Ojla!

Ne vem točno kako naj začnem...
Že nekaj časa poslušam (predvsem od mojih staršev), da bi moj 5-letni sin potreboval pomoč strokovnjaka. Gre predvsem zato, da je preveč živahen, neposlušen, neubogljiv....

Zadnje čase se u vrtcu pretepa in nasplošno dela stvari, ki prav nobenemu niso pogodu.

Poskušala sem se že večkrat pogovorit z njim, mu določene stvari ukinit, zvečer mora včasih v posteljo pred bratcem...Pa vse skupaj nič ne pomaga.Vedno obljubi, da bo priden, da bo ubogal in tko naprej.Sedaj bom poskusila ukinit še sladkor, čerpav dvomim, da bo kaj pomagalo.

Mi mogoče lahko katera svetuje na koga bi se lahko obrnila?Sama nimam pojma, na psihiatra, psihologa???Kej se sploh začne?Ne zdi se mi, da bi šlo za hiperaktivnost.

Sej pričakujem odgovore v smislu 'ah pusti ga, sej je samo živahen', ampak verjemite mi, da sem že sita poslušanja teh opazk nonstop. Ogromno časa preživimo skupaj in počnemo use živo, zato očitkov o pomanjkanju času pri ukvarjanju z otroci tudi ne prenašam.

Res lepo prosim za kakšen nasvet!
Imam še enega sina (3leta), ki pa je že sedaj čisto drugačen.

Ponavadi je (lepo in slabo) obnašanje dvosmerna cesta, ne izhaja vedno iz otroka samega, ampak je tudi odraz pričakovanj okolice: hočem rečt, da mogoče ne bi bilo slabo, če bi tudi sama poiskala pomoč pri vzgoji. Konkretno kje ne vem, mogoče pa bi ti vedeli pomagati pri svetovalni službi v vrtcu, tako za tebe kot za otroka.

Glede komentarjev: Bolj kot komentarji starih staršev so mi relavantni komentarji vzgojiteljic. Kaj one menijo? In kaj meniš ti?

Hej
Tudi jaz sem že razmišljala o tem za mojo punco, ampak mislim da je prehitro. Neubogljivost, trma, nagajivost, živahnost je po moje njihov način da pridejo v ospredje. Vščasih tudi moja gre preku mej normalnega obnašanja, ampak z bilokom se pogovarjam, ki ima približno isto starega otroka je enako.
Ne poslušaj opazk. sama veš kaj je normalno in kaj ni. ne moremo pa pričakovat, da bodo troci 5, 6 let stari, zdravi in nafilani z energijo sedeli na miru.
Kake stvari pa dela ki niso nobenemu po godu? to da se pretepa v vrtecu, nevem, samo kolko se jez spomnim so se naši "sošolci" tudi pretepali, zato še ne rabi psiologa, no odločitev je vaša... jaz nebi prehitevala.
kak pa je doma, do tebe, moža in brateca?

Mogoče bi se najprej pomenila z vzgojiteljico, ker mislim, da če otrok obiskuje vrtec normalno (ne da je 3/4 časa doma, to mislim), da ga vzg. tudi kar dobro poznajo in znajo presodit, če bi res potreboval strokovnjaka. Jaz kar poznam primerov, vem da se je vedno začelo na pobudo vrtca/vzg.

Za začetek bi bilo dobro vedeti, če pogreša tvojo ali očetovo pozornost. Čeprav se sliši kot očitek, takšno vedenje OBIČAJNO res izhaja iz družinskega okolja. Morda nezavedno. Ampak otroci vpijajo različne reakcije staršev kot gobe. S tem seveda ne trdim, da se vidva pretepata ali kaj podobnega. Morda pa včasih/večkrat neprimerno odreagirata na kakšno stvar. Povprašaj družinske prijatelje, ki vas res dobro poznajo, kako oni vidijo vajino obnašanje v družbi ali do ta malih dveh - včasih kdo z distance vidi stvari, ki jih sam ne opaziš. Ciljam predvsem na doslednost pri vzgoji (kaj in koliko dovoliti in potem vztrajati pri odločitvi).




< Sporočilo je popravil BarbaraO -- 7.10.2011 10:11:34 >

_____________________________

Če imaš 3 sončke, dan ni nikoli oblačen :-)))

Pri kolegih imajo podoben primer. Psiholog jim je rekel da je težava v mami, da je otrok "normalen", le da imajo nepravilen pristop (vzgojo). Imajo prav tako mlajšega otroka, ki pa je povsem drugačen. Ker niso verjeli psihologu, so se zatekli na pomoč k bioenergetiku (ne vem točno če je bioenergetik, ali kaj podobnega), ki je ugotovil, da je kriva mama z "negativno energijo". Sedaj se "zdravijo" vsi. Ni pa bil problem le problematičen starejši otrok, ampak tudi spremljajojoče bolezni obeh otrok, ki so se vrstile kar zaporedoma.

Malce razmislita starša, ali je dejansko izvor morda pri vama (starih starših, vrstnikih....), kot so napisali že predhodniki. In to ni mišljeno kot kazanje s prstom kdo je krivec, ampak bolj kot smernica, da čim prej rešite problem

_____________________________

Pa imamo svoj sonček

Tudi meni je najprej padlo na misel, kaj o tem mislijo vzgojiteljice, ki ga verjetno tudi kar dobro poznajo...tudi to , da stari starši marsikaj vidijo ni vedno le moteče, ampak zna včasih biti prav tako koristno...So pač čustveno malo bolj distancirani kot starši in čeprav so včasih z vsem svojim pametovanjem težki, resnici na ljubo vedo marsikaj..
Če tvoj petletnik počne stvari, ki jih omenjaš mogoče ne bi bilo slabo, če bi se posvetovala s kakšnim strokovnjakom...To je čisto preprosto...odpraviš se k pediatru, kateremu razložiš težave in on te pač z napotnico pošlje tja, kjer se mu zdi najprimerneje...Če težave niso hudo resne ali gre za kaj prehodnega, se da dostikrat marsikaj urediti že pri pediatru, če pa on preceni da bi bilo bolje, da greste naprej, potem pač greste...Je pa stvar v tem, da  tako star otrok mora definitivno biti sposoben kratek čas sedeti pri miru,se že kar dobro obvladati, da ne gre pri vsakem konfliktu na nož, ter se držati nekih pravil, ki naj bi se jih vsi.To ni triletnik in tu se ne gre zanašati in se tolažiti s trmo...to je predšolec, ki naj bi že temu primerno reagiral.
Iz tvojega pisanja je nekako razvidno, da znaš biti dosledna in po potrebi stroga, pa vseeno fant dela vedno iste neumnosti, kljub obljubam , da bo prenehal...Očitno se po svoje trudi, pa ne more iz svoje kože, ne more se obvladati, umiriti, ustrezno reagirati...Ne more, kljub temu, da ve da bo kaznovan in kljub temu, da mu je kasneje žal...in ta" ne more" se mi zdi poglavitni razlog, da bi šla jaz kam na pogovor...Mogoče ni Adehadejček, čeprav kaže nanj...mogoče se morate stvari vsi lotiti nekoliko drugače...kdo ve...jaz ne in vi očitno tudi ne...zato bi šla jaz na pogovor k strokovnjaku...kar koli že je, je neprijetno za vse in bi bilo dobro, da to uredite pred vstopom v šolo...