Danes se me pa nekaj loteva, nekakšna otožnost, žalost, osamljenost,...
Več kot leto dni sem že sama s svojima sončkoma, ki sta moje življenje, moja svetla točka v življenju, ampak do danes se še nisem počutila tako, tako,... saj sploh ne znam opisat.
včasih misliš, rečeš, pa saj maš zdrava otroka, kaj še rabiš, kako si lahko osamljen-a. Ampak si, danes se to men zgodilo prvič. Otroka sta šla spat, jaz pa spet sama. Kot še nikoli prej sem si zaželela, da bi imela nekoga ob sebi, da bi se z njim pgoovarjala, gledal tv, poslušala glasbo,...
Prijateljice imam, sicer vezane, poročene, ampak lahko poklepetam z njimi, čeprav sem vedno mnenja, da mi nič ne manjka, če sem sama, brez partnerja. A resnic je drugačna, danes sem si to priznala.
V družbo ne zahajam prav dosti, tudi zaradi varstva otrok, ko bi pa lahko šla s kom na pijačo, pa najdem 1000 in 1 izgovor, da ne morem. Vedno pogosteje se zgodi, da se tut na telefon ne oglašam, da se rajši zapiram med 4 stene, po drugi strani pa si želim družbe,...
Sej ne vem, zakaj sm to sm napisala, mogoče mi bo mal lažje, da sm mal pojamrala, al pa tut ne
pa-pa

Pozdravljena. Najprej tole  za boljše počutje.
Te razumem, otroci so veliko, niso pa vse v življenju. Poskrbeti moramo tudi za sebe. Če nimamo partnerja pa kakorkoli drugače. Pojdi ven s prijateljicami, varstvo boš že našla, sprosti se, uživaj in vedi, da je že jutri lahko drugače.
Ja, včasih pa pride tudi tak dan.


_____________________________

Meni nebö odprto se zdi,
kadar se v tvoje ozrem oči,
kadar prijazno nasmejaš se,
kar sem prestala, pozabljeno je.
(F. Prešeren)

ja, pride tudi takšen dan,... in gre.

Vsi imamo kdaj takšne dneve. Saj bo boljše. Za vsakim dežjem posije sonce. 

Lej, če maš samo slab dan - nč hudga, pol veš da bo jutri že bolje. Samo glede na napisano, da se pogosto ne oglašaš na telefon, da iščeš izgovore, da ne greš ven v družbo, da se zapiraš med 4 stene - to pa ni OK na dolgi rok. Sej a veš, jst sm šele v pričakovanju otroka, pa mam tut mal težave s tem - kr nekak mi ne paše it v družbo, ne vem zakaj. Ampak ugotavljam da pa potem, ko se enkrat spravim ven in dejansko sem v družbi, mi je pa fino! Se mal nasmejimo, si kej zaupamo, pojamramo,... Paše. Pa tut - če ne boš šla ven, boš še dolgo gledala sama TV ob večerih. Tega pa nočeš ane? Ti kr pejt na kakšno kavico al pa kozarec vina v petek zvečer, boš vidla kok se boš fajn počutla v soboto! Kr nafila te z energijo... Sploh zdej, ko je toplo in lahko zunaj sediš z družbo, je fajn... Res upam, da boš v soboto napisala: "sm bla učeri zunaj, pa full je blo luštno ".
 
Držim pesti da te otožnost kmalu mine...!

Vijolica02, meni se celo ne zdi, da jamras...Dej, povej se kaj, kr tko.

za zacetek.. najdi 1000 in 1 izgovor da gres kam v druzbo.. in ne obratno... ker bos potem si nabrala energijo za naprej.. tud tvoja oroka potrebujeta mamo ki je polna energije... sploh pa, nemores bit vecno sama... moskih pa ni vec takih da bi sami pod okno prsli pa kamencke metal.. moras it, da kaj najdes... pa da si v druzbi, pa da je takih dni cim manj...

in pomagata!!!


_____________________________

moja mala punči,je nekaj najlepsega v mojem zivljenju, poleg moza...

S kje pa si? Mogoče bi šla pa s katero od nas kdaj na kakšno kavico in to z otroci?

je danes kaj boljsi dan???  

_____________________________

moja mala punči,je nekaj najlepsega v mojem zivljenju, poleg moza...

Ja, hvala, je dosti boljši dan :)
sm pa iz okolice lj
punce hvala vsem za vsako spodbudno besedo, je res pomagalo
pa-pa

sej ce bos kdaj zelela se pa lohka dobimo na kavi, sam morve se tok prej zment da recem mozu za avto.. pis na zs ce zelis...

_____________________________

moja mala punči,je nekaj najlepsega v mojem zivljenju, poleg moza...

Pozdravljeni
Mene se taki dnevi dogajajo že 14 dni. Grozi mi ločitev, zgleda da z žrno ne bova našla skupnega jezika. Trmasto vztraja pri svojem. Za nameček sem pogledal v njen telefon (ni lepo, priznam) in našel SMS s precej čudnim sporočilom (verz o umiranju od ljubezni...) od sodelavca.
No, da se ne odaljim od teme-včasih so rekli da bolečino izliješ na papir, jaz bom bolj sodoben. Tako kot  avtorica te teme si lahko malo olajšaš dušo. V meni je cela pahljača občutkov; od jeze, žalosti, občutka nemoči, razočaranja, ljubosumja ,kljubovanja...Pride trenutek olajšanja a kaj ko je kratek. Vem da čas celi rane- ampak to me je prizadelo bolj kot smrt kakšnega bližjega sorodnika. Ne morem se zbrat na trenutke. Tri otroke imava-njih mi je najbolj žal. Ne bova skupaj dokačala vnukov. Pa sem se potihem tega veselil. Žal je tako.
Te dni živim kot kašen zombi, ne spim dobro, še v sanjah me to preganja. Ne vem več kam naj se dam. Živčen sem. Paše mi družba da vsaj malo pozabim.
Verjetno bo enkrat zame tudi sončen dan.