Imam 25 let in sem v 8t nosečnosti. S partnerjem sva se razšla in ko sem mu povedala za nosečnost je rekel da družine z mano zaradi otroka ne bo imel, da mi bo stal ob strani če grem na splav, če pa hočem z glavo skozi zid in otroka imeti, pa mi ne bo osporaval in da je to popolnoma moja odločitev. Imela sem tudi že operacije na jajčnikih in me je strah da ne bi mogla ponovno zanosit.Misel na splav me ubija, strah pa me je otroka imeti sama, saj živim s starši v najemniškem stanovanju, zaposlena sem za določen čas enega leta in bi morala vzeti stanovanje v najem, kar pa mi ne bi zneslo z mojo plačo.Ne vem kaj naj naredim, partnerja sem prosila naj razmisli, pa je neomajen. Res ne vidim več izhoda...:rozica:

Jaz bi rekla, da te s tako filozofijo ni vreden. Kar pa se otroka tiče, pa se boš morala sama odločit. Ampak fanta bi pa jaz na tvojem mestu dala na čevelj.

Lp Lunca

saj to težava-ne vem kaj naj storim, ne zmorem več trezno razmišljat. preveč boli-vse.

biti skupaj zaradi otroka ni vredno vsega, čez čas, se bodo pričeli očitki, zadeva bo vedno slabša.
Ali je partner rekel, da z otrokom noče imeti nič? V vsakem primeru je dolžan za otroka plačevati preživnino, če pa si otroka želiš in imaš voljo in tudi vsaj malo možnosti urediti situacijo, boš zmogla tudi sama. Ne vem kako bi se jaz odločila, ampak bi otroka verjetno obdržala, s partnerjem ali brez, bi že nekako.

Na vsak način brcni partnerja v rit, ne glede na to, kako se odločiš!:grrr:

...partner je rekel, da bi otroka sicer priznal...kako pa si predstavlja naprej, pa ne vem, ker še vedno upa, da me bo posledično pripravil do splava. Poskusila sem že vse-pogovore, prošnje, razlage zakaj si želim otroka, pa je rekel, da razume, da so se v meni prebudila materinska čustva in da razmišljam le še s čustvi...da on pa gleda stvari realno.

Realno = nezrelo. Jaz sploh ne razumem, kako lahko en moški ve, da ima nekje enega majhnega fantka ali punčko, ki je njegov otrok, pa mu je čisto vseeno zanj, vseeno, če ga pogreša kot očeta, če doživlja stiste, ker nima obeh staršev. To lahko svojemu otroku naredi samo en totalno nezrel človek. Tak, ki vprašanje, če bo sploh kdaj dozorel. Najverjetneje nikoli.

Aja, še "nasvet". Otroški dodatek ti pripada. Če boš eno leto zaposlena, mislim da tudi denarno nadomestilo. Kaj pa starši, so ti pripravljeni v tem primeru kaj pomagati? Če bodo oni prisotni, finačno in moralno, ti bo res veliko lažje. Sama boš pa težko zmogla. Če si zaljubljena v tega fanta, bo že njegov odhod pač boleč. Finančna stiska je pri človeku lahko tudi globoka travma. Vsaj pri meni. Kako pa kaže za kakšno novo službo? Kakšno izobrazbo pa imaš? Ali imaš s tvojim profilom kaj moćnosti zaposlitve?

Res si pred težko odločitvijo! Iz tega kar si napisala je zelo očitno, da ni zrel za resno zvezo. Obstaja sicer možnost, da si bo premislil, vendar bolje, da na to ne računaš preveč pri tako močni reakciji. Vprašanje, ki si ga moraš odgovoriti je, če si res zmožna iti čez vse to sama (brez partnerja), saj je včasih že težko tudi če je partner zelo prisoten in se imata oba zelo rada. Po drugi strani pa verjetno ne bo večje sreče zate ko boš držala svojega otroka v naročju, ko se ti bo prvič nasmejal... Jaz bi na tvojem mestu še malo poskušala (mirno, zbrano in pripravljeno) govoriti s partnerjem in res ugotoviti kje je problem in kaj lahko sploh od njega pričakuješ, če bi otroka obdržala (finančno pomoč, prijateljsko oporo, kakršnokoli skrb za otroka ali sploh nič?). Potem bi se pogovarjala še z vsemi bližnjimi (starši, prijatelji...), če bi ti oni lahko več pomagali, če ostaneš sama itd. Šele potem bi se odločala naprej. Vendar veš tudi, da nimaš več veliko časa - mislim, da je 8t že kar veliko! Še kaj piši! Srečno!

...jaz ne razumem več in ne vem več, kako naj še odreagiram. Pravi, da sem nezrela oz. neodgovorna jaz, ker si želim otroka(ki je po njegovem prepričanju pravzaprav še vedno plod, ne otrok), navkljub temu, da mu ne morem ponudit bližine obeh staršev(zato ker on noče).

starši predvsem mami mi je pripravljena pomagati...vsaj moralno, oče še ne ve, in ne vem niti, kako bi sprejel vse skupaj. Za službo mislim, da bi se že nekako znašla, četudi mi ne podaljšajo pogodbe...ker je firma usmerjena seveda na dobiček in jih kaj malo brigajo razne bolniške in porodniške. Do partnerja pa po petih letih kar se poznava še vedno čutim ljubezen in vem, da ga še vedno premilo obravnavam-kar vem, ni opravičilo glede na njegov odnos do cele situacije.

Občutek imam, da si se že odločila da boš obdržala otroka (?). Če je tako, potem moraš od tega trenutka naprej na prvo mesto dati otroka in delati vse kar je njemu v prid. To pomeni, da moraš zreducirati vse in vsakogar, ki bi ti lahko kvaril razpoloženje, te žalostil ali sekiral, ker to ne bo dobro vplivalo na otroka. Kljub temu, da imaš partnerja še vedno rada pa bo vse to kar ti zdaj govori kmalu vplivalo na tvoje mnenje o njem, če nisi ena od tistih ženski, ki prav iščejo, da jih zaničujejo. Kar iskreno upam in mislim, da nisi in ga boš kmalu in predvsem hitro prebolela. S partnerjem se pogovarjaj čim manj čustveno, vendar vseeno poudarjaj kaj čutiš in kaj pričakuješ od njega (vendar si moraš najprej to ti razjasniti pri sebi). Zelo verjetno je, da bo želel (če boš otroka obdržala) vseeno v neki obliki tudi on prisoten, kar boš morala tudi ti zrelo prenesti.
Vsekakor - če si se odločila otroka obdržati, moraš čimpreje začeti misliti pozitivno in iskati pozitivne, konstruktivne rešitve, da bosta oba z otrokom srečna in zdrava. Pa saj ne bi bila prva dobra mati samohranilka!

aaa žalostno, da si misliš, da sta ostala skupaj in : sta srečna prav zaradi tega, ker si naredila splav.Razumem te, da si naredila sokav ( vsakomer svoje ), ampak, mogoče pa bi imela danes dva otroka. Si naredila to zaradi njega, da je ostal, potem žalostno, če pa si tudi ti še nisi želela otroka, potem si storila prav. Ne misli, da te obsojam, ampak imela sem občutek kot da praviš : glej naredila sem tako kot je njemu bilo prav in je ostal z menoj.
Jaz s takim človekom več ne bi morala biti ! Sklepam pa tako zaradi tega, ker si jokala, moledovala, torej si si otroka želela. Njegovega otroka, ne glede na to, da vaju je presenetil.

joj mislila sem splav in ne sokav !

Sabina, njega pošlji od tam, ko je prišel. Pa ne zato, ker je izgovoril besedo splav, ampak ker misli, da si povrh vsega kriva sama ter da si otročja.
In če ti že sama misel na splav, zbuja v tebi žalost in stisko tega ne naredi, ne glede na situacijo. V primeru, da pa tudi sama ne želiš imeti otroka, naredi raje splav.

sabina, ženske imamo prednost, ker lahko odločamo o usodi otročka, ki raste v nas, me in nihče drug...če gre ženska na splav, noben ne vpraša, kaj pa oče misli, kje je pa njegov podpis, a se tudi on strinja...si pomislila, da bi lahko on izbiral namesto tebe, tvoje besede in želje pa ne bi pomagale? v tem primeru se mi moški prav smilijo...
v glavnem, ti sama veš, a si otroka želiš ali ne...zame je pomembna želja po otroku, vse drugo lahko pride kasneje, z otrokom boš še dodatno motivirana...ti samo pazi, kako se boš zmenila z, upam da, bivšim partnerjem!
l.p.

Veš kaj!!!! Tipa brci v rit v vsakem primeru. Takega idiota ne potrebuješ z otrokom ali brez!
Glede splava pa: imam kolegico, ki je bila v isti situaciji, kot si ti sedaj. Bila je noseča z dvojčkoma, fant jo je pustil ko je zanosila in se odločila, da bo obdržala otročka! Bila je nezaposlena!!!! a je vseeno zdržala. Sedaj živi lepo deklici sta stari 16 let, ona je našla službo, ki jo veseli in naredila šolo v tej smeri!
ČE JE ONA LAHKO, LAHKO VSAK!!!!!!! Naj še povem, da ni imela nikakršne podpore staršev, ne finančne, ne moralne. Pa je preživela in pravi, da ji ni žal niti enega dneva, ki ga je pretrpela!!!
Dobro premisli!!!!!!!!!

Nenajani, hvala za vzpodbudne besede. Saj premišljujem pa se mi od samega premišljevanja že meša. A katera razume, zakaj se moški tako odločajo, kaj ne čutijo da je to edinstveno bitje, ki ga ženska nosi v sebi tudi del njih? Jaz se zavedam, da razumsko gledano nisem tudi slučajno ne v zavidanja vredni situaciji....najraje bi si potegnila tipa iz srca in misli na silo, ker z razumom ne gre več. Vem pa, da sem premehka, da bi ga poslala v tri....ko bi se otrok rodil in bi hotel po parih letih ali prej prevzeti "očetovsko" vlogo bi se spet omehčala. Vedno znova poskušam človeku odpreti srce, da bi nam trem dal vsaj priložnost. Pa noče. Le trdi na žive in mreve kako me ima rad, kako je trpel, ko sva prekinila dolgoletno vezo(po njegovi krivdi)in da bi z mano poskusil ponovno zvezo, vendar ne zaradi otroka...a mislite, da bi se po rojstvu omehčal in razmišljal drugače?

sabina*, mislim da otrok ne potrebuje NUJNO dveh staršev. Potreben je eden kvaliteten in odgovoren!!! Mogoče si bi po rojstvu otroka premislil, ampak dvomim. Enkrat prasec, vedno prasec!
Izgleda, da te ne ljubi dovolj, da bi sprejel še eno bitjece v zvezo! Potrudi se ga pozabit!!!!!!!!!
:rozica: zate in tvojega :duda:

sabina*,
zavedati se moraš, da ima vska zgodba 2 plati. Tvojo poznam toliko, kolikor si o njej napisala, nejgove ne poznam, pa vendar ti bom poskušala kaj pametnega napisati, odločitev pa bo na koncu izključno le tvoja.
Dejstvo je, da sta bila par 5 let, dejstvo je, da sta 5 let seksala in dejstvo je, da se nista zaščitila pred nosečnostjo, torej je tvoja nosečnost VAJIN skupen problem (tudi v primeru, če je zaščita le bila, pa se je pač vseeno zgodilo). Vendar otroka nosiš ti in odločitev, ali ga boš donosila ali ne, je naenkrat samo TVOJA. Res je, kot je napisala Pravljica, moški pač tukaj nimajo zadnje besede, zato so včasih v zelo nezavidljivem položaju. So sicer sokrivi, a možnost izbire jim ni dana. Po eni strani tvojega moškega razumem, saj je postavljen v položaj, ki ga je sicer zakrivil, a ne izbral. Tvoja pozicija je v primerjavi z njegovo na nek način veliko boljša, saj kakorkoli se boš odločila, posledice bodo sad tvoje odločitve.
Najbolj pomembno pri vsej stvari se mi zdi vprašanje, zakaj si želiš otroka v dani situaciji sploh obdržati. Je to zaradi tvojega moralno-verskega prepričanja, ali morda zaradi siceršnje silne želje po otroku, ali zato, ker je otrok njegov in bo to tvoja večna vez z njim. Če gre za prvi dve možnosti, potem je odločitev ZA povsem pravilna, če pa gre za tretjo možnost, potem se pripravi na veliko solza, bolečine, ponižanj...
Dejstvo je, da on otroka NOČE, bolj ga boš v to silila, bolj ujetega se bo počutil. Če bo sam od sebe priznal očetovstvo, potem bo še nekako šlo, če ga boš v priznanje očetovstva (pri)silila, pa se pripravi še na večja ponižanja, razočaranja, prezir...
Razumeti moraš, da smo ženske v povsem drugačne položaju kot moški... samo za trenutek se postavi v njihovo kožo, samo za tenutek. Vem, da je težko, ampak poskusi. Poskusi si zamisliti, da te nekdo sili v nekaj, česar si niti najmanj ne želiš, in to celo za celo življenje. Kako bi reagirala?

Ker sodim že v "starejšo" generacijo in sem videla že mnogo takih zgodb, ti lahko prestavim nekaj možnih scenarijev, po katerih se lahko odvija tvoja zgodba:
- narediš splav in si z njim še naprej (za kakšno ceno, veš le ti)
- obdržiš otroka, on sam prizna očetovstvo, plačuje preživnino, morda celo ohranja stike z otrokom, ti pa imaš še vedno možnost, da si ustvariš svoje življenje
- obdržiš otroka, ga tožiš za očetovstvo, hodiš po sodiščih, si zivčna, obupana, prizadeta...
- obdržiš otroka in morda celo ostaneta skupaj - ali boš lahko kdaj 100%, da je s teboj iz resnične ljubezni? Boš lahko mirno prenesla, če ti bo kdaj vrgel pod nos, zakaj je v resnici s teboj?
- obdržiš otroka, njega pustiš čisto pri miru. Četudi oroka nikoli ne prizna, boš lahko mirne duše zaživela svoje življenje brez strahu, da se lahko vsak hip pojavi na vratih in zahteva svoje "starševske pravice"

Niti najmanj ti ne zavidam položaja, v katerem si. Sem zagovornica (možnosti izbire) splava, poznam pa tudi življenje...

Odločitev pa je (žal) samo tvoja. Kakorkoli se boš odločila, ti želim vso srečo.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Se strinjam z nejcko!
Me lahko nakladamo, ti svetujemo in govorimo zgodbe svojih znancev in prijateljev. Odločiti se boš morala pa sama. ne pozabi, to je tvoje življenje, samo ti ga boš živela!!!!!!!!
Zgodba se pa res odvija po teh možnostih, ki jih je naštela nejcko.
Želim ti vso srečo, potrebovala jo boš kakorkoli se boš odločila!!!!!! Vem pa, da če dobro premisliš, se boš pravilno odločila (vsaj zate).Če tudi se kdo ne bo strinjal s tabo, vztrajaj pri svoji odločitvi, ne glede na to kakšna bo!!!!
:rozica::rozica::rozica:

Draga Sabina,

zelo mi je žal, ker se ti je to zgodilo.
Pravzaprav so punce napisale že vse, kar sem mislila tudi sama.
Dodala bi še nekaj s pravnega vidika. Oprosti, ampak tako nezrelemu človeku ne bi dovolila, da prizna svojega otroka. Morebiten stik z njim otroku ne bo v nobeno korist, prej mu bo škodoval. Res je, da to pomeni, da ne bo nobene preživnine, ampak to je itak vprašljivo tudi v primeru, če otroka prizna.
Če ga prizna, se lahko čez čas premisli, naveže z otrokom stike, ga popolnoma zmede, skratka- si lasti neko očetovsko vlogo, ki mu po vsem povedanem (po mojem mnenju) ne pripada.

Misli samo na otroka (če si se odločila, da ga obdržiš) in tega ne smejo zamegljevati misli na tega človeka, s katerim bi bilo najbolje prekiniti vse stike. Za njegovo obnašanje zame ni nobenega opravičila.

Srečno
:rozica:

Mislim, da bi se na tem forumu tudi našla kakšna, ki je šla skozi popolnoma enako situacijo kot ti. No, tista, za katero jaz vem, se je odločila za otroka. Danes je srečna mamica, ki svojega otročka ne bi zamenjala za nič na svetu. Nikoli ji ni bilo žal, da se je odločila za materinstvo, čeprav brez prisotnosti očeta.
Ravnaj se po svojem občutku. Če si otroka želiš, potem ga obdrži. Ne oziraj se nanj. S takim mišljenjem in govorjenjem nima nobene pravice do tega otroka.

Odloči se TI sama!