dokler bo mleko...
druga varianta je, da je oči z Ano - ampak ona hoče mene  - sva pa dans čist zmahana spet oba, ker je Ana kašljala celo noč in sva sklenila, da drugač ne bo šlo kot da bo sprejela njega - in to takoj ko bo spet zdrava, ker zdaj ko je bolna pač ne gre...

glede vzgoje sem tud jaz bolj staromodna kot ne, totalno sem proti permisivni vzgoji in se tega zelo držim - ampak ko bi vi vidli kolk je naša trmasta - najbrž ga skoraj ni junaka, ki ne bi klonil pri tem kričanju ...
me pa tolaži to, da je verjetno veliko povezano tud z njeno starostjo - ker kolegica ima enako staro hčerko in grejo skozi podobno fazo, čeprav nimajo dojenčka pri hiši...

ugotavljam torej - vse je relativno, sam potrpet je treba


_____________________________

Svet je lep!!

Jaz, bini, iz prakse (še) ne vem, bi pa tudi jaz rekla, da en mesec ni veliko časa in da ne smeta Ane začeti bolj na trdo prijemati. Mislim, da potrebuje izključno crkljanje in ljubezen.