Prosim za čim več vaših mnenj, ker sem res negotova. Občutek imam, da delam prav. mož pa mi trdi čisto drugače. Ne vem kako to, ampak včasih sva se strinjala glede vzgoje, sedaj pa ....

Imava 10 mesečnega dojenčka. Že od začetka je zahteven otrok, vendar sem ga sprejela takšnega kot je in mu dajala kar pač potrebuje. Od rojstva dalje ni hotel zaspati drugače kot na dojki, sicer se je drl. Jokati ga nikoli nisem puščala, mogoče minuto dve, da sem dokončala kar sem delala (umivanje, kuhanje, ...), tako da tudi, da sem takoj skočila k njemu ne morem reči.  Res pa je, da je dan po večini namenjen njemu, se več ali manj ukvarjam z njim, ostalo delo pa  prilagajma temu, kadar je priden in se sam igra, včasih 10 min, drugič 30 min, takarat kaj postorim, vendar je ob meni na tleh. Čez dva meseca grem jaz v službo, mali pa v vrtec.
Mož trdi, da je čisto razvajen, da bo zato vedno trmaril in pri meni dosegel vse. Jaz ga želim dojiti čim dlje, tja do drugega leta. SEdaj se dojiva 2 krat čez dan za uspavanje (drugače mi ne zaspi), za večerno uspavanje, in ponoči kadar se prebudi, včasih 1x, drugič 5x, vendar vedno takoj zaspi nazaj. Mislim, da se ne zbudi za hrano, ampak samo, da ima zizo v ustih.
Spet mož: morala bi ga nehati uspavati z dojenjem, ker tako ne gre, in kako bo šele v vrtcu, kjer bo cel dan brez mene, kako bo spal?
Imava trdo hrano, vendar ne je kaj dosti. Zjutraj, ko se zbudi ob 7 dojenje, ob 11  6-8 žličk sadja, ob 13. dojenje za uspavanje, ob 16. caa. 8 žličk zelenjave + mesa + priloge, ob 18. 8 žličk kašice, ob 19. dojenje za spanje. Pije zelo malo, caa. 1dcl čaja ali vode.
Ves čas je po teži nad povprečjem in se lepo razvija. Je zelo živahen otrok, ki potrebuje veliko gibanja, dogajanja.
Mož meni, da premalo poje, ker ve, da bo dobil hrano na zizi, ko bo šel spat. Skrbi ga kako bo jedel v vrtcu.
Torej: bi ga res morala nehati uspavati na zizi, bi potem več pojedel, je res to razvajen otrok?
Sama mislim, da ne, da me otroček rabi in zato ne bo razvajen tudi pri 2,3 letih. Mož me pa že sedaj krivi, da bo za takratno razvajenost in trmo kriva jaz, zaradi sedanjega mojega ravnanja.
Sicer je mož čisto nor nanjga, ko pride iz službe se sam veliko igra z njim, ga carta, preoblači, kopa, medtem, ko za uspavanje nima potrpljenja, zato ga ni še nikoli uspaval.

Otrok bo vedno bolj trmaril, ker je to čisto razvojno pogojeno, vidva mu morata postavljati meje.
Kar se uspavanja tiče, naša Marija do 15 meseca ni zaspala drugače kot z dojko v ustih, potem jo je začel dajati spat mož, 2x, -5x morda ni hotela flaške z mlekom, potem pa je popila. Mož naj pa kar poskusi z uspavanjem. Vzemita si en teden časa za to, bosta videla, da se bo nehal ponoči zbujati, ker bo vedel, da pride oči in ne mami k njemu.
Će imata možnost, ga preselita v drugo sobo.
V vrtcu so vzgojiteljice specialistke, tako da bodo že poskrbele za male mule, tudi za našo, ki ni hotela spati so.
Pogumno!

heh, kot bi opisovala mojo Zarjo;) stara je 10,5 mes. z eno razliko: jaz sem ukinila nočno dojenje in se trudim ukiniti dnevno - uspavalno dojenje. včasih rata, drugič ne. zvečer še vedno zaspi na joški, to bo kot kaže še nekaj časa tako.

jaz sem Zarjo nekajkrat pustila pri moji mami in moram reči, da tam ni problema z uspavanjem  dobro pa je začela jesti šele kak teden nazaj, ko sem ji dala del hrane v njeno posodico in njeno žličko, jaz pa imam še en set. tako z velikim veseljem sama je (no ja, v resnici brklja po hrani in "nosi" v usta ali pa raje mimo ust) in veselo odpira kljunček za žlico, ki jo imam jaz v roki.

malo je že vredno poskusiti, saj je res, da se mora otrok čimbolj osamosvojiti preden gre v varstvo. pa tisti zadnji stavek, ki si ga napisala daj prebrat tvojemu možu. on naj malega poskuša uspavati, ker pri njem ne bo izsiljeval za joško.

_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein

Takole bom rekla, vsak ima svoje mnenje. Jaz mislim, da ima delno tvoj mož prav. Pa brez zamere, saj le podajam svoje mnenje. Namreč, bolje bi bilo da otroku omogočiš čimmanj stresen prehod v bivanje v vrtcu. Kar pomeni, da če je navajen zaspati samo na zizi, potem bo to zelo pogrešal v vrtcu. Saj je res, da se bo tavadil, vendar zakaj ne poskusiš prej že sama. Saj otrok v vrtcu tako ali tako ne bo imel druge možnosti, vendar mislim, da je res bolje, če ga začne uspavati mož, saj menda otrok tudi duha mleko mame in ga težko prepričaš, da ni za zizat. Potrpita nekaj časa in spremenita način. Obrestovalo se bo!

ja, čebelica, bi z veseljem ga navadila, da zaspi sam od sebe, samo ne vem kako. Ker se vedno dere kot jesihar. Mož bi ga nosil 5 min, potem pa se mu zdi že predolgo. V posteljico in naj se dere, pa mi je malo prekrut način. Res ne vem kaj naj naredim.

za naprej, bogdan žorž - razvajenost

Jaz se strinjam s tvojim možem. Mislim, da te mali izsiljuje. Ne rabi pol ure uspavanja, ampak bi bilo daleč najbolj odgovorno ga naučiti, da sam zaspi. Veš kaj je hecno, da večina modernih mamic misli, da je prav, da otroka do nezavesti uspavajo, za vsako ceno. Meni ni bila cena, da se zvečer, utrujena kot strela, uležem zraven, potem pa po tričetrt ure vsa matasta vstanem nazaj in še pospravljam za vsemi. In zato naš otrok zaspi sam, čeprav mu od začetka ni bilo do tega. Tukaj gre samo za to, kaj komu več pomeni, kdo je bolj trmast - ti ali otrok. In hecno, glede na moderne starše v bistvu ni - naš otrok menda edini v naših jaslih zaspi sam, vsi ostali rabijo pomoč. Vse tri otroke sem navadila to, ampak ponavljam, zato, ker se mi ni zdelo biti suženj uspavanja, možu pa še manj.

Z dojenjem je isto. Če tebi dojenje paše, če te ne utruja, potem je vseeno, če se dojita še do 3. leta, je čisto ok. Če pa je tebi to v breme, če to delaš zato, ker rečejo, kako strašno fajn je dojit do nezavesti, potem je pa to bedarija, dojit ga še pri teh mesecih.

Prav gotovo pa je res, da bi jaz otroka ali dojila za en obrok, ali pa mu dala trdo hrano, oboje ne več. In to, da popuščaš ne pomeni, da si tako prijazna, ne - pomeni samo to, da mu ne znaš postaviti meje in da raje popustiš, kot da bi se postavila zase. Zapomni si, otrok ne bo nobenih psihičnih posledic trpel zato, ker bo imel mejo, bo pa dolgoročno trpel posledice, če mu nikoli mej ne boš postavila - ne le on, tudi ti.
MOž ima prav - zakaj hudiča moškim ne pustite, da imajo kakšno besedo pri vzgoji, hočete biti mame in očetje hkrati, potem se pa dolgoročno pritožujete, zakaj niso vpleteni pri vzgoji bolj odločno, kasneje, ko večje težave ratajo, pa bi rabile moško pomoč. Moški pa takrat niso več moški pri vzgoji, se ji odrečejo, ker ne morejo biti moški ali pa se poženščijo pri tem. Pa brez zamere, ampak jaz to tako vidim.

kot da bi brala o sebi in moji pupi. še do 17 meseca ni zaspala drugače, kot na moji zizi, pa naj je bilo to podnevi ali ponoči. tudi jaz sem se sekirala, kako bo, ko bo šla v privat varstvo. tja smo jo dali pri 12 mesecih, zaspala je edino v vozičku. gospa jo je malo poguncala in je bilo. naj povem, da do 17 meseca ni imela ne dude, ne flaške. pri 16 mesecih je šla v vrtec. sem se nasekirala, ker sem vedela, da vzgojiteljica in njena pomočnica pri 14 otrocih ne bosta imeli čas, da bosta cartali in vozili mojo pupo, da bo zaspala. vzgojiteljica je vedela za njene probleme s spanjem. ko je trebalo spat, ali na začetku, ko se je uvajala, se je pomirila samo v vozičku. pred spanjem so jo malo pobožali po ličkih, in je spala. že oktobra je v vrtcu zaspala sama na ležalniku, eno jutro je doma v postelji našla plišasto kravico in sedaj jo nosi s sabo v vrtec in z njo tam zaspi. ziza pa je doma še vedno bila aktualna. in sicer do pred 2 tedni. potem sem se sama odločila, da je tega dovolj, pa naj dela kar če. čez dan ji več nisem dajala zize, ko jo je hotela, sem jo zamotila drugače. zvečer je zizo dobila le malo in sicer tri dni zapored, dalje je imela mleko v flaški.  dve noči sva jo sicer z možem poslušala, ko je kar dve uri jokala, vendar nisem popustila in tretjo noč je spala. po dveh tednih zaspi brez zize, ponoči se zbudi 1x, malo popije še mlekca po flaški in spi takoj dalje. spimo pa od 19.00 do 5.30. naj še povem, da zize ni niti toliko pogrešala, se mi zdi, da je sploh nič ni pogrešala, da je toliko dozorela v glavi, da ji ziza ni manjkala. vse ob svojem času. tudi jaz sem jo poskušala odstaviti že neštetokrat prej, pa mi nikakor ni ratalo. ko bo prišel njen čas za odstavitev, boš že vedela. probaj postopoma, čez dan več ne, sam zvečer in ne obupat, saj vidiš, da nas je s takimi problemi bilo kar nekaj mamic.

Oj!

Sam tole ti bom rekla. Meni deklica čez dan sploh ni zaspala drugače kot v avtu ali vozičku.
V vrtcu pa od prvega dne ni problema - zaspi v minuti!!!

Gina ti je napisala vse, tako da tega ne bi ponavljala.

Dodam pa naj izkušnjo iz naše družine. Bratrančeva pupa je do 16. meseca visela mami na joški, ni spala, ni jedla. Ponoči so imeli budnico tudi po 10x, jedla ni pa dejansko NIČ. Žličko juhe, pa konec. Bratrančeva žena (in z njo cela familija) se je nervirala in sekirala, doker ni čez noč ukinila dojenja (mala je namreč začela tudi drugim ženskam segati v majico). In čudež - mala spi in je. Hodi okoli in fehta za hrano - to si še dva meseca nazaj nihče niti približno ni mogel predstavljati.

Gina je krasno napisala. Se popolnoma strinjam z njo.

Se strinjam z Gino. Mož ima prav. Bravo, oči, taki očki so zlata vredni.

Uf, anonimen, nič ti ne zavidam ... Bi pa rekla tako: dekleta in gospe, ne zavedate se, kako je nekaterim res težko uveljaviti to, za kar vsi govorim/jo, da je prav! Jaz sicer tako hudih problemov nisem imela, se pa moj sin še vedno zbuja ponoči in hoče piti mleko. Hvala bogu sem prešla na stekleničko, ker sem imela dojenja dovolj (slaba mati ali ne ...), tako da so stvari deloma lažje. Sicer pa še vedno spi pri naju v postelji. In to je po mnenju "vseh pametnih" tako zelo narobe! Pa sem jaz tudi spala do 1. razreda pri mami in tudi za "lahko noč" sem popila vsak večer stekleničko kakava (do prvega razreda!). Dejstvo je, da je vsak otrok poglavje zase in nihče ne more biti pameten namesto staršev. Je pa res, da če mami ustreza, da otrok zaspi z njo, verjetno ne bo prav dolgo vstrajala na tem, da bi zaspal sam. Anonimen, glede spanja ti svetujem knjigo Otroško spanje, brez joka v sanje. Nam je kar pomagala. Je pa res, da je vztrajnost zlata vredna! Tudi jaz namreč nisem mogla poslušat dveurnega joka otroka, ki te dobesedno moleduje, da pridi. Jaz sem šla k njemu, ga uspavala ... Zdaj ima eno leto in ga še vedno uspavam, le da se je navadil, da se za 5 minut pocrklja in potem ga lahko dam v posteljico in zaspi. Brez joka! Očitno je sam toliko dozorel, da je tega sposoben.
Sicer se z Gino povsem strinjam, le da je te stvari včasih težko udejanjiti.
Moj nasvet je: ti veš, kaj je dobro za otroka, ne pozabi pa nase in na moža. Če boš zdaj povsem prilagodila svoje življenje otroku, ga boš morala vedno podrejati. In otrok lažje zdaj sprejme spremembe, ki mu niso všeč, kot pa pri dveh letih. Poleg tega pa naj ti bo v tolažbo, da meje otroku pomenijo varnost! Tako ve, kako in kaj. Vsak jok le ni jok, je le izsiljevanje. Ti pa moraš biti tista, ki preceni, kdaj je otroku res hudo, kdaj pa je navadna sitnobca ... Predvsem pa ne misli, da si slaba mati ali pa nesposobna, če česa ne delaš po določilih, ki so jih določile babice ali pa sodobne mame. Ponavljam: ti si mama, ti najbolje poznaš otroka, ti prisluhni sebi, otroku IN možu.
LP.

se strinjam z Gino in postavi meje dokler ne bo prepozno... ziza gre papa in ga navadi na trdo hrano...saj vem da bi ga rada dojila do 2 leta ampak to se mi zdi bedno že, ker te tako okol prsta vrti da je že zelo očitno...v vrtcu ne bo maminga mleka pa še vzgojiteljice te bodo čudno gledale če jim boš dala flaško tvojega mleka on pa star 2 leti...

_____________________________

~Ladies, if a guy ever tells you, he wants to cover you from head to toe in honey, and lick it all off inch by inch, that's the man who hasn't done it before. ~ Love you CT ~

Uf, prav začudila sem se nad sabo, ampak se kar ne morem strinjati z mojimi predhodnicami oz. z določenimi stvarmi.

Vsak otrok je poseben, drugačen, dva si nista enaka. Moj prvi je bil ekstremno zahteven in še vedno je in vedno bo. Če nima dovolj pozornosti bo še vedno postal izredno problematičen, potrebuje pozornost in če je ne dobi je zadovoljen tudi z negativno pozornostjo. Nekdo ki takega otroka ni imel bi težko razumel. Do 5 leta se je zbujal in smo vstajali. Ko pa je končno stvar prerastel pa smo dobili novega člana in spet ne spimo

Naš 1 letnik se zbuja velikokrat ponoči. In sem vse žive nasvete začela upoštevati in dosegla da sam zaspi v postelji in kakšen je rezultat?! Še slabše je!! Nič ne spimo. Ja,otroka očitno nekaj muči in to ni razvajenost. Zbuja se zaradi izraščanja zob in jaz sem v takem stanju ga navajala na red, ker sem mislila da me izsiljuje. Od zdaj naprej ne zaupam nikomur, ampak se bom ravnala po svojem občutku.

Zato, da bo več pojedel če ga ne boš uspavala na dojiki se mi ne zdi smiselno. Meni se zbuja ponoči tudi če ga nisem dojila pa ga nisem uspavala z dojenjem. In pri prvem ki se mi je sam odstavil tudi ni bilo nobene razlike.

Vse živo lahko poskusiš kar so ti svetovale, ampak predlagam ti da sama sebi zaupaj in premisli kaj si sploh želiš. Če si želiš dojenja ga ne opusti. Ne vem zakaj ne bi poleg obroka tudi dojila.. Moj mali ima vse normalno obroke in ga zvečer kljub temu podojim.

Spet mož: morala bi ga nehati uspavati z dojenjem, ker tako ne gre, in kako bo šele v vrtcu, kjer bo cel dan brez mene, kako bo spal?

Otrok točno ve kje kaj dobi in v vrtcu je čredni nagon močen in še tisti ki nikoli ni spal se navadi in spi, tako da so te skrbi odveč.

Z nežnostjo in pozornostjo se po mojem mnenju ne da razvaditi.. Jaz tudi potrebujem več bližine in nežnosti kot moj dragi in če bi me nekdo odrival bi postala samo še čustveno otopela. Tak je tudi moj prvi otrok. Karkoli bom naredila, mu te potrebe ne morem zmanjšati, zanjega je to življenjskega pomena, s tem da ga jaz lažje razumem, ker sem podobna in vem kako je hudo ko nekoga potrebuješ, njega pa ni.
 
Kaj naj ti rečem.. to da vsaka mamica najbolje ve kaj je dobro za njenega otročka in če ne čutiš da bi nekaj naredila, tega tudi ne naredi.. ne delaj proti svoji volji in čustvom pa ne glede na to kdo ti pravi.
 
Še nekaj.. očki drugače dojemajo kot mamice otroka.

gina

NIki, saj ne vem več točno, kaj sem napisala, ampak prav gotovo ne, naj neha dojiti, niti ne, naj ga pusti samega!

Mislim, da sem napisala, da naj doji, če ji tako paše, če ji je fajn, pa da naj neha, če ji je v breme.

Otroka pustiti, da te ne izsiljuje, ni isto, kot pustiti ga samega ponoči, da tuli. Lahko mu nudiš bližino, crkljanje, varnost, ....ampak ni treba, da mu nudiš flašo. Jaz mislim, da se bo ravno tako čutil varnega, če flaše ne bo dobil. Da rabi točno samo joško, tudi ni resnica. Lahko ga stisneš k sebi ali karkoli pač od nežnosti otrok rabi. In jaz sem prva, ki pravi, da mora otrok biti razvajen v ljubezni. Ampak to ni eno in isto - navaditi ga spati ponoči ali ne crkljati ga - to sta dve različni stvari.  
Poleg tega je še ena reč. Ugotoviti moraš vzrok zbujanja. Pri moji je bila to flaša, duda. Če ne bi bilo tega, bi spala. Pri tvojem je bilo nekaj drugega, skoraj gotovo. Se pa absolutno strinjam, da mora vsaka mama delati tako, kkot se njej zdi prav. Če meni ne bi bilo težko vstajati, bi pač pustila, da me muči (takrat mi ne bi to bilo mučenje najbrž). Imaš pa prav. Nismo vsi enaki. Nekateri se radi žrtvujejo za otroke, ker se jim zdi, da bodo tako otroci zrasli v bolj zdravo osebnost. S tem se pa ne morem strinjat.

Še o navajanju na spanje. Ni rečeno, da moraš otroka pustiti se dreti. Lahko da ti ne preostane nič drugega več. Prej pa poskusiš vse mogoče. Pri našem prvem ni bilo treba kaj dosti, se je sam navadil. Pri tretjem je pomagalo, da je zaspal in zaspi v najini postelji, pa da čuti toplino, varnost, pa če še to ne pomaga, pomaga, da mu zelo odločno rečeš, da mora ajat. Pri vsakemu nekaj drugega. Pri drugi ni pomagalo nič. NIČ. No, seveda nekaj je pomagalo: to da sem jo imela dovolj z izsiljevanjem in da sem se končno imela malo rada in ji nisem ustregla. Ta se je v resnici drla. Vse skupaj morda 4 ure v dveh dneh. Potem je spala. Nobene psihične travme nima zaradi tega. Je še vedno spala pri meni, da je imela dovolj crkljanja - jaz to razumem, tudi jaz tega rabim mnogo - samo flaše ni dobila.

Ja, res je tudi to, da mama otroka pocrklja na materinski način, moški pa na moški način. Vendar mame nočejo več, da očetje sploh kaj sodelujejo na svoj - moški način pri vzgoji. Hočejo samo žensko vzgojo, ker so prepričane, večinoma, da je moški način napačen. S tem se pa ne morem strinjat. Mislim, da mora otrok doživeti obe strani - moško in žensko. In skladat se morata, dopolnjevat, ne pa postat ena in ista stvar. Morata stati en za drugim.

S pozornostjo je pa takole. Imam dva otroka, ki sta rojena s takim karakterjem, da hočeta non stop, da bi ju zabavala. Vendar jaz tega nočem. Ne morem, nisem sposobna, niti ni zdravo za njiju. In oba sta se naučila zabavat sama. Oba, čeprav sta me hotela izsiljevat. Eden malo manj časa, drugi pa 6 let. POtem je minilo, ker se nisem dala.
Stvar je v mojih vrednotah. Tako zelo mi je bilo pomembno, da sem zdržala, ko sem ga učila, da se sam zabava. Kaj pa je bilo poglavitno, da sem zdržala??? Spoznanja strokovnjakov, ki govorijo o tem, da v kolikor ne naučiš otroka, da se sam zna zabavat, iz notranje motivacije, da vedno takšni otroci posegajo po nedovoljenih rečeh, kadar jih ne zabavaš, ker ne znajo drugače. Iščejo motivacije. Torej je biolje, da se spopadem s stvarjo, kot da mu ustregam na tem področju non stop. Pazi, ne govorim o tem, da ni fajn z otroki se ukvarjat. To je odlično, v določenih mejah, govorim o presežkih tega pri določenih otrocih, ki ne zmorejo drugače. In mene ne bo vedno z njim, tudi ko odraste. On pa še vedno ne bo srečen sam s sabo. In takrat bo delal nedovoljeno, nevarno.....Ne, ne, tega svojemu otroku ne morem naredit. Mi ni cena. O tem sem govorila.

Drugače pa še enkrat: prav je, da vsaka dela po svoje, tako kot ona misli, da je prav. Jaz sem opisala le, kako jaz gledam na to iz moje perspektive.

Debata je bila že do sedaj obširna, tako da bi dodal le to, da definitivno ni dober občutek, da te otrok nujno potrebuje vsak trenutek. Če že imaš takšen občutek, se ga za nekaj časa znebi pa čeprav s prisilo oz. kančkom volje. Drugače te bo spremljal še naprej, ko bo, zdaj dojenček, že zdavnaj poročen in boš prešla v zgodbe tarnajočih snah.

Se pravi pojdi kdaj kam tudi sama in pusti moža, da skrbi za naraščaj, da pride do izraza še "moški" način vzgoje.

< Sporočilo je popravil primoza -- 7.11.2005 18:36:28 >

radi žrtvujemo za otroke?
meni to ni žrtev (vstajanje ponoči).. pa tudi daleč od tega, da razmišljam tako, da če mu v vsem ustrežem, da bo zrasel v zdravo osebnost.. v tem ljubem svetu je tako, da moramo vsi živeti pod določenimi pravili in že v štartu ko dobiš dojenčka nekako gledaš na to, da je on nov član in del družine in zaradi tega ne postaviš vse na glavo, ampak ga vključiš v svoj ritem in se deloma tudi sam prilagodiš. Seveda pa ima vsak drugačne občutke, še sama imam drugačne kot pri prvem otroku. Ne skačem na vsak njegov zvok, ampak to sem se morala sama preko izkušenj naučiti in sedaj ko ukrepam takrat ko je čas zato sem tudi čustveno prepričana v to kar delam, da je prav. In s tem me težje okoli prinese. Če pa delaš nekaj proti svojim čustvom pa sam najbolj trpiš.

Bi se pa strinjala z zgornjim tvojim stavkom, da sigurno ni zdravo če ves svoj čas prepustiš otroku in da se tvoje življenje vrti samo okoli njega. Ne, to je pa napačno. Ker bo toliko težje ko bo odrasel in dojel, da pa se ostali svet ne vrti okoli njega in takrat zares lahko nastane problem..


Druga stvar. Zakaj se moj zbuja? Pojma nimam.. Rekli so mi, da zaradi dojenja, ukinitev tega ponoči ni ničesar spremenila. Bo pa sigurno čas pokazal. PA upam, da čimprej  Hja, mogoče tudi tuljenje po več ur, če bom videla da je to samo zato ker ni navajen sam spati oz. da izsiljuje.



Jaz sem prav srečna kadar je moj doma in on opravi večerni ritual namesto mene. Priznam.
Drugače pa po pravici povem, da poznam samo družine v kateri se očetje branijo prevzeti določene stvari kar se tiče otrok.
Aplicirala pa sem prej bolj na to, da v prvem letu bolj mama čuti in se lažje odloči, seveda če je zmožna. Bilo bi pa prav, da si vsak, oče ali mama, poskuša vzeti čas tudi zase oz ga nameni, da je partner sam z otrokom.



Ne vem kaj naj ti na to rečem.. pač moj otrok je drugačen. Zahteven je in če določeno mero pozornosti ne dobi postane problematičen. PA to ne pomeni, da se 24 ur dnevno z njim ukvarjam. Daleč od tega. Samo mi  imamo to smolo, da je treba delati določene stvari, katere drugim njegovim vrstnikom ni potrebno in potem če ne bi imel še kaj takega od nas kar si on želi je nesrečen, ker pravi da mora delati z nami samo zoprne stvari. V bistvu so to malenkosti.. brcanje žoge pred hišo.. skupno risanje.. je pa res da je skupnega časa z leti vedno manj, vedno manj naju potrebuje.

Pa sej v končni fazi bolj premišljuje bolj se mi zdi da enako razmišljava..



glede dojenja pa je bila moja replika na tole

Opazila sem, da sem ob prebiranju površno prebrala glede hranjenja..
Mogoče bi bilo res dobro, da ga ne uspavaš čez dan z dojenjem, čeprav sem ga jaz tudi pri tej starosti pogosto dojila, sicer več čez noč in je še vedno veliko jedel. Meni je pomagalo, da je moj partner ponoči, ko se je mali zbudil, ga vzel in pomiril, tako se je odvadil nočnega dojenja, ker če je bil pri meni je jokal do nezavesti, dokler ga nisem podojila. Pa še zelo hitro se je odvadil. Nekajkrat ga je on pomiril, potem kasneje pa če sem ga jaz vzela kljub vsemu ni več potreboval dojenja.

Če imaš svoja opravila, kot so pospravljanje in kuhanje, se ne pusti motiti, opravi do konca, ker otrok mora znati počakati in ne sme biti navajen da dobi takoj.

Oba moja fantka kakor sta bila navajena name, me nihče od njiju že od začetka ne pogreša če me ni.  

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Ja, niki, prav res se nisva razumeli. In verjamem, da v bistvu najbrž zelo podobno funkcioniraš. Je pa tako, da je meni resnično zelooooo težko ponoči vstajat. Čutim to kot mučenje, če ne bi čutila, bi najbrž vstajala. Pa tudi to se absolutno strinjam, da je prvo leto sigurno mama bolj nepogrešljiva pri otrokovem razvoju, kot oče. Samo meni se je zdelo, da sprašuje za starejšega otroka. In vem, da marsikatera mama in oče zelo lepo sodelujeta in da imajo otroci oba. In super je to.

Kar se pa šole tiče, je pa resnično današnje šolstvo obupno postalo zahtevno do otrok. In z nekaterimi otroki ne moreš drugače, kot da se na tem področju stalno ukvarjaš z njimi. To je pa usoda, ne moreš nič pomagat. Tako pride. In verjamem, da bodo zelo cenili to nekega dne, ko odrastejo. Pa četudi ne bodo, bodo vse matere, ki to počnejo, same pri sebi mirne, ker vedo, da so naredile vse, kar je v njihovi moči. Kapo dol pred njimi. Prav res.

občutek imam, kot da bi Aninomna pisala o mojem otroku! pri nas je popolnoma enako, le da se mo ponoči pri enem letu še vedno prebuja vsake tri ure, zaspi samo na zizi, s kosilom pa ga enastavno prisilim na eleganten način. malo ga zamotim in mu stlačim hrano v usta. v glavnem, ne obremenjuj se z razvajenostjo. jaz sem prepričana, da se mi bo še vse obrestovalo! prosim pokukaj v knjigo uspešen otrok, avtorjev williama in marthe sears in morda boš dobila odgovor na tvoje vprašanje! mene ta knjiga trenutno drži pokonci in me vzpodbuja, da naj ne obopujem, kar se pa tudi včasih zgodi! vso srečo, knjigo ti pa res priporočam, ker dobesedno pišeta o takih, kot sva ti in jaz!