ker se zarečenega kruha največ poje... moj otrok ni več v obdobju mirovanja

nekatere veste, da smo imeli že od vsega začetka težave s spanjem. nekaj mesecev nam je šlo dobro, potem spet zelo slabo, pa slabo, pa za silo... no, zdaj smo zadnjih nekaj mesecev že spali od večera do jutra, zdaj pa spet jovo na novo. s tem, da je prej vsaj zvečer brez problema hodila spat. zdaj pa naju dobesedno zeza in se nategujemo s spanjem od 8.30, ko se sama spravi v posteljo, do...no, še zdaj tuli v sobi. in potem hodiva k njej, ji prigovarjava, jo tudi okregava...ona pa tuli. potem za nekaj minut zaspi in spet...

mene to že tako obremenjuje, da ni za nikamor. evo, zdaj se spet dere. in to dobesedno dere.


kaj narediti? res več ne vem. večerna rutina je še vedno enaka, kot je bila.

pozabila sem omenit, da je punčka stara 2,5 leti.

< Sporočilo je popravil Magi* -- 5.6.2007 22:32:03 >

_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein

Ojej, boga moja Magi. Kaj naj ti rečem razen, da nimam nasveta. Mi2 nisva bila med stoiki in sva, dokler mala ni bila rojena, pa še potem par mesecev, hodila z našim razbojnikom spat. No, tam nekje pri treh in pol si je pa že dal dopovedat, čeprav sem ga enkrat našla celo pred vrati dnevne sobe spati na tleh .

Vse mine ... slaba tolažba, kajne

a dej nejcko, jaz sem pa upala na kak dober nasvet. meni ne znese več. sem čisto preveč utrujena. pa itak, da tamala sredi noči pride k nama. ona, medved in povšter. ampak to še gre, da pa mi ga svira cel večer, tega pa, po pravici pvoedano, niti nisem navajena, niti se nočem navaditi.

_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein

Poskusi jo pustiti na miru, naj kar nekaj časa tuli (če lahko poslušaš). Izsiljuje in ko vidi da hodiš skoz k njej je še huje. Tudi moja je delala tako, pa sem jo dve noči oz. večera pustila tuliti, tretji večer pa je že spoznala, da s tem ne bo nič dosegla.

A tudi to se vam dogaja Nam tudi, s povštrom in medvedom (al pa zajcem, pa kak avtomobilček se tudi najde) vred. In da te še malo potolažim, tamala je bolj pridna, kar se tega tiče, a se kljub vsemu nemalokrat zgodi, da imava v postelji dvojno dozo ... otrok in medvedov, da o povštrih ne govorim

Bogi najini hrbtenici

Boga pupa.In vsi okrog nje.Pomoje ni kaprica,je le težava,kako zaspati.Kaj,ko bi uvadli kak nov ritual,na primer poslušanje pravljice pred spanjem.Ali masaža z pomirjajočim oljem.Ali kaj drugega.

Upam,da le zaspite.In si spočijete.

saj, če ne pridem jaz tja, pride ona k nama  ta metoda je bila uporabna, dokler je spala za ograjico, zdaj pa žal odpade. in ta metoda je pri nas v določenem obdobju res delovala, kasneje pa ne več. ah, večji otroci, večji problemi...kaj šele bo

_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein

Magi*, tudi jaz ne vem, zakaj to dela...So to mogoče prvi znaki "ljubosumja" na prihajajočega člana  

Ne vem, moj nasvet, ti ne bo všeč. Jaz bi jo pustila dreti. Pa brez prigovarjanja vsako večer..Moja metoda je pač "nehumana".

Je pa tudi res, da mi tega nismo poznali. Se zgodi, da ta mali kakšno noč "zajadra" k bratu v sobo, nakar je ta večji v spalnici, češ, ne morem spati, ker mi Brin spi na glavi . Pa spravimo vsakega v svojo sobo in je mir. Sedaj smo tudi začeli prakticirati, da sme ta mali spati čez vikend kakšno noč pri Boru. Joj, kakšno veselje... Je pa res, da imata oba postelje, velikosti 160x200, tako, da gužve ravno ni.

To pa, kar je nejcko napisala, se pa je nam tudi že zgodilo. Brina sem našla zjutraj v predsobi na tleh...

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

oh, aspirin, da ne govorim kake obrede imamo pred spanjem  najprej umivanje, pa zobki, pa narišemo plusek v razpredelnico za zobke (za miško, ki preverja, če so umiti zobki). potem preberemo pravljico in se malo stiskava. potem gre sama od sebe v posteljo in ji moram obvezno peti dedka mraza, pa jo božati. običajno sem potem lahko šla ven, pustila vrata priprta, da je slišala, da smo "tu nekje" in je bil mir. zdaj pa ponavljamo tale zadnji del od postelje in naprej v nedogled. s tem, da gre vmes še 10x lulat in nos obrisat in atiju dat lupčka... hm, ne vem no, mogoče smo jo pa res en mal razvadli s tem.

_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein

Marogica, na tole sem tudi jaz pomislila. mogoče je res že prvi znak ljubosumja.


_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein

Zdravo.

Sicer sama se nimam otrok, vem pa da sva s sestro tud zganjali neumnosti k sva ble mali.
Ona je itak mela crve v riti ;) Mene je blo pa neznansko strah spat v svoji sobi ko smo meli takoooo veliko bajto. Kaj ces. Otroska domisljija je neomejena....da bo prsu "stric" in me odpelu...jaz sem mogla met odprta vsa vrata, da se je slisalo da so nasi v dnevni (ker v mojo sobo bi lahko nekdo prsu brez da bi sou mim mami in ocija). Ko sem pa slisala da jih je mami zaprla (ne vem mogoce je misnla da sem zaspapa?!?!) takrat pa mora. Nisem mogla spat... dokler verjetn nisem od utrujenosti zaspala. Je pa res da sem bila takrat mogoce kakao leto/dve starejsa kot tvoja puncka.

Verjetn ti nisem kej dosti pomagala... sam tega sem se sponla, ko sem tvoj post brala.

Lep dan.



_____________________________

Ce te nekdo ne ljubi na nacin, kot si zelis ti, se ne pomeni, da te ne ljubi z vsem, kar zna.

nu_tella, tole s črvi v riti so pa tudi za mene pravli  saj, jabolko ne more pasti daleč od drevesa, a ne?

_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein

Lahko da je dete malo razvajeno, pri tej starosti že zelo brihtno, tako da ve, kako in kaj lahko doseže. Mi smo imeli v lanskem letu pri starosti dveh in pol let podobne težave, ki so se pričele s tem, da smo deklico jemali v spalnico spat ponoč (ko je bila stara pribl. 1,5 leta), in iz tega se je razvilo,da je spanje postala nočna mora. In sem se ODLOČILA temu narediti konec, res je trajalo pribl.2 meseca, spanje na tleh v njeni sobi, da je vedela, da sem zraven, ampak sem res vztrajala in dandanes spimo celo noč brez problema, zvečer sama zaspi, venda moram biti še vedno v bližini, ker me malo "čekira", če sem res blizu vrat. Ampak se je splačalo, vem pa, da bom pri drugem otročku red vzpostavila prej, ker je bilo to obdobje zelo mučno za vse nas, bila sem utrujena, tečna, dejansko potem čez dan nisem mogla z otrokom funkcionirati tako, kot bi bilo prav. Svetujem ti, da če se bosta ODLOČILA temu narediti konec, postavita eno taktiko, deklici razložita, kaj pomeni spanje, kje in kako spančkati, ter potem VZTRAJATI, ker otrok definitivno popolnoma vse razume in ratalo vam bo. Veliko uspeha in železno voljo vam želim.

maš prav timoteja. sam res ne vem kje smo ga pobiksali, ker nam večerna rutina do zdaj ni delala težav. vedno smo imeli težave s tem, da se je ponoči zbujala. pa še to smo vmes za nekaj mesecev rešili in potem so se problemi vsakič vrnili, v 4x hujši obliki.

zdaj sem jaz tista "tagrda", ki dela red. tamala pa, brihta kot je, začne klicati atija, da bi se rada stisnila k atiju. uni naš ati pa, ko to sliši, pobrezumi. takoj laufa k njej. sva imela sinoči pogovor na to temo. in je kar priznal, brez ovinkarjenja. tak da, zdaj bova poskusila s skupnimi močmi.

imamo pa na poti še enega in pri tem ne bo trte-mrte  čeprav, če smo podedovali kaj družinske tradicije, potem bo tadrugi cele dneve in noči spančkal. držimo pesti:)

_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein

Magi*, pri nas nikoli nismo imeli ekstra problemov z spanjem, tako da ne vem, če sem prava, da ti tule talam nasvete. Ampak bom vseeno . Torej, Vasja je imel tudi nekje pri 2,5 letih eno tako obdobje, ko ni hotel zaspati. Hudič je bil predvsem, ker s Kajetanom spita skupaj v sobi in je tako zbudil še malega, ko je hodil takrat spat pol ure pred njim, da je ja fajn trdno zaspal, preden je prišel Vasja.

No, pri nas je v končni fazi pomagala srednje nehumana metoda. Če je klical atija, je prišla mami in ga okregala in obratno - če je hotel mamo, je dobil jeznega fotra, pa ne takoj, ampak ko je bila že res kriza. Pa malo dretja vmes in tako. Skratka, moralo mu je biti neugodno in ni smel imeti občutka, da skočiva na vsak pisk. Trajalo je kakšnih 14 dni, potem se je še enkrat ponovilo po nekaj dneh, ko je preveril, če še misliva enako. In ker sva, je zaenkrat mir. 

Tole še moram dodati. Napisala sem, da je trajalo 14 dni. Od tega sva ga en teden cartala, ujčkala, božala, pela, prigovarjala - pa je postajalo iz dneva v dan hujše, potem sva pa ubrala hard varijanto. 

 

zdaj mi je vse skupaj smešno, sinoči mi ni bilo. bomo pač morali biti sitni teh nekaj dni - tednov. saj izbire itak nimamo. ali to, ali pa se nama zmeša.

_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein

Jaz se lahko samo podpišem pod Jančiko. Načeloma nikoli nobenih problemov za spat, je prišlo pa obdobje ko se je prav silila bit pokonc, pa tulila iz sobe: ne bom spala! Po parih večerih prijaznih pregovarjanj in petja uspavank, ki jih je zelo dobro začela izkoriščat, smo prešli na hard varianto.

Palilo je le okreganje in litanije v stilu, da kaj se to pravi, da vsi otroci že spijo, vsi kužki, muce, vse vzgojiteljice itd...in da mora ona tud. Vsakič sva prišla v sobo z jeznim glasom. Če je še tečnarila, da ne bo spala ali da ne more, sem ji rekla, saj ti ni treba, leži v postelji in si kakšno zapoj. No, zdaj imamo pa tko da vsakič pred spanjem pol ure naglas poje na postli.
Ja, ta hard varianta najbolj pali pri teh letih, pri dojenčkih seveda ne.

 Ha, ha, kolk sem se zdaj narežala. Pri nas je čist isto. Tamala z unim milim glaskom: Kje si ati, kje si ati? Ati pidi sem! Mojmu se pa kar srce na pol cepa, pa teče k njej. No, je tekel. Zdej je že k pameti prišel.

Sma kaj znajo res teli tamali izsiljevati. Ko sem brala tole "ati pridi sem" se samo spomnim na našega. Ko ga rihtam jaz, kliče atija, ko ga rihta ati, kliče mamicaaaa.

Pri nas je bolj problem za zaspati, ponoči je mir (vsaj zaenkrat), tako da ti kakšnega pametnega nasveta ne morem dati. Upam, da bo čimprej minilo.

Ne vem, če spi v svoji sobi, jo je mogoče česa strah . Naš je tudi po cele dni zunaj, tako da je zvečer tako utrujen da ne rabi veliko da zaspi... Mogoče ni utrujena... ne vem.

lp dana

ah, utrujena je. tolk, da komaj do postelje pride, ampak potem se pa začne. pa v svoji sobici je že od 7. meseca dalje. do zdaj je to ni motilo. najbrž je bolj to, da poskuša vse razno-razne finte. pol naju pa vsake tolko dobi nepripravljena

_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein

No, pri nas smo iz spanja diplomirali. Mi smo krasno spali - seveda, jaz sem naštudirala vso teorijo o samostojnem spanju - do 3. meseca in prvih noči v bolnišnici. Od tam dalje - koma! Spanje, kakršnokoli, je ratalo nočna mora, še največ je spal v vozičku, ponoči pa  - najprej so nagajali vetrovi in strahotno napenjanje v kombinaciji z nekim nepojasnjenim strahom, od 11. mes dalje pa res obupni napadi nočne groze, ko je v najslabših situacijah tulil po uro in pol, ne da bi ga mogli, znali, uspeli zbudit.  Nekje do 9. mes sem jaz še vedno rinila z glavo skozi zid in sina "navajala" na samostojno spanje (koza!!!!), dokler nisem od izčpranosti zaspala ponoči na WC, padla dol, z glavo užgala v tisto trapasto držalo za sekret papir in si prebila arkado. Nato je mož znorel, otrok je pristal na sredini in tam je spal nekje do 3. leta, vse dokler smo se redno (beri vsaj 3 x tedensko) ubadali z napadi nočne groze. Ajd, to ni idealno, je pa še vedno Jamajka, če spiš vsaj 3 ure v kosu, namesto da 3 x v eni uri vstaneš.

Iz tega razloga jaz sina nisem nikdar pustila jokat in tulit samega v sobi. Zelo dolgo je zahteval prisotnost nekoga, da je lahko zaspal. Pač, dobil jo je, ker je bilo to veliko ceneje, kot če bi mi zaspal ves razrvan in v joku. Malo po 3. letu je prišlo obdobje, ko sva zaspala oba z možem, samo mulc še vedno žgolel v posteji, poln idej. Zato smo najprej skrajšali, nato pa ukinili dnevno spanje, da je zvečer res sesut v nulo. Ko sem še sama začela na polno delat, smo se domenili za eno pravljico, 5 pesmic, lubčka, lučko in priprta vrata, ter da zaspi sam. V 80% je šlo, v 20% ni šlo, je bilo kljub vsemu treba ostat zraven. Ponavadi je zaspla v 20 minutah. Zdaj,  pri 4,5 let  v 98% zaspi sam. Ko smo mu povedali, da bo dobil bratca ali sestrico, je spet hodil 14 dni k nama spat. Nisva ga preganjala in tudi če je prosil, da eden ostane, dokler ne zaspi, sva ostala. Po 14 dneh je spet vse OK, spi in zaspi sam. Očitno se je prepričal, da je še vedno dbrodošel. Otrok ne zna vedno ubesedit svoje stiske, jo pa izraža. Je pa pravilo, da ne dopuščamo vračanja z spalnice - nikoli. Lahko pokliče, ven pa ne sme. Uvedli smo tudi CD predvajalnik, tako da posluša otroške pesmice, dokler ne zaspi.

Zame spanje in jok ne gresta skupaj. Poskušajte ve zaspat, če ste vse razrvane, če vas je nekdo, ki mu zaupate, tik pred tem natulil, če ste vse razburjene in objokane. Boste zaspale? Jaz vem, da ne bom. Ne vem, če je 2, 5 letnik že res tako velik in zrel, da naj bi znal zaspat brez mamice. Če sodim po svojem, ni.  AMpak jaz sem na tem področju res mimoza, ker so mi epizode nočne groze dejansko nagnale strah in grozo v kosti. Jaz bi poskušala z veliiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiko mero potrpežljivosti, a doslednosti. Lahko pridem k tebi, ti pa ven ne smeš. Lahko te pridem pobožat, ampak potem me pa  x minut ni. Tako smo mi izvajali razne finte in zdaj, na koncu, tudi uspeli.

ko sem tole prebrala, sem si lahko samo oddahnila, da tako hudo pri nas nikoli ni bilo. in ker je tamala imela svoja dobra obdobja, ko je res lepo spala, tudi vem, da ji nič ne fali, da zna sama spati in je ni strah. verjetno starši tudi ločimo med nočno grozo in tuljenjem, brez solz - po domače izsiljevanjem.

bom pa dala tole tvojo zgodbo za prebrati kolegici, ki pa ima takega malega, ki se ponoči niti ne zbudi, samo neusmiljeno joka. ga morajo včasih prav razbuditi, da ga k sebi spravijo...

kakorkoli, Zarji definitivno nič ne fali, ona samo zelo dobro zna z nama. in vsakič, ko vidi, da midva nisva 100% trdna v svojih načelih in odločitvah, takoj izkoristi priliko. to se pa običajno zgodi ob kaki bolezni in zdaj, po vsej verjetnosti, zaradi priihajajočega novega člana.

no, danes sem ji povedala zgodbico o punčki, ki ni hotela spati...in je zaprla oči in začela kao smrčati. čez par minut pa odprla očke na stežaj in se mi prav nagajivo zasmejala. potem sem ji spet strogo povedala, kdaj in zakaj se gre spat in je zaspala brez večjih težav.

hvala vam za vaše poglede, kakor vedno pa sva morala z atijem predvsem predebatirati problem in pri nas poiskati odgovore.

_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein

Ne bi o obdobjih po bolezni - obup! Ampak je vseeno treba nekako vtirit nazaj, ni druge.  Upam, da vam čimprej uspe, skušajta bit čimbolj dosledna, a prijazna, skušajta naredit preprosta pravila in se jih držat. Če vaju mala princeska zlahka obrača, jo skušajta obrnit še vida