preboleli smo najprej virozo in takoj nato še 6. bolezen. 10 dni kalvarije, visoke vročine, mastnega kašlja, polnega nosa, bolečega grla, drisk... nismo še čisto OK, gre pa na bolje. v tem času je bil naš vsakdan obrnjen na glavo. jedla ni skoraj nič, da je kaj popila, smo se vsi na trepalnice metali, spala je z nama (no, nobeden ni spal)...

zdaj pa k vprašanju:
kako naj tamalo zopet navadimo na red, ki smo ga imeli prej. meni se zdi življenje pred boleznijo pravljica proti temu, kar imamo zdaj. ali otroci sami pridejo k sebi, ali je treba vse od začetka  pa tako dobro nam je že šlo...  problem vidim tudi v tem, da sem ravno začela delati, ona hoditi v varstvo in je že to zanjo predstavljalo določen stres, zdaj pa še ta grozna bolezen.

_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein

Moj je bil vedno navajen spati sam. Otrok, mislim. Kadar je bolan, pa jaz spim pri njem. Ali pa on pri meni, čeprav to malokrat. Pač bolje spi v svoji postelji. Ampak vedno, ko se je pozdravil, ni bilo nobenega problema. Brez problema sem lahko šla spat nazaj v svojo sobo oziroma je šel on v svojo posteljo. Pri nas je bilo tako, ne vem, verjetno so si pa različni.

ma, ne vem kaj se pri naši dogaja. zdaj je bila 10 dni tako boga, da je skoz ležala in napol gledala. zdaj, ko ji je malo odleglo, je pa tako, kot bi imeli celo indijansko pleme na obisku: tuli, nori, pleza, spet tuli, udarja povsod, meče stvari okoli... kot bi se ji utrgalo. zvečer je že tako zaspana, da ji glava dol pada, pa spet kar vstane in s polno paro naprej. če jo dam v posteljo, skače, tuli, lase si puli... mogoče pa samo kompenzira za nazaj  jutri jo peljem za par minut ven, bo mogoče boljš. čisto možno, da se ji že meša od tega, da sva skoz samo not. tudi meni se

_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein