Pozdrav!

Ali se lahko poporodna depresija pojavi tudi 6 m po porodu? Ne vem kaj se dogaja z mano - ali je poporodna depresija in je vse za mano prišlo ali me je pa otrok začel zavračati....

Ali je imela katera podobne izkušnje. Čutim se nesposobno, občutek imam da me sin zavrača/ne mara, gleda mimo mene, ne nasmehne se mi več, ne sputi niti enega glasu kadar sva skupaj.......

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Lahko se kasneje, ko se ti nabere vse skupaj, sploh če si sama za vse... 

seveda lahko pride za tabo, kot sta napisali predhodnici, utrujenost lahko naredi svoje, pa še tole trapasto vreme 

pri meni je vedno tako, da ko sm jaz fuč tamali to začuti in potem gre vse narobe. Probej par dni vse na minimum delat, samo tist kar je nujno (ok previjat in dojit je treba) ostalo pa mislim, da ni taka nuja (npr. pospravljanje, skuhaj si zvečer), pojdi na sprehod, klepetaj, sprosti se, ker te ima tamal itak rad, imajo pa dojenčki včasih svoje šuse.

Aja pa še to - očitno si zelo sposobna, če ga uspešno rihtaš že pol leta


< Sporočilo je popravil nusi -- 18.1.2011 11:44:21 >

Tudi jaz sem imela prav taksno fazo, kot jo ti opisujes. Pa se nespanje, ki te zacne unicevat - ko dete spi bolje kot ti, pa obcutek nesposobnosti, nicvrednosti itd.

Ko sem se toliko umirila (beri: ne vec toliko delala in vse na minimum) sem se naspala in zdaj sem malo bolje. Upam, da bo slo zdaj se le na boljse.
Je pa tudi pri meni do tega prislo po 7, 8 mesecih po porodu.

Kar pocasi pa mirno, vse bo ok.

Nisem sama za vse. Mož je doma 24/7, ker nima službe že več kot pol leta. Več ali manj delamo vse skupaj, razen previjanja, uspavanja in spanja tamalega na mojih rokah čez dan. Sem doma v kraj, kjer poznam 2 človeka, pa še teh ne moreš ravno gnjavit, ker so po službah in imajo svoje skrbi in težave.

Zunaj sem bila samo 1x, še to na enem tečaju za uvajanje goste hrane. Drugač gremo na kakšen obisk, sprehod, v kakšen BC po plenice in ostalo robo in to je to. Zadnje čase saj dojenje ne traja čez del dan kot je bilo to tja do 4 meseca oz. dokler nismo začeli uvajati gosto hrano.

Verjetno se mi pa ne dozdeva da me ignorira, ker sem ga imela prej v naročju, oponašala vse živo, pa če me je pogledal 1x me je velikokrat, pa še to za sekundo.

Dobro, da sem bolj človek samotar in ponavadi se najraje zanašam sama nase....

Mogoče pa bi bilo dobro, da greste večkrat ven - na sprehod, v kakšen park, kam med ljudi? Pa ne mislim tako, da bi poznala cel kup ljudi, ampak samo toliko, da imaš občutek, da nisi sama? Pa pojdi vsak dan na sprehod, zakaj pa ne greš, če smem vprašat? Dobro, če dežuje, res nimaš interesa, ampak drugače je pa tako luštno zunaj. Jaz imam 3 tedne starega dojenčka, pa sva vsak dan zunaj na sprehodu. Se oba počutiva bolje, ko se predihava.

Pa mogoče ne bi bilo slabo, da bi obiskala zdravnika - bolj zaradi tega, da ti pove, kaj in kako ukrepat? Ker povsem nekaj drugega je, kar ti me tukaj svetujemo, kot pa da ti pove nek strokovnjak, kaj in kako.



_____________________________

V meni živi vitka ženska, ki bi rada prišla na površje. Običajno to kozo lahko utišam samo s piškoti.

honey - saj hodimo na sprehod, skoraj vsak dan, včasih tudi po 2x, gremo tudi na kakšen obisk, 1x na teden na fizioterapijo, pol pa občasno šoping,..

sa bo minilo s prvimi sončnimi žarki,
ko bo več aktivnosti zunaj,
med otroci na igrišču, ... klepet z naključnimi mamicami ...

mali te jemlje samo po sebi umevno, si kot del njega, kot desna roka,
zato se kdaj zdi da te ne opazi,
bodi prepričana, da si mu najpomembnejša ta trenutek in vsak naslednji

najboljše bi bilo če bi zamenjali okolje za nekaj časa - nekam na počitnice, na dvodenvni izlet k sorodnikom, ...
da ubiješ malo rutine

zdrži nič ni narobe z njim ali s tabo
to je vse noralno


ne skrbi, bo minilo

Ah, poleg vsega naštetega mene muči še to, da sem se zredila od poroda, katastrofa. Že itak mam preveč kil, zdaj pa se še redim.

ninush - jaz sem bila prej kar dobra - sem šla še dol 2 kg kot sem imela pred zanositvijo, ampak je šlo že malo gor   Komaj čakam še lepše vreme, da bomo še več zunaj. Ampak kak, ko sem po dojenju fuuulll lačna, pa jabolko ali dva pa jogurti ne zaležejo.

A je takšen do vseh? Koliko časa pa že to traja? Mogoče je bolan.
Moj prvi je bil drugače kakšno leto neodziven, apatičen. Tudi crkljati se ni hotel. Ni maral božanja. Ampak mene to ni obremenjevalo. Se pa spomnim, da je skrbelo druge okoli  mene. Potem se je pa kar na lepem spremenil. Sem pa bila takrat v hudi depresiji. Mogoče to čutijo...

isobel - ne, samo do mene. Očka, babice, dedki vse ok. Je ful dobrovoljen in vesel ter radoveden otrok, ki pa še po vsem rad je.

Moram povedati, da sva z možem nekaj stvari spremenila in sedaj je stanje drugačno, tako, da se mali že z nasmehom na obrazu in gruljenjem zbudi.

Ja, potem te je pa res obiskala gospa poporodna depresija. Čeprav je lahko to posledica hranilne izčrpanosti. Mene se je kakšna 2 meseca po drugem porodu hotela lotiti depresijca, pa sem šla na vitaminsko kuro s tistimi vitamini od Milupe z omega 3 (mislim, da je prvenstveno za nosečnice), in se je zaenkrat potuhnila (sem nagnjena k depresijam). Prvič je šlo pa za čisto hormonsko neravnovesje, ker sem jo dobila takoj po porodu in je vztrajala leto in pol kljub vsem vitaminom in mineralom, sprehodom ipd. Drugače sem pa imela iz knjižnice izposojeno knjigo Ozdravimo depresijo, tesnobo in stres brez zdravil in psihoanalize in ti jo toplo priporočam, tj. če sploh najdeš čas za branje.

Lp!
Drage mamice! Na vas se obračam s prošnjo, da mi pomagate pri moji diplomski nalogi: Porod in obporodne stiske.
Bi katera želela povedati kaj je doživljala po porodu in s kakšnimi občutji in strahovi se je srečevala. Lahko tudi 6 ali več mesecev po porodu. Ni potrebno, da je zaradi teh težav obiskala zdravnika.
Vsaka zgodba bo ostala anonimna in bo uporabljena samo za mojo nalogo.
Svoje izkušnje lahko napišete kar na forum, lahko me pokličete (041-537-870) in se dogovoriva za pogovor, lahko pa mi pišete na e-mail: urska.leskovar@gmail.com.

Vem, da je tema zelo občutljiva, ne morem dobiti sogovornic... zato se s to prošnjo obračam na vas. Na ta način lahko pomagamo še mnogim mamicam, ki trpijo!

Hvala že vnaprej!
Urška

Hej, Hej!
Ena mamica se je že oglasila in se že veselim pogovora z njo! Povabim še druge, da se ojunačijo, ker bomo lahko samo na tak način premagali tabu, ki ga sabo nosijo težke izkušnje, v času, ko bi moralo biti vse lepo!
Sestavljen imam vprašalnik, tako, da bo pogovor lažje stekel!

Hvala za pripravljenost!
Urška