Pozdravljene!
Tiste, ki ste dale čez to neprijetno izkušnjo, me zanima, ali se o tem pogovarjate odprto ali raje vidite, da ne? Nikoli ne vemo kaj je prav in kaj ne...ljudje se izogibajo tej temi, meni pa se zdi, da je odprt pogovor zelo pomemben. poznam primer, ko je ženska imela ss, potem pa je nobena od prijateljic ni niti poklicala ali kaj podobnega, z izgovorom, da ne vejo kaj naj rečejo. ona pa je bila pripravljena na pogovor, želela si je govoriti o tem. Jz mislim, daje super, da se o tem pogovarja, konec koncev je splavov ogromno. je pa težko kar odpreti to temo,saj ne vemo v kateri fazi žalovanja je oseba. torej morda najbolje počakati, da sama odpre to temo?
Kaj ve mislite, da je bolj primerno?

Meni se zdi da se je potrebno pogovarjati, čeprav je težko. Moja kolegica je imela splav v 16 tednu mislim da.. Sicer ni bil spontani oziroma ne vem kam to spada (srce je nehalo biti). Mogla je v bolnico, vem da otroka ni želela videti.. vendar je pa res, da sem ji napisala da sem ji na voljo za pogovore ali karkoli.. če bo potrebovala.. vendar se mi zdi, da ji ni do tega, da je raje bolj sama.. Nič ne odgovarja na smse, mislim odgovarja zelo skromno..vse je bolj tako.. občutek imam da je raje sama ali da noče govoriti o tem. jaz pa jo tudi ''ne upam'' spraševat zdaj o tem.. mislim da bi bilo bolje, da se javi kakšna, ki je dala čez sama to izkušnjo, kaj ji je bilo všeč.. (ali da so jo ljudje spraševali in ji stali ob strani, ali se je raje umaknila v svoj način žalovanja..)
Veliko je splavov res ogromno, vendar jaz sem mnenja, da se vse zgodi z nekim razlogom. Nič se ne naredi, če je vse vredu. Nekaj že pač ni bilo/ni vredu... ravno tako podpiram, da se ženska odloči za splav če ve da se bo rodil otrok z duševno motnjo ali DS ali katerokoli drugo motnjo. Imam sorodnico, in ne bi bila psihično pripravljena iti jaz čez vse to kar preživlja ona in tudi otrok...celo življenje..
skratka, splav je pogled z različnih perspektiv, vsekakor pa težka izkušnja, katero si sigurno ne želi nobena!