Pozdravljene punce,

Jaz sem obupala nad mojim sinom, namreč v šoli bi delal vse in govoril vse mogoče samo da se cel razred smeji. Pa nekaj novega je začel lagati, kar po tekočem traku, in tega kar ne moreva ustaviti, tako da sva poskusila z pogovori, prepovedjo igrač,igric, pa mislite da je kaj uspelo? ništa, nula, nada...

ko sva ga vprašala zakaj laže, zakaj se dela norca pred svojimi sošolci, kar utihne... kakšna ideja, teorija....?


_____________________________

~Ladies, if a guy ever tells you, he wants to cover you from head to toe in honey, and lick it all off inch by inch, that's the man who hasn't done it before. ~ Love you CT ~

Ta problem mi je pa nekam znan. Imam podoben primer in po ne vem koliko letih še nisem prišla do čarobne paličice....

_____________________________

Živi tako, da bodo tvoji otroci pomislili nate,
ko bodo razmišljali o poštenosti,
ljubezni in pokončnosti.

To, kar ste delali že do sedaj: pogovor, pogovor, pogovor. Enkrat se bo že kaj prijelo  Bo, bo!!!

_____________________________

Kako pa je drugače v šoli? Ima veliko prijateljev, je priljubljen...

Meni tole izgleda kot iskanje pozornosti.

_____________________________

Ne brinite što vas djeca uvijek ne slušaju, brinite se zbog toga što vas neprekidno promatraju (R. Fulghum)

"A clean house is a clear sign of a wasted life"

A je v obravnavi pri specialni pedagoginji?

Ja, so  otroci, ki počnejo najbolj nore stvari, samo da bi se jim drugi smejali in bili navidezno popularni.
Pogovor, drugega nasveta ni.

Najbrž se ne znajde. Pomagat mu je treba. Veliko je odvisno od karakterja. Način pomoči mislim. Jaz ponavadi take otroke sama potegnem v neko dejavnost - recimo da mi morajo kaj pomagat (deliti prtičke, odnesti zvezke otrokom, pobrisati tablo...), potem jih vklučim z nekom, da se gresta skupaj igrat, ali takega otroka presedem k nekomu, za katerega sumim, da bi se lahko dobro razumela. Velikokrat ga pokličem, da kaj na glas pove, razloži. Kadar ga prime, da bi špilal klovna, ga pokličem k sebi in ga posadim v naročje, ter objamem, ponavadi neha. Kasneje mu povem,da če ga bo prijelo, da bi postal nervozen (takrat igra norčka, če bo čutil potrebo, da se vsi z njim ukvarjajo) naj se prec pride k meni stisnit in pocrkljat. Pomeniva se tudi, kaj bo storil, kadar ga kdo ne bo hotel v igro, predvsem pa se zmeniva, da mi bo povedal, kadar bo v težavah ali ga bo kakšna skupin izločala iz igre. Ponavadi se pomeniva tudi to, kaj bi lahko storil namesto da špila klovna v tistem trenutku namesto tega. Hkrati pa vztrajam, da otroku ne dovolim, da spravi ves razred iz tira, da zruši motivacijo, ter ga že preventivno dam sedet k meni ali se pred glavnim delom igramo igrice, ki spodbudijo pri otrocih, ki res radi govorijo ali se izpostavaljajo in želijo pozornost, dovolj le tega že na začetku, da so njihove potrebe zadovoljene vsaj za nekaj časa. Če ap kljub vsemu nič ne zaleže, mora učinkovati pa tudi moja avtoriteta: Pepčkov nimamo. Ni debate, ni dopuščeno.

V bistvu je treba reagirati takoj, na mestu, ne potem kasneje doma. doma lahko edino rečeš, če se ti zlaže: Tole pa ne bo držalo, prosim da mi poveš zdaj po pravici. In vztrajaš.

Navidezno popularni-----oni so carji za ostale, bili in bodo. Sicer sem pa tudi jz imela takega sošolca, še vedn je faca

_____________________________

Kar ne ubije, te samo okrepi

Tako kot sta ga naučila tako dela!

hm, js sme se pa spomna, da sem neko obdobje tud sama igrala bebcka-to se bo zdej slišal ful bedno-ampak mislim da sem bila prezrela za svoje sošolce al pa preresna al kaj vem. in sem se pol nardila bedaka, da sem vsaj pasal k njim.

najbrz se ne zna drugace vklopit... mogoce pa poksušate "zaigrat" situacije, ki jih dozivlja in naj si zmisli čimvec rešitev, pa pove kako s epočuti ko igra norčka oz ko se odloči za to..

imela sem sošolca ki je ravno tako iskal pozornost v razredu, doma pa je bil čisto drugačen. Doma je bil priden in ni razgrajal v šoli pa je hotel biti "in". To ga je pripeljalo do težav in kaseje ga ni nihče maral samo tisti ki smo ga poznali iz vasi in ki smo vedeli kakšen je v resnici. Starši mislil da mu niso nič pomagali bil je nekako izobčenec razreda, izbolšalo se je šele ko smo prešli v srednjo šolo, ko je zamenjal kraj in sošolce. Ohranil je samo eno sošolko iz osnovne šole, ki pa je kasneje rekla, kako zelo se je spremenil in da je full uredu človek.

Osebno pa mislim da je trpel celo osemletko. Poizkusita mu pomagati.