zanima me, če je še katera šla skozi ta pekel!?

namreč sem že dober mesec po porodu, pa se še vedno nisem pobrala. začelo se je že tik pred porodom in še kar traja.. to životarjenje. komaj se prebijam iz dneva v dan. preveč me vse skrbi. ne najdem se več. čisto sem spremenjena. nič me ne veseli. tesnoba. jok. samo spala bi, da pozabim. hrana mi smrdi. šumi mi v ušesih.
kdaj bo bolje?
imam tudi zdravila, ampak ni še nič boljš. razen tesnobe in tiščanja v prsih. to je boljš. strah in brezvoljnost sta pa še vedno prisotna.



_____________________________

sanje so se uresničile..
13. 5. 2008 sva dobila najlepše darilo.. Taro
26.10. 1010 pričakujemo še en zakladek.

imaš zs

držim pesti, da boš kmalu s tega ven

_____________________________

lp, rainbow

Life's what's important. Walking, houses, family. Birth and pain and joy. Katharine Hephburn

Živjo,


otročka daj v voziček in pojdita na kak sprehod. pokliči kako kolegico, sosedo,..ki je na porodniški in se družita, pojdita na kako kavo. Probaj si vzeti čas zase in počni stvari, ki si jih rada počela pred težavami-šport, branje,...

drži se, saj za dežjem vedno posije sonce

upam,da sem ti kaj pomagala

hvala vam.
nikoli nisem razumela kaj je depresija. sem mislia, da je to pač žalost in da si lahko sam pomagaš. vendar ni čisto tako. v akutni fazi, ko je najbolj hudo. sploh ne veš, kaj bi naredil, da bi bilo boljše. ni to tko: vzemi se v roke in bo bolje. ne gre. res pa je, da čas naredi svoje. pa zdravila in pogovor.
ko sem malo boljša, naredim veliko stvari. tudi na sončka gremo, pa pokličem kako kolegico in me pride obiskat.
ko pa je hudo, si ne želim nikogar blizu. samo svojega dragega in mojo srčico.
no, saj tiste, ki ste to doživele, razumete.

hvala vsem za podporo. in hvala tistim, ki ste šle skozi to in ste mi poslale zs-je. veliko ste mi pomagale.


_____________________________

sanje so se uresničile..
13. 5. 2008 sva dobila najlepše darilo.. Taro
26.10. 1010 pričakujemo še en zakladek.

Razumem, šla skozi, je k sreči trajalo zelo kratko. Ko je hudo, ne ostani med štirimi stenami. Jaz sem se prisilila, da sem pikico vzela v naročje, šla pred hišo, se usedla na gugalnik in se pogovarjala z njo. Vsaj 10 min, potem je bilo vsak dan lažje.

Jaz živim še zdaj, po pol leta, z njo. Na depresijo mislim. Res je, ni tako, pojdi, naredi, okopaj, ... . Ti enostavno, ko je hudo, ne obstajaš. Takrat bi morala pridet pote najnaj, ampak res najnaj prijateljica in te na silo z veliko, veliko energije odpeljati in pred tem vedeti vse o tvoji depresiji, brez da bi ti povedala, kako se počutiš. A ni tako? Hudo je hudo. Tudi sama sem bila vedno dobrovoljček, zdaj me ni včasih za prepoznati. Je pa vedno boljše. Moja PD je povezana z grdimi in hudimi dogodki. Če kaj pove, da sem na dan poroda, December, imela nad seboj nebo (deske) in 8 stopinj-celzij, bom verjetno povedala vse. Z možem sva bila zaj...  s strani izvajalca del, ki naju je vlekel za jaj... več kot pol leta in naju pustil brez strehe, da o ostalem niti ne govorim. Se počutite kaj bolje?

Lep dan še naprej in ne pusti se. Kar si pustila za seboj in nisi dokončala, naredi takoj, ko boš zmogla. Jaz npr. dilpomsko, pa sem sama za vse. DRŽI SE, KER BO ENKRAT KONEC, ti bi rekla, PEKLA!!!

< Sporočilo je popravil pršut -- 21.6.2008 12:28:27 >

Držte se punce, ki to preživljate!!!

za srečo!!!!

Meni je najbolj pomagal pogovor. Z drugimi in s samo seboj. Sicer pa največ opravi čas.

ojla,

jaz sem že tri mesece po porodu in se še tudi nisem čisto pobrala...me kar včasih prime in sem full nervozna pa še sama ne najdem razloga zakaj....pa na živče mi gre vse in komaj sem se navadla da sem cele dneve doma in nič drugega več ne delam kot pospravljam, skrbim za dva otroka , kuham itd.  tako da mi včasih že to gospodinjstvo gre na bruhanje!!!!  Najraje se vsedem, vzamem v naročje svojega sončka in se pogovarjama, cartama, lupčkama !!!

Ja, res huda zadeva in še dobro, da se o tem govori v javnosti in ni več neka tabu tema. Ravno iz tega razloga bom napisala svojo izušnjo sem in ne na ZS, ker se mi zdi, da lahko še kakšni mamici pomaga. Sploh z vednostjo, da v tem ni sama!

Jaz nisem zapadla v neko res hudo depresijo, sem bila pa z eno nogo skoraj že tam. Pa sem rodila zdravo deklico, imela sem zeloooo razumevajočega moža, ki je prevzel vso gospodinjstvo za 1 mesec po rojstvu... skratka nobenega razloga na zunaj gledano. Vsak dan sem se s težavo spopadala z eno in isto mislijo: da nič več ne zmorem kot samo še dojiti in počivati. Pa še dojenje mi ni šlo dobro... sploh se nisem imela časa več spraviti iz pižame, se počesati, iti na WC... če zdaj razmišljam, sploh ne vem, kaj za vraga sem cele dneve sploh počela. Popenila sem, če me je mož spraševal kako se kaj skuha (seveda je bil neizkušen v tem in je čisto nedolžno vprašal za količino in čas), popenila, ker ni znal dobro obesit perila... skratka, zdelo se mi je, da našemu gospodinjstvu vse polzi iz vajeti. Dojenčica je bila seveda prve tedne naporna (ampak sem zdaj šele pri svojem sinu spoznala, kaj je res naporen dojenček!), malo prevečkrat so bili na vratih obiski, na likalni deski so se stvari kar grmadile (likanje je bilo edino, ki se ga mož ni upal lotiti)... in nič čudnega, da se je tudi v moji duši vsega nagrmadilo... nekega dne sem se pred patronažno zlepega zjokala, čeprav sem drugače vsaj pred drugimi znala skrivat svojo tesnobo. Takrat me je pa ona "skapirala" in me pripravila do tega, da sem ji povedala, kaj me muči. Najprej je posumila, da z odnosom z možem ni kaj vredu... ampak ne... sem ji na koncu kar priznala, da me živcira dojenčica, ki se toliko prejoka in gora cunj za zlikat in da se počutim blazno nesposobna mama, ker še niti mleka nimam dovolj za dojenčka.

Ne mislite, da me je tolažila, ko je to slišala!!!

Nikoli ne bom pozabila njenega resno -hudega izraza na obrazu, ki me je po vsej verjetnosti rešil pred hudo depresijo, čeprav sem ji takrat to celo zamerila. Strogo mi je rekla, naj se zdaj spravim v red, če nočem pristat na zdravilih za depresijo. Naj zaboga ne mislim, da mora bit vse čisto in zlikano. Naj ne skočim za vsako figo k jokajoči dojenčici, če vidim, da ji nič ne manjka in da ni nič sramotnega, če nimaš dosti mleka... še vsi dojenčki so ob nadomestku lepo zrasli. Samo to! In me res predirljivo gledala. Prisežem, da sem bila besna za te njene besede!!!! Želela sem slišati besede tolažbe, ona pa tako strogo z mano. Ampak ne boste verjele, mene je ravno ta pristop streznil. Počasi sem prihajala k sebi in ob njenem naslednjem obisku sem ji lahko zagotovila, da sem vredu. Seveda so ostajale določene skrbi, ampak občutek tesnobe je izginil. Ni me več vleklo v prepad!!!

Pri naslednjem dojenčku sem imela dosti manj miru, kot prvič. Moj zlati mož je sicer spet prevzel čiščenje in večino časa je imel hčerko, da sem se lahko jaz čimbolj posvečala dojenčku. Drugače pa sem sama prala, kuhala, likala in ogromno dojila našega zahtevnega sinka... pa sem se ljub temu uspela oblečt in počesat pa še kaj poleg. To pot sem imela skoz v glavi tiste stroge besede, da naj se spravim v red. In sem tej patronažni nesončno hvaležna, čeprav ne morem ravno reči, da mi je simpatična!!!

A kateri kaj pomaga moja izkušnja? Jaz upam, da in si želim, da bi čimmanj novopečenih mamic doživljala taisti ali celo hujši duševni pekel!!!!

 
Kodrana, katera zdravila pa jemlješ? Da antidepresivi dosežejo optimalni učinek, ponavadi traja 7 - 9 tednov.

Drugače pa ja, jaz sem šla skozi ta pekel. Pri mojem prvem otročku. S tem da sem jaz mislila, da je nekaj narobe z mano. pa ne v smislu poporodne depresije, ker tega sploh poznala nisem, ampak sem bila prepričana, da sem slaba mama. Da enostavno to ne bi smela bit.
Dojenčkov jok me je spravljal v obup, Nisem prenesla občutka, da je nemočno bitje povsem odvisno od mene. Bila sem povsem brez volje, brez energije, pozabila sem kako je, ko se človek smeji.
Mučila me je huda nespečnost. Vsako noč mi je uspelao predremati nekaj pičlih minutk. Tudi ko je otrok spal, jaz nisem mogla.
Bila sem duševno in fizično povsem izčrpana. Želela sem si, da bi oba z otrokom zaspala in se ne več zbudila.
Nisem mogla več razmišljat.
Včasih se mi je zdelo, da se ne bom mogla kontrolirat in da bom jokajočemu otročku kaj hudega naredila.
Bilo je grozno.
Nisem poiskala pomoči, in sem preprosto čakala, da mine. In je....ampak po 4 mesecih. Počasi sem se začela pobirati. Ampak reeeeees počasi.
2 leti nisem upala niti razmišljat o še kakšnem otroku, tako me je bilo strah, da bi se ponovilo. Pa se ni. Pri naslednjih dveh otročkih ni bilo niti sledu o poporodni depresiji.
Sem pa preživela še eno epizodo precej hude depresije in jo uspešno zdravila z zdravili in s psihoterapijo.
Če bi se mi ob tem, kar vem sedaj, spet zgodilo kaj podobneg, ne bi niiti trenutek odlašala in bi si takoj poiskala pomoč
To je bolezen, kot vsaka druga, ki potrebuje zdravljenje.
Če želiš pogovor, se mi javi na ZS.
Srečno!

hvala vam vsem .
veliko lažje je,če vidiš da nisi sam, da se ni zgodilo samo tebi. čeprav tega ne privoščim nikomur.
pri meni je bil problem ta, da sem bila že pred porodom v P. kajti imela sem povišan pritisk. zajela me je taka panika in strah. želela sem samo domov. veliko sem jokala. spati nsiem mogla. sem dobila helex. tako me je bilo strah..
po porodu je bilo malček boljše. spala sem lahko, čeprav zelo zelo malo. ker je bilo treba non-stop dojit, previjat in ker je imela zlatenico jo obsevat in obračat od 20h-24h, od 24h-4h jo vzeti ven, od 4h-8h spet obsevanje, obračanje, dojenje.. res naporno. nisem pa mogla jest, tako da so šle kile kar dol. v glavi me je tiščalo. v ušesih šumelo.. tudi meglilo se mi je pred očmi..samo jaz nisem vedlea, da imam depresijo..
mislila sem,da ko bom prišladomov, bo vse ok.. pa ni bilo. takrat se je začelo. v prsih me je tiščalo cel čas.. cel dan.. ponovno visok tlak, strah, nemoč, v glavi tiščalo, v ušesih šumelo.. in grozna utrujenost ter neverjetna pozabljivost (namreč od nekdaj sem imela odličen spomin, sedja pa takole).. samo spala bi in pozabila..
meni je bilo envzdržno. povedala sme patronažni, ta mi je uredila, da sem šla k osebni zdarvici in potem k psihiatru.
ta mi je rekel in ne bom pozabila: depresija je bolezen. to ni tko: vzemi se v roke in bo. ne!? ne zanš si pomagat. ker vse je bilo ok, samo meni je bilo za umret. sploh ne vem.. brez vzroka. očitno hormoni.
tako sedaj jemljem AD Asentra, ki so tudi za dojenje. vendar jaz en dojim ves čas. ko vzamem tableto ne dojim 6-8 ur. si izčrpam in zavržem. posledično je tudi melka manj..
sedaj sem že zmanjšala dozo po nasvetu mojega psihiatra na 3x tedensko polovičko tablete. prej sme jemala pa vsak dan polovičko. in sem akr ok. malo je blo tud še krize, vendar take ne več, kot na začetku. počasi bo boljše. počasi se začneš spet prepoznavat in tudi strah ej manjši , bolj realen. ni pa panike..
sedaj je že 2min pol od poroda. AD jemljem že 2meseca in je res boljše. in vsak dna bo bolje..



_____________________________

sanje so se uresničile..
13. 5. 2008 sva dobila najlepše darilo.. Taro
26.10. 1010 pričakujemo še en zakladek.

kodrana - no vidiš,da si sedaj že lahko napisala,da je boljše in celo zmanjšuješ dozo tablet.
Depresija je res bolezen in kdor tega ni okusil na svoji koži, ne bo nikoli razumel.

Zaupaj zdravnikom,zaupaj zdravilom...predvsem pa sama sebi....pa bo!

Drži se!

_____________________________

kaR te ne ubije,te okrepi!

Pršut, ma jaz sem ležala v bolnici z eno tako bodočo mamico, mogoče pa si prav ti( Izola) Se opravičujem, ker ne spada k temi, mi je blo pa res hudo, ko sem vidla, da doma nimajo poštimano za dojenčka pa zase. Mislim, pa , da morajo taki mamici vsi zeloo pomagat, da se izvleče iz tega. Pred vsem partner, če ga ima in ožja družina, ker mislim, da sama težje zleze iz tega.

Čim več lepih trenutkov z vašimi otročki vam želim!