Prosim dejte mi malo svetovat, ker jst res nisem več dovolj pametna

Iza (decembra bo stara dve leti)je septembra začela z vrtcem-prvič. Zjutraj malo pojokca ali pa samo postoka, potem pa je baje vredu, vzgojiteljice pravijo, da je prava smejčica, da jo imajo otorci radi in da je zelo samostojna.
Doma pa je ratala prava tečnobica, cmerica v trenutku se lahko iz smeha začne jokat in to tak žalosten jok s krokodiljimi solzami. Ves čas se me oklepa, ko kuham se mi obeša za noge in če je ne stisnem in pocrkljam joka ko hudič. Možu skoraj nič več ne pusti, da bi počel z njo, ko jo daje on spat spet jok, ko jo hoče on vzet v roke spet jok, samo mami, mami. Noče se več sama igrat, v avtu hoče, da jodržim za roko, sili k meni.

Zdej pa ne vem, al naj ji pač ustrežem in jo vedno vzamem k sebi( z možem se že pričkava okoli tega, ker on pravi, da izsiljuje, meni se pa seveda smili in ji ne morem obrniti hrbta, ko bi rada k meni) ali naj res vztrajam, da je pač ne morem vzet in postorim stvar do konca, če kaj opravljam?
Ne vem več kako naj se obnašam, ker ne vem, ali je to zdej zaradi vrtca in jo je pač strah, da bom kam šla al kaj hudiča je zdej to?

Za druge stvari ni trmasta, uboga, včasih je treba pač malo povzdignit glas, problem je samo v tem, ker se me oklepa kot klop, jst pa se razdajam tako, da nimam več energije skoraj za nič drugega. Če je to samo faza, bom že, ker je moja punčka in če me rabi, bom tukaj ob njej, nočem pa, da bi izsiljevala...

Pa še en problem je. Noče več kakat Je še v pleničkah, dvakrat se je zgodilo, da se je pokakala, ko je bila brez plenice in ob pogledu na svoj kakec jokala. Potem je bila bolna in na antibiotikih z visoko vrčino. To jo je zaprlo. Ko se je pokakala je jokala, ker jo je bolelo in od takrat zadržuje in potem spet jok, ker jo boli Ji dajem slive in rozine, jogurt, pije dosti...a sploh lahko še kej nardim ali mora pač dojet, da je treba kakat ?

No bom vesela vsakega nasveta, izkušnje....

Hvala,
Tinka


_____________________________

May be I'm not an angel, but I can still fly...

hm..podoben problem imam tudi jaz...tamal je v vrtcu bojda zelo priden, zelo rad ustvarja in je na sploh baje pravi angelcek...sem mogla 2x prasat,ce mi govori za mojga :)...doma je druga muska...vse mi skontrira, kar mu recem, ne bo naredu, trmari, sitnari in noro...zgleda,je v vrtcu tok priden,da je treba doma mal ventile spustit...kolk zivcev mi pozre raje ne bi...sej k se skregava in ko ga pustim,da se strmari, potem je ok, sam do tja ..upam,pa,da bo ta faza kmal minila in bo vse v mejah normale...

Pri nas je podobno . Zjutraj gre ful rada v vrtec, v vrtcu je pridna, nobenih težav, doma pa sitnari, trmari, se obeša po meni, joka s krokodiljimi solzami in ves čas samo 'mami, mami'. Srčno upam, da je to samo reakcija na vse spremembe in da jo bo kmalu minilo, ker me zna spraviti ob živce, čeprav skušam biti mirna in ji lepo dopovedati, da tako ne gre.

 za obe in mirne živčke!

_____________________________

Jaz v svetu, svet v meni živi!
Skoraj že spim, a svet je! Svet se ne zdi!
Slišim rimo, kako govori:
pred rojstvom te ni bilo,
po smrti te ne bo,
a zdajle si.

Tinka: moj mali se že od četrtka, ko sem ga prvič pustila samega v vrtcu za 45 minut, samo obeša po meni in ima totalno MAMA fazo  še ponoči me išče in visi na meni ali pa se samo zbudi in mama, mama

Niti ati, ki drugače zelo visoko rangira, zdaj ni vreden kaj dosti

_____________________________

...vox populi...

Ne, TInka, ni samo tvoja taka. Tudi naš se joče za vsako figo in to tako užaljeno, kot da smo mu res ne vem kaj naredili. Pa mene se oklepa. Po moje, da so mogoče v takem obdobju, ko že bolj razumejo, da lahko mamica kam odide in je možno da je tudi ne bo nazaj? Po moje je to to. in ker smo mamice pač mamice,poleg njih res vedno in povsod, jih bolj razumemo, smo bolj čustvene, jih cartlamo.... Sej ne, da jih oči, babice, dedki.,,,, ne, sam mamica ima le drugačen odnos do svojega otročka. In jaz osebno čutim, da me moj sine zdejle (aprila bo 3) pač potrebuje, da ga večkrat stisnem, ga pobožam, se zvečer uležem poleg njega, da v miru in z občutkom varnosti zaspi.... Izsiljevanje zgleda čisto drugače! Tudi to smo že izkusili in vem, da ima zdejle pač neko krizo. Mogoče tudi zaradi vrtca. Pa ful jim je domišljija začela delat, pa kako neprimerno risanko ali film vidijo in potem bogve, kaj se scenira v teh malih glavicah! V glavenem, jaz ga bom cartala, kolikor bo rabil. In jaz pravim, da razcartan in razvajen otrok ni isto!!
Srečno in se kej vidimo...

_____________________________

MONTIGNAC

Vasja je bil prvi mesec vrtca tudi popoldan prava zgaga. Ni pa visel na meni, ker pač ni tak karakter. Samo tečnaril je in tulil. Potem ga je pa minilo, tako da sem prepričana, da bo druge tudi.

Tinka, kolikor vem, je Iza vedno precej visela na tebi - zdaj se zadeva seveda še stopnjuje. In razumem, da je nočeš kar tako pustiti. Razumem pa tudi tvojega moža, ker to, da se ga otepa, mora biti zanj grozno. Mogoče poskusite tako, da se ji nekaj časa popolnoma posvetiš, potem pa greš delat, kar imaš pač za postoriti, onadva pa naj bosta skupaj v drugem prostoru, magari jo ven pelje ta čas. Pa naj gresta delat nekaj zabavnega, recimo po blatu brožit.

Za kakanje pa ne vem...po moje ji še naprej dajaj hrano, ki odvaja, pa upaj, da se bo unesla . Ker ponavadi jih take stvari sčasoma minejo. Kot praviš, mora dojeti, daje treba kakat. Mislim, da je viv imela neko podobno situacijo, ki jo je rešila tako, da je hčerko dala na školjko in vztrajala z njo tam tako dolgo, da se je mala pokakala.

Za kakanje stisni sveze pomarance.. ce ji okus ne bo vsec pa cisto malo sladkaj- ne bo ji hudega..

Jaz bom rekla, da je to čista posledica vrtca - en mesec je še zgodaj, da vse skupaj predela in v bistvu popoldne predelajo občutke, da so bili del dneva v vrtcu brez staršev - kaj veš kaj se to plete v teh malih bučkah. Pa seveda tudi drugačen ritem in okolje, mogoče je utrujeno od dogajanja .... No, da ne filozofiram dalje, punčko vedno objemi, jo stisni in ji daj občutek varnosti,ker bo tako hitreje predelela in zaupala vate in moža. Ne izsiljuje, verjemi!

_____________________________

Nič ni težjega od iskrenosti in nič ni lažjega od laskanja(Dostojevski).

Hvala vsem za odgovore, ste me vse pomirile, ker moj obutek mi je pač vele, da naj bom ob njej in se ji dam kolikor se lahko, potem pa slišiš eno, pa drugo in te začne žret črv, pa se sprašuješ, če bo od zdej vedno tako in te začne grabit panika...

In zdej berem, da se tudi vam dogaja podobno in da je to res očitno posledica novega načina življenja.

Jančika, ti as dobro poznaš in hvala tudi tebi za nasvet, poskušamo tako počet, kot si napisala, ampak morata it ven z Izo, ker samo drug prostor ne zaleže, začne razijat po vratih in tulit, ven se tudi včasih upira it, potem ju pa vidim skozi okno, kako se imata lepo...ampak preden pridemo do tega je včasih prav mučno.

Fantek s pomarančami pa še nisem poskusila danes je por treh deneh kakala in je bilo seveda spet hudo, potem je pa od samega veselja vsekamu, ki smo ga srečali povedala, da je kakala

Rija, a pri vas je tudi tako?

Res sem vesela, da ste se javile in odpisale, ker se je zdej tisti občutek, da nimam pojma kaj delam, oddaljil...

Naty-Taja, se vidimo

pa vsem en velik

Hvala,
Tinka




_____________________________

May be I'm not an angel, but I can still fly...

...no upam da ne razmišljam napak. Naša pa je dopolnila 5 let in je šele pričela z vrtcem. In v vrtcu je vse ok., doma pa podobni izpadi kot jih opisujete in težko bi verjel, da je to trma in sem skoraj prepričan da je to sprememba, ki jo doživlja zaradi vrtca. Ko jo prime se noče več sama oblečt, oblekla bi se čist kontra kot je glede vremena dobro, prične jokat..., upam da bo kmalu mimo...

Pri nas je tudi tako. V vrtcu malo pojoka, sem in tja me pokliče - predvsem če se kam udari ali se s kom prereka za igračo. Zaspi lepo in je, baje sploh ni nobenih težav. A težave nastopijo doma. Trma od prej se še bolj stopnjuje. Če ni po njegovo me začne tepst. Potem se mora non stop nekdo z njim ukvarjat. Ni se sposoben zamotit za pol ure (2,5  let). Mami ali oči morata bit vedno poleg. Tudi ponoči naju kontrolira če spiva, možno je tudi, da se mu kaj sanja. Ko se oglasiva, je pa vredu.

Še jaz povem svojo zgodbo. Tudi pri nas je v vrtcu pravi angelček, nič se ne trmari (tako kot doma), vendar prvih petnajst minut ko prideva iz vrtca je včasih katastrofa. Noče se preoblečt, meče se po tleh, hoče svoje uveljavljati, takoj bi se zunaj igral z avtomobili (tako da ga včasih že iz dvorišča noter v trmi nesem). Mislim, da v vrtcu ne upajo toliko, sigurno pa potem doma nadoknadijo. Prej sploh ni bil tak problem če sem kam skočila, zdej pa samo da mu povem, da moram popoldne še kam it je včasih kriza in me kliče (pravi mami kuj pride). Star pa je dve leti in en mesec. Pa tudi na splošno ima obdobje izmišljevanja (kaj bo jedel zjutraj, ko se mudi v službo ,...apmak me skušam ne popuščati in biti čim bolj dosledna če se le da, ker drugače res mislijo da nas lahko okol prenašajo ).

Jap, poznano. Podobno pri nas. Uvajala sem jo jaz in v prvih tednih je bila samo "mami, mami", še doma pred WC-jem je stala in ni hotela nikamor. "Nika čaka mamico", je rekla.

Potem se je malce umirilo, zdaj jo v vrtec in iz njega vozi babi in je posledično "babi, babi"... Pa veliko bolj občutljiva, sitna popoldan, nočno spanje (ki je bilo že tako ali tako nikakvo) se je samo še poslabšalo, sanja, joka, kriči, hoče k nama v posteljo, .... živa katastrofa.

V vrtcu pa je pridna, nič več ne joka, tudi pravi, da ji je v vrtcu "všeč".

Jaz sem trdno prepričana, da so to vse reakcije na vrtec. Jaz sem si nekako pri sebi postavila čas do novega leta za čas "uvajanja". Upam, da bo potem bolje.

To je normalna faza, po moje, ko otrok prvič vstopa v vrtec. Pol dneva te ne vidi, seveda se bo obešala na tebe.
Še moja 2,5 letnica, ki je bila lani že celo leto v vrtcu, poleti pa 2 meseca doma, bi rada, da jo nosim doma in držim v naročju, ko kuham. pa ima 15 kg. Svašta. pa jo malo vzamem, pa pocartam, pa s čim zamotim, ali pa se vsedem, pa se ji posvetim.
Se mi ne zdi nič čudnega in to niti ni nobeno razvajanje.

_____________________________

lp, rainbow

Life's what's important. Walking, houses, family. Birth and pain and joy. Katharine Hephburn