Pozdravljene, ker se že počasi bliža moj rok, me zanima kašne izkušnje če jih sploh imate z poporodno depresijo, kajti v zadnjem času sem dosti o tem slišala, in me je že kar malce strah da se ne bi to meni pripeti. Kakšne izkušnje pa imate ve ?

Hvala za nasvet, punce ki pa ste slučajno v tem, pa želim čimprejšnje okrevanje.

Sanči

kar se poporodne depresije tiče naj te ne bo strah
s tem nimam osebnih iskušenj vendar je imela sestra kar nekaj problemov
ko se je bližal rok poroda je bila tako nepripravljena da se ji tudi popadki niso pričeli. bila je že 14 dni čez rok tako da so ji nazadnje sprožili bili pa smo vsi klicani v porodnišnico da naj jo pomirimo da jih je že veliko pred njo rodilo in so preživele ampak sestra kot sestra se ni dala po hodniku si jo slišal da hoče imeti carski rez
seveda je preživela vendar za drugega otroka se ne bo odločila nikoli več ( ko je izvedela novico da sm 2 noseča je izjavila da sem nora)
NO JA HOČEM TI POVEDAT DA SO NAS PRI NJEJ OPOZORILI NA POPORODNO D. KER NI BILA PRIPRAVLJENA NA POROD IN KER JE TAKO PANIKO NARDILA  TI PA SE SAMO PRIPRAVI NA TO DA TARO KOT JE ŠLO NOT SIGURNO NE BO ŠLO VEN.   HA HA HA MALO HECA MORE BIT
 POZNAM PA PRIMERE KI JO IMAJO V NAŠEM KRAJU JE ENA KI JO IMA IN TO ŽE KAR 19 LET PA NE BI O TEM


DAJ NE RAZMIŠLAJ PREVEČ O TEM PA BO ŽELIM TI PRIJETNO NOSEČNOST PA HITER POROD PA BO

Jaz sem trikrat rodila in vsakokrat sem čutila te znake poporodne depresije. To nima toliko veze kot je pripravljenost na porod in starševstvo,ker sama sem srečna mamica,pa tudi porode sem imela zelo lahke. V telesu pride po porodu do velikih sprememb,nosečniški hormon se hitro izloča iz telesa-v glavnem na delu so hormoni,taki in drugačni. Jaz sem to občutila tako,da bi se kar jokala,brez razloga,trajalo je pa dva ali tri dni,pol je bilo pa vse o.k.
Sicer pa obstaja več teh tako imenovanih poporodnih depresij. Tole kar sem imela jaz je poporodna žalost,naslednja je pop.depresija,ki ima že malo bolj resne znake in do katerih res pride ponavadi zaradi zelo težkega poroda in še ostalih dejavnikov iz življenja,ki ga živiš.
Najhujša pa je poporodna psihoza,za katero pa še niso odkrili vzroka zakaj točno do nje pride. Je pa zelo huda zadeva,ker je mamica v tem stanju sposobna škodit svojemu otroku. Naj te potolažim-je zelo,zelo redka.
Želim,da te nič od tega ne doleti,če pa boš žalostna pa pomaga objem in pogovor s parnerjem,samo sramovat se ne smeš,ker te lahko vrže še niže.
Srečno.

Zivjo,

lepo je, da se vnaprej pripravljas na situacije, ki te bodo zato manj neprijetno presenetile.
Mene je ta poporodna otoznost kar ruknila. Sem bila vsak dan okrog petih neverjetno zalostna. Zalost je bila tako intenzivna, da sem jo le stezka prenesla. Zaradi cesa tocno mi je tako hudo nisem pogruntala. Se najbolj bi lahko rekla, da zato, ker je vse minilo (kaj je to vse, spet nisem vedela). Ker nisem vedela zakaj sem zalostna, sem to zalost pripisala hormonom (ce ne najdemo racionalnega razloga, je verjetno hormonalen).
To je trajalo kak mesec in potem samo od sebe izzvenelo.
Torej vsak dan kaksna ura je bila res pasja, a k sreci mine samo od sebe.
Zelim ti, da je ne bi imela. :)

Marija

Poporodno otožnost doleti nekje 80% vseh mamic, medtem ko je poporodna depresija bolezen, ki jo je potrebno zdraviti. Tudi jaz sem imela otožnost, vendar se ta pozdravi sama od sebe, pa tudi traja različno dolgo, ne pa dlje od 6 mesecev po porodu. Je samo znak neverjetne spremembe tvojega življenja, ko naenkrat ne moreš več narediti v določenem trenutku nekaj, kar si zaželiš in ko je od tebe 24 ur/dan odvisno eno malo nedolžno bitjece, ki mu ti pomeniš vse. In vsa ta čustva in hormoni naredijo svoje. Jaz sem jokala brezveze,ko sem ga gledala, kako spi, ko je jokal, sem jokala in nakladala, da me ne mara, da kakšna mama sem, da ga ne znam potolažiti. Zdaj, ko gledam nazaj, po 2 letih, se zdim sama sebi smešna, takrat pa ni bilo nič smešnega pri vsem tem. Mož mi je zelo stal ob strani in mi pomagal, tako da je bilo lažje. Lahko pa rečem, da sem šele nekje po 6. mesecih začela dejansko uživati materinstvo, ker do takrat pa sem bila psihično in fizično tako utrujena, da mi ni bilo za nič. In priznam, večkrat sem se vprašala, kaj je meni bilo tega treba, da jaz pač nisem sposobna za to itd. Zdaj vem, da to ni res in kmalu bomo začeli delat na drugem .

Tak, da, če se ti slučajno zgodi, naj ti ne bo nerodno zaprositi za pomoč, pa čeprav samo pri gospodinjskih opravilih ali pa da ti kdaj otročka prevzamejo in poskrbijo zanj, ti pa poskrbi zase in idi sama na sprehod, daj nekaj nase.

Vso srečo!

Tudi jaz sem prvič nekaj takega doživljala, je bil en skupek dejavnikov, kot težave z dojenjem, nevednost glede dojenja, nepripravljenost partnerja pomagati pri gospodinjskih zadevah.. in res nimam prijetnih spominov na tisto obdobje. Sicer nisem bila zdravstveno obravnavana, sem pa težila sto na uro vsem okoli sebe.
Se mi zdi, da sva bila oba zelo nepripravljena, čeprav je bila  načrtovana; morda tudi zato, ker sva bila skoraj prva v naši družini in nisva prej imela stikov z dojenčki ali novopečenimi starši, da bi lahko slišala ali videla, kako se človeku spremeni nek ritem in da to nič ni takega, da je potreben čas, da se na to človek privadi.
Po določenem času so se stvari uredile in sem začela uživat v materinstvu.

pa tudi na rr še nisem bila

pa vse lepo želim

_____________________________

lp, rainbow

Life's what's important. Walking, houses, family. Birth and pain and joy. Katharine Hephburn

Evo, tudi jaz grem nekako čez vse to.
Sploh ni to nepripravljenost na porod, otroka itd...
Mene moj mali ful izčrpava, je zelo zahteven, vendar ga imam neskončno rada, pa mi bo tudi to depresijo nekako uspelo prebrodit.

No, tudi pri meni je bilo tako. Jaz sem tudi jokala in imela občutek češ, da nisem vredu mama. Da ne znam dovolj dobro poskrbeti za tamalo.
Zelo pomembno je, da ti v tem času stoji partner ob strani, meni je in zato sem mu tudi hvaležna. Ful dosti ti pomeni, da te nekdo stisne k sebi in potolaži. 
In tako kot je že Blacky povedala, če se le da si pusti pomagati, da imaš nekaj časa samo zase. 

Moraš pa vedeti, da se ti življenje, ko enkrat postaneš mamica obrne za 360 stopinj, vse se naenkrat vrti okrog tega malega bitjeca. To je zelo lepo, ampak hkrati tudi zelo naporno. 
                                        LP

_____________________________

Otrok sreče
je vedno podoben stari duši,
ki živi v novem telesu;
njen obraz je resen,
a ko se nasmehne,
ves svet zažari
v sončni svetlobi...