Rada bi vprašala za mnenje mamice, ki imajo že večje otroke in živijo v podbnih razmerah kot mi. In sicer stanujemo v hiši njegovih staršev. Stanovanje imamo v zgornjem nadstropju in smo povem ločeni. Imam zlato taščo, ki bi za nas naredila vse in se olično razumemeva tako midve, kot tudi ona in otrok, sicer pa zelo kmalu pri njej dobi vse kar si zaželi tudi z jokom. Naš otroček je sedaj v fazi, ko se že zaveda, kje lahko kaj doseže z jokom in trmo. Glavno skrb mi, ki jo trnuto vidim je, da se bojim, da bo moj otrok v njeni prisotnosti razvajen, pa saj vem, da so babice za razvajat, pa vseeno, me skrbi, da ko ji jaz kaj ne bom dala bo letel pa k njej.
Ne vem ali pretiravam. ali bi ji morala kaj reči. Tukaj se počutim razdvojeno, saj po eni strani ne bi rada ogrozila našega razmerja, po drugi strani pa se bojim da se bo to zgodilo.

LP

Po moje je takrat, ko je pri babici, vseeno, če ga razvaja kolikor ga želi. Le v primeru, da bi pa res od tebe, ko mu nečesa ne bi dovolila, tekel k njej, se je treba pa res zmenit. To, kar odloči, ko že enkrat odloči, mamica, naj bo zakon. To mora pa babica vedeti.

Tudi jaz sem razmišljala v tej smeri, ker tudi moja mama in tašča delata isto. Ampak mislim, da bo tudi otrok kmalu vedel pri kom kaj lahko počne in pri kom ne. Važno je kaj ti doma od njega zahtevaš, ker glavna vzgoja je doma. Pri nonici bo pa drugače ampak naj se ona potem s tem ubada.

lp

Otroci imajo babice zato, da jih razvajajo, ne pa vzgajajo. Pri nas je tako, da mi je vseeno, kaj mu moja mama dovoli, saj je v tistem času pri njej. Če ji bo skakal po glavi, pa tudi prav, saj je sama dovolila. Se ne obremenjujem s tem, ker se ne splača, raje sem hvaležna, da mi ju kdaj počuva.

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Pri nas je bilo isto in potem mi je enkrat tašča rekla, da jo mali nič ne uboga in da je pravi lump. Pa sem ji rekla, da kakor ga je navadila, takšen je, ko je pri njej. Mi doma nimamo problemov.
Od takrat se je spremenilo marsikaj...
Je pa res, če jaz nekaj rečem ne, je NE.

Vidim, da razmišljam v pravi smeri.
Skrbijo me predvsem trenutki, ki jih preživimo skupaj. Ko sta sama naj pač delata kar hočeta, ko smo pa skupaj pa je problem. Npr., da se želi nositi in trmari, pa lepo obema razložim, da se je ravno nosil pol ure, in da se sedaj pa lahko igramo na tleh malo, pa mama takoj skoči, ja če se želi pri men nositi zakaj pa ne. Tukaj se mi zdi, da ga moram jaz obvladat in dati jasno vedet, da če sem jaz zraven veljajo moja pravila. Ali pa ne?
Enkrat bi bilo pač po moje, sped drugič kakor bi si onadva želela, odvisno pač od situacije, ali je zaspan, lačen, ali pa ima idelane pogoje za igrati se na tleh.

Naj povdarim, da smo drugače zelo, zelo SREČNI, da se tako zelo dobro razumemo in sem ji hvaležna, za vse kar naredi za nas, in da nas ima tako rada.


< Sporočilo je popravil cofka -- 2.3.2006 15:28:34 >

Moja tašča je tudi vse dovolila - pa čeprav sva ji midva miljonkrat rekla, da, če se pri nas to ne sme, tudi drugje ne. Pa je mislila, da si bo njuno ljubezen priborila s tem, ko je dopučšala, da razgrajata, kolikor hočeta, na skrivaj jima je tiščala sladkarije (pa še povedat ne bi smela, a sta). Potem pa se je spravljala na mene, češ, kako nevzgojene otroke imam  - da sem jih sama tako razvadila. Sem ji lepo povedala, da pri nas takšnih stvari ne počnemo, kar sva jo tudi opozorila, a je sama dovolila. In zato nisva midva slaba starša.

_____________________________

V življenju sta nam dani 2 čaši, sladka in grenka: vsi moramo izpiti obe, življenje pa nam obe čaši toči nepredvidljivo.